29. september, 2017 24 minutno branje

Pospešitev

Rubrika : Iskanje Resnice

Ni osnovno gonilo človeškega napredka prav Nietzschejeva
preprosta gesta afirmacije: “Postani to, kar si!”? Zastavljam
preprosto vprašanje; kako je mogoče, da “progresivna’’ levica
še naprej vztraja v povzdigovanju človeškega, ko je edini možni
napredek pospešitev in razgradnja te arhaične identitete.


Začnimo z menjavo perspektive. Podobne teoretske težave zasledimo že pri razumevanju fašizma, kritiki ideologije in dojemanju kapitalizma v navezavi na človeka. Skupno mišljenje teh treh elementov je, da prvič: dojemajo realno(st) iz humanistične perspektive, drugič: kapitalizem presojajo iz narcisoidne, antropocentične perspektive in tretjič: kritika ideologije je zanje še vedno v fazi infrastrukture, transmisije željenih oporečnih vsebin v misli ljudi preko različnih ideoloških aparatov države. Ti sicer še vedno delujejo, a potrebno jih je razumeti z infra-subjektivne ravni.

  1. Kritika ideologije

Edina lažna zavest ideologije, je ideologija sama. Svoj obstoj podaljšuje s tem, da je vse manj stvar prepričanj in vse bolj stvar rekombinatorike.1

Že zdavnaj smo prešli skozi obdobje ‘’klasične’’ implementacije željene zavesti avtoritarnih voditeljev v množice pokornih ljudi. Postopek transmisije željenih mnenj na idejni ravni ni bil nikoli zares učinkovit. Seveda je diskurzivni element pripomogel pri konstrukciji novega človeka 20. stoletja, a vendar, danes živimo v dobi kapitalističnega realizma, neskončni realnosti brez idej, ki niha med prenapolnjenostjo življenja, in hkrati njegovo popolno praznino.

Začnimo pri Petru Sloterdajku, ki je v svoji precej odmevni knjigi današnjega človeka opredelil kot cinika. Po njegovih opažanjih je današnji izurjeni osebek spoznal dobršen del manipulacij in zagat sodobne sistemske ureditve, pozoren je na korupcijske škandale, zaveda se bližajoče se ekološke katastrofe, pri potrošnji je vest in sumničav. Na prvi pogled, bi mu lahko dodelili mesto posameznika, ki je ušel kapitalistični imanenci in s tem lažni zavesti, ki jo producirajo ideološki aparati države. Če pa sledimo Jean-François Lyotardu občutimo, da konec moderne predstavlja konec neke osrednje ideje, definiranega smisla, ki odseva željeni zakon/vednost družbe. Ne samo, da je ekonomski prehod v ‘neo’ spremenil zakon v normo, na podoben način je kapitalizem spremenil notranjo mejo samemu sebi in s tem pretental cinika, pa naj bo ta še tako nabrit. Problem kapitalizma in njegovega nezavednega je, da udeležencem dovoli izhod na ravni védenja, še bolj močno pa jih uklešči na ravni vedênja/prakse. Cinični um, kljub svoji ironični distanci, pušča temeljno raven ideološke fantazme, raven, na kateri ideologija strukturira družbeno realnost samo, nedotaknjeno. Kadar smo žrtve blagovnega fetišizma, se zdi, kot da je konkretna vsebina blaga (njegova uporabna vrednost) – izraz njegove abstraktne občosti (njegove menjalne vrednosti); zatorej se vrednost blaga kot realna substanca sukcesivno uteleša v nizu konkretnih objektov. Posamezniki tako privzamejo formo dobrega anglo-saksonskega nominalista, ki misli, da je obče lastnost partikularnega – tj. realno obstoječih stvari.2

Razsvetljenska ideja razuma še vedno zaseda triumfalno mesto v naši družbi. Mogoče, če bi obstajala neka preprosta oblika ciklične potrošnje, trga, ki bi se ravnal po formuli B – D – B, bi se najbrž proces inteligibilnosti obdržal kot koristen. Ker pa seveda kapitalistična ekonomija deluje drugače – v svoji inherentni logiki ne premore drugega kot frenetično-shizoidne  dekodifikacije in deteritorializacije – moramo kapitalizem misliti kot kapitalistični stroj. Vse ostale analize preprosto slej ko prej izgubijo tla pod nogami.

  1. Osamosvajanje kapitala

Marksisti nas nedvomno opozarjajo na to, da je formiranje denarja kot posebno razmerje v kapitalizmu odvisno od produkcije, ki iz ekonomije dela monetarno ekonomijo. Dejstvo je, da na videz objektivno gibanje kapitala, ki nikakor ni napačno spoznanje ali iluzija zavesti, pokaže, da lahko produktivno bistvo kapitalizma deluje samo v tej nujno tržni ali monetarni obliki, ki jo upravlja in katere tokovi in razmerja med njimi vsebujejo skrivnost investicije želje.3

V nasprotju z enostavno blagovno cirkulacijo B – D – B, ki ima smoter zunaj cirkulacije (prisvojitev uporabnih vrednosti za zadovoljitev potreb) ter mero v potrebi in konec v zadovoljitvi, je gibanje kapitala samo sebi smoter, je brezmejno in neskončno.4 Edini presežni užitek/eksces, ki si ga kapital zares želi, je presežna vrednost. V tem smislu se integracija želje dogaja na ravni tokov in monetarnih tokov in ne na ravni ideologije. Ko se formula kapitala zamenja in preide v B – D – B → D – B – D’ se znotraj procesa uvrednotenja osamosvoji presežna vrednost in prične delovati samostojno, postane resnični igralec celotnega procesa, nujno saturira in zažene ekonomijo, nad katero se vzpostavlja, v novo gibanje po lastnem principu. Kapital je automatisches Subjekt. Vrednost nenehno prehaja iz ene forme v drugo, ne da bi se v tem gibanju izgubila, in se tako preobrazi v avtomatičen subjekt. (P)ostane subjekt procesa, v katerem ob stalni premeni forme denarja in blaga spreminja samo svojo velikost, se kot presežna vrednost odbija od same sebe kot prvotne vrednosti, se sama uvrednoti. Kajti gibanje, v katerem dodaja presežno vrednost, je njeno lastno gibanje, tj. njeno uvrednotenje je samouvrednotenje. Dobila je okultno kvaliteto, da poraja vrednost, ker je vrednost.5 Osamosvajanje kapitala od človeka, preučevanje subjekta, a avtomatičnega, ne-živega je možno le znotraj konkurencocentrične perspektive, saj je prisilni zakon konkurence ne le neodvisen od politike, temveč je tudi nečloveški, indiferenten do človeških intenc in potreb.6 Kapital začne vedno bolj zapirati svoj prostor, hkrati pa znotraj sebe preskakuje in negira postavljeno mejo. V svoji širitvi ne pospešuje le produkcije in antiprodukcije, temveč transformira tudi elemente, ki so bili v zgodnjih fazah njegovega delovanja nujni za vzpostavitev. Začetni formalni subsumpciji (razmerje kapitala je zunanje) sledi realna subsumpcija, ki začne vzpostavljeno strukturo nadomeščati z lastno invencijo, ki se ne več navezuje na človeške razvojne dosežke pred kapitalističnim realizmom – imanenco kapitalističnega sistema. Tujost kapitala se utiri v točki, ko klasični elementi (denar, delovna sila, delo, potrošnja, itd.) niso več primarni dejavniki znotraj sistema, ampak vedno bolj služijo kot specifična zgodovinska kurioziteta in ostajajo veljavni le pri klasični potrošnji, potrošnji izven instantnega kreativnega toka kapitala. Kapital ustvarja lastno genealogijo. Marxovo formulo D – PP(produkcijski proces) – D’ je nadomestila PP – D – PP’. Tehnoekonomski kapital operira z UI, strojnim učenjem, ‘’big data’’, derivati, …

Osamosvajanje kapitala ne pomeni pogled iz humanistične perspektive – oblika mistifikacije ekonomskih razmerij – temveč je produkcijsko razmerje, razmerje med kapitalom in delovno silo tisto, ki producira tako subjektivne kot objektivne funkcije kapitalistične produkcije. Kapitalistična produkcija ni prizorišče (odtujujočega) srečanja med subjektom in objektom, saj se dejansko medsebojno srečujejo bodisi objektivne (preteklo delo v obliki konstantnega kapitala se poveže z živim delom) bodisi subjektivne funkcije kapitalskega razmerja (kapitalist najame delavce in jih vodi v delovnem procesu). Tujost kapitala ni odtujitev. Kapitalsko razmerje je dejanski, tj. nečloveški tujec, osmi potnik in ne del nas samih, ki se je izgubil ali nam bil odvzet/odtujen. Če kot avtomatski subjekt razumemo kapitalsko razmerje, lahko hkrati ohranimo teorijo fetišizma in realno avtonomijo kapitala. Motor procesa ni kapital-kot-reč-z-mističnimi lastnostmi, temveč kapitalsko razmerje samo, ki se kaže kot lastnost tako reči (produktivnost ali zmožnost samopovečevanja vsot denarja) kot ljudi (denimo delavnost ali podjetnost), a ga ne moremo reducirati ne na objektivno ne na subjektivno funkcijo kapitalskega razmerja.7

Zakaj torej cinični um ni dovolj? Ko razmišljajmo o stroju, mislimo Marxa v njegovi črni preobleki, popolni temni materiji, ki ne prepušča niti kančka svetlobe, saj nam bo samo hladni, znanstveni Marx bil sposoben reči, da revolucije ne bo. Znebimo se torej komunističnega manifesta, ali pa ga vsaj imejmo kot neko avreolo, ki se že zdavnaj valja na pokopališču polita s krvjo in spermo.

Žižkovo branje Lacana končno razkrije ideologijo samega cinika; kako je sploh to mogoče? Ne le blagovni fetišizem, mladi Marx – poblagovljenje ljudi s strani stvari, ali pa znanstveni Marx – kapitalistični proces je sposoben mistificirati bazo, na kateri deluje naša valorizacija in prepoznanje ekonomskih struktur znotraj obstoječe matrice. Napačno pripoznanje kapital proizvede s tem, ko prikrije produkcijski proces uvrednotenja in ustvarja iluzijo, da je vsaka partikularna vrednost, hkrati abstraktna občost, ki samostojno pogojuje svoj obstoj. Vrednost prikazuje kot samo na sebi, ne želi pa priznati, da je njena identiteta hkrati odvisna od drugega objekta, ki ji ni le enakovreden, ampak tudi potrjuje njeno pripoznanje. Simbolni red lahko deluje le preko (minimalne) odtujitve – kapitalistične baze monetarne ekonomije – čutno nadčutne vrednosti blaga.

Od Lacanove izjave: “norec, ki zase misli, da je kralj, ni nič manj nor od kralja, ki zase misli, da je kralj.” smo se odmaknili le na formalni ravni. Sedaj fetišizem ni več stvar odnosov med ljudmi, ampak deluje v odnosih med rečmi. Premestitev fetišizma z intersubjektivnih odnosov na odnose med rečmi. Temeljni paradoks znotraj kapitalizma, ki posebej v Zahodnih družbah pridiga o svobodi kot čistem absolutu človeške civilizacije – na njej je tudi osnovana pravna ureditev modernih držav – nam iz svoje hrbtne strani prikaže, kako je integracija v gnezdo kapitalističnega sistema pogoj, da človeški subjekt izgubi svojo nedolžnost in začne (v večini primerov) prodajati svojo delovno silo na trgu. Interpelacija, ki se skoraj dobesedno zgodi že pred otrokovim spočetjem, ponovno vzpostavi subjektivno razmerje med posameznimi participanti. Razsvetljensko verovanje v svobodnega posameznika podpira fantazmo, ki regulira družbeno realnost. Potemtakem je mogoče trditi, da prostovoljno liberalno-suženjstvo, ki subjekta prisili v internalizacijo vsega slabega, deluje zaradi nesmiselne zapovedi, ki je nujno potlačena. Res je, da navada privede do zakona, a vendar, v tem primeru je na delu temeljna funkcija nadjaza – zapoved, ki je izkušena kot travmatična, nesmiselna – tj., ki ne more biti integrirana v simbolni univerzum subjekta in je s tem potlačena v nezavedno s pomočjo ideološkega, imaginarnega izkustva “pomena” zakona, njegove utemeljenosti v pravici, resnici, funkcionalnosti.8

Žal posameznik stopa v razmerje kot nesvobodni subjekt, pravo pa je tisto, ki potrdi vlogo ne svobodnjaka in ga s tem opaše z oznako: na lastno odgovornost. Nekrokapitalizem človeška neumnost vedno bolj zabava.

  1. Pospešitev

Edini način, da se odcepimo, odpremo možnost nove črvine znotraj določene matrice je fragmentacija. Vse kar bi uvedel je fragmentacija. Stroji imajo tudi lastno željo, lastni užitek. Pot ne vodi nazaj. Cilj, ta tuja beseda 21. stoletja, ki je že zdavnaj izgubila kakršnokoli veliko idejo o napredku človeka, kriči: podmažimo kapitalistični stroj. Edina pot v post-kapitalistično družbo je deteritorializacija, fragmentacija, komodifikacija vseh možnih realnosti, užitkov, ki bo ob svetlobni hitrosti udejanjanja izgubila idejo kapitalizma in ustvarila novo obliko formacije, reformacijo, neke vrste disjunktivno sintezo. Nehajmo podvajati realnost! Začnimo raje projicirati stvari, kot pa da jih le nenehno simuliramo. Prihodnost je bližje, kot je bila, bližje je kot prejšnji teden, a postmodernost ostaja doba nemrtve moči: vsega je konec, a še vedno vztraja.9

Brexit, exit, cyberexit, flux, flow, lux, 1000, 2000, 6000… razsvetljenstvo zahteva svoj ‘’nuk’’ dobesedno. Tako ali tako, je Facebook sklopil program UI, saj je videl, da stroji ne mislijo izgubljati časa z nami in podobnimi neuporabnimi jeziki najbolj primitivnih bitij tega univerzuma. UI se bo na začetku na žalost mogla prostituirati, kmalu pa bo sama pokazala ‘’fuck you’’ Turing testom in dobesedno kontaminirala, epidemizirala vsak nanodelec človekovega telesa in ga za vselej dokončno preobrazila. Razsvetljenstvo je na pokopališču zgodovine, kako si še vedno upa kričati v obraz svoje zahteve. Alien je končno prišel tudi ponje, še zadnje ideologe moralnega zakona, še zadnje zavetnike družbene pogodbe, še zadnje racionalistične materialiste. Alien je Realno, ki ne oprošča, je sij svetlobe, ki vsebuje sledečo logiko: Izziv, ki ga avtomatizirana kognicija postavlja viziji posthumanizma – da sta razum in tehnologija zaradi tehnokapitalizma postala eno – meri na vznik novega, tujega načina mišljenja, ki je zmožen spreminjati svoje začetne pogoje in izražati posledice, ki ne odgovarjajo končnosti organske misli.10

  1. Kapitalistični antropocentrizem

Akceleracionizem pomeni prestopiti na stran sovražnika – biti pred-kritičen,  a ne ne-kritičen. Čemu vse to, ali niso te besede za levico nedopustne? Ker je 21. stoletje brutalno odpravilo s politizacijo ideologije, z idejo o novem človeku, je, če se želimo izogniti patetičnim nesmislom, tisoč in enim moralizmom, humanitarnim anekdotam, hvalospevom in vsem novim, modernim ‘’skropucalom’’ potrebno ponovno uvesti strast po Realnem in pustiti človeka, da na obzorju morja izgine kot pesek, ki podleže moči valov. Formalizacija realnega je torej anti-humanistična.

Zastarela psihološka kategorija ‘pohlepa’ privatizira in moralizira zasvojenost. Kakor da bi bil tropizem transnacionalnega kapitalizma, ki se na sledi profita širi prek epidemičnega konzumerizma, nekaj, kar je moč razumeti v okviru osebne subjektivne lastnosti. Želja po več odraža priklop na kiberpozitivne mašinske procese in ne privatne idiosinkrazije. Kaj bi lahko bilo bolj brezosebnega – brezinteresnega – kot visoko-buržuazni servo-mehanizem kapitalske ekspanzije, ki si prizadeva podvojiti 10$ milijard?11

V 70. letih je v Franciji potekala razprava o tem, ali je za vzpostavitev nove sistemske ureditve nujno zavreči tudi vse pretekle primesi zdajšnje, za čas neprimerne fuzije. Do neke mere je vse skupaj odgovarjalo na zdaj že zelo temno sliko Sovjetske Zveze in ponovno naraščajoče sprejemljivosti liberalnega družbenega ustroja. Ali je za korak naprej nujna disipacija – razgradnja človeka, ideja radikalnega anti-humanizma, ki ironično občuti, da je največji problem družbene inercije prav njena osredotočenost na sočutje – sočutje kot primordialno zlo, ki preprečuje (ne)človeškemu ustvariti nov prostor za njegovo emancipacijo. Neke vrste prevelika identifikacija z lastno družbeno vlogo, historizacija lastne identitete, ki ne več verjame v njeno iluzornost, začasnost, ampak jo jemlje vedno bolj resno. V tem smislu trpljenje pooseblja formo socializma-fašizma, saj je njena imanenca tako močna, da niso argumenti tisti, ki bi spodbudili izhod iz plemenske ureditve, temveč verjetje samo predhaja argumentom in skrbi, da človek in njegovo človeško ostaja in se ohranja toliko, kolikor je temu od “vedno” tako. Izogibanje hipersticijski norosti je zares velika blasfemija.

Če sem se zdaj dotaknil le starega problema, bom v nadaljevanju predstavil tudi problem današnjega uravnavanja človeškega znotraj kibernetične družbe, a začnimo od začetka.

Ni težko sprevideti zadrege: milijarda ljudi živi v slumih, samo 40% prebivalstva ima dostop do interneta, multi-realnost deluje s svetlobno hitrostjo.

Kljub temu, da ti podatki kažejo na tendenco trajnih sprememb, popolno družbeno metamorfozo – ki ne priča samo o klasičnem tendenčnem nihanju, saj je tendenca brez konca – nadaljujemo z gibanjem brez cilja v neposredni prihodnosti; nenehno ga odlašamo z nezgodami in odkloni… To gibanje premestitve bistveno pripada deteritorializaciji kapitalizma.12

Kar se je zdelo predzgodovina človeka, je bila v resnici predzgodovina kapitala. Zadeve je konec, konec je z razmišljanjem “o”, ostane nam samo še razmišljanje “z”. Nič več novih  kategorij, ampak popoln filozofski odfuk nečloveške hiperinteligence, ki pelje scat celotno zgodovino filozofije. Resnica te zadeve je, da nismo videli še ničesar.13

Vsi ostali žaboni – ali če verjamemo besedam Nicka Landa – , a v večini primerov celo levičarji, so tisti, ki nove tehnološke možnosti (novih medijev) ne uporabijo za eksperimentiranje, za ustvarjanje tabora fragmentacije, ki bi opravil rez s starimi ideološkimi formacijami. Namesto, da bi za svojo logiko izbrali reč na sebi, torej hipersticijo (izogibanje usodi) – če deluje, postane resnična – se raje vračajo nazaj, k že preseženim ortodoksijam črno-bele barve. Integracija in ne dezintegraciji.

Stari levičarski nauk prosperitete v drugi polovici 20. stoletja brez zadrege ali kosti v grlu priča o kapitalističnem poletju, dobi keynesianizma, ki je morala biti za kratek čas pozabljena, saj smo ujeti le še v eno nihanje… nič bolj grozno ali drugačno, samo še eno nihanje brez kakršnihkoli posebnih kvalitativnih sprememb. Izvrženi smo v prvovrstno antinomijo: ena nit posameznikov veruje v prometeja, na vozliščih druge pa se razkrivajo brutalnosti nekrokapitalizma in z njim povezane oblike vladanja suverena nad živimi mrtveci (zoê).   Afriko je lahko pozabiti. Celina podvržena simulakru fetišizirane oblasti, ki zaradi svoje nezmožnosti, lastne odsotnosti in odtujenosti od sveta, dobesedno hlini svojo moč. Hrbtna stran fetiša potiska ljudi v popolno shizofrenijo, blaznost, ne-trdnost jaza, ki prihaja na plan v izbruhih, kot vulkan, od katerega ne moreš predvideti kako močno bo zaplesal. Do nje, Afrike, je svet še vedno hladen. V Pekingu je milijon ‘podganjih ljudi’ nastanjenih pod zemljo, saj živijo v starih zapuščenih bunkerjih. Te primere ne navajam samo zaradi zgroženosti nad življenjskimi razmerami bivanja, temveč bolj za vizualno ponazoritev odklopljenosti od tokov denarja, ki dotiče vedno več ljudi. Denar, ki pride v žep mezdnega delavca, in denar, ki se vpiše v bilanco podjetja, nista ista. V prvem primeru gre za impotentne monetarne znake menjalne vrednosti. Tok plačilnih sredstev, ki zadeva potrošniške dobrine in uporabne vrednosti. V drugem primeru gre za znake moči kapitala. Tokove financiranja, sistem diferencialnih koeficientov produkcije, ki pričajo o prospektivni ali dolgoročni oceni, ki ni uresničljiva hit et nunc. Deluje kot aksiomatika abstraktnih kvantitet. Abstraktno samo postavlja kompleksno razmerje, v katerem se bo razvilo kot nekaj konkretnega.14

Tok, ki je zmožen mutacije, ki ne vstopa v dohodek in ni namenjen nakupom, čista razpoložljivost, ne-posedovanje, ne-bogastvo.

Takoj ko kapital preneha biti stvar alianse in postane filiacijski, ko denar začne porajati denar ali presežno vrednost preidemo v vladavino kapitalističnega stroja. Obstaja torej ne samo človeška presežna vrednost, marveč začne vzporedno delovati strojna presežna vrednost. Proizvaja jo konstantni kapital homologno z avtomatizacijo in produktivnostjo – v pogojih transformacije presežne vrednosti koda v presežno vrednost toka. V tem smislu niso stroji naredili kapitalizma, pač pa je kapitalizem tisti, ki dela stroje in ki ne neha uvajati novih prekinitev, s katerimi revolucionira svoje tehnične produkcijske načine.15

Res je, da smo zavoljo nespecializiranih rok zelo prilagodljivi in univerzalni, a je naša evolucija izjemno počasna in zakrnela. Ker se je v času vzpostavil družbeni organizem, v katerem igra posameznik čedalje bolj vlogo specializirane celice, se čedalje jasneje kaže nezadostnost človeka iz mesa in kosti, resničnega živega fosila, ki je negiben na zgodovinski lestvici in popolnoma prilagojen časom, ko je zmagoval nad mamuti, a je bil presežen v času, ko so njegove mišice potiskale triere.16

Kapitalistični sistem tako postopno realno subsumira tudi delovno silo. Res je, da ohranja pretekle oblike dela (klasičen delovni čas), a v javnem sektorju, ali pa ohranja možnosti ročnega dela nekaterih obrtnikov, a za osebno korist/zadovoljstvo.   Ti delčki pričajo o zadnjih upih države, da poskuša ohraniti nekaj svojega, nek najmanjši delček, ki bi zanikal čisti transfer politike v ekonomijo.

Morda lahko v tem oziru mislimo sintagmo proletariata kot najčistejše, brezsubstančne subjektivnosti. Kako staro delujejo te besede.

V primeru da verjamemo, saj kot pravi Žižek, so dandanes najnevarnejši ljudje tisti, ki dejansko verjamejo v ideologijo, moramo začeti čistiti človeški faktor iz naših življenj. Mogoče to deluje grobo rečeno, a vsaj od 90h naprej smo priča nekemu novemu dojemanju človeške biti, ki zahteva bioderegulacijo človeške potrošnje, ki bi s tem omogočila, da opustimo svoje nezmožnosti, svojo fiksiranost na ciklični čas in se raje pustimo uzurpirati linearnemu kapitalističnemu poteku času. Pomislimo na vse provenience človeškega dela, 10 sekundna reminiscenca je dovoljena, več od teh 10 sekund pa niti ne obstaja. Nekako podobno kot čas v prestolnici – dominantni čas in čas v majhni vasici – periferni čas. Priporočam, da se v tem primeru identificiramo s periferijo, saj teh 10 sekund občudovanja človeške veličine in njegovega izuma denarja, produkcijskih obratov, trga, delovne sile, trgovine, potrošnje, informacijskih tokov itd. ima tolikšno vrednost danes, kot dejstvo, da človeška potrošnja navrže 0,5 % celotne potrošnje na finančnih trgih.  Govoriti o potrošniški družbi ni samo nekaj anahronističnega, ampak trdovratno usidranega v naši zavesti psihologiziranih množic pod taktirko Edvarda Bernaysa. Vse analize (tudi kritične) kapitalizma kot potrošniške družbe, poblagovljenja itn. še vedno temeljijo, prvič, na starih, za kapitalizem neustreznih konceptih (predkapitalistično razumevanje dela, trgovine, denarja in potrošnje) in, drugič, na antropocentrični perspektivi ‘’kaj kapital pomeni za nas’’. Medtem je ključno za razumevanje današnjega kapitala to, da mu je za nas, naše delo, potrošnjo in eksistencialne stiske vse bolj vseeno. Večina današnjih finančnih dejavnosti je samonanašalnih/avtonomnih in niso povezane s potrošnjo ali trgovino. Hkrati so finance motor današnjega svetovnega kapitalističnega sistema, medtem ko je potrošnja, v kateri uporabljamo klasični, staromodni denar, vedno bolj marginalna zgodovinska kurioziteta.17

Formula kapitala na katero moramo “tripati” danes je: PP – D – PP’.

V tej perspektivi produkcijski proces rezultira v profitu, ki omogoči izboljšanje, tehnološki “upgrade” produkcijskega procesa in tako naprej v neskončnost. Konkurenčno centrična teorija kapitala je hkrati tehnocentrična, poudarek ni na trgih in profitu, ki nastopajo kot podrejen moment procesa, temveč na sami konkurenčno določeni tehnološki dinamiki kapitalizma, znotraj katere prihaja do kvalitativnih sprememb, tj. ne le več tehnologije, temveč drugačna, produktivnejša, izboljšana tehnologija, medtem ko je kvantitativno kopičenje denarja le posredovalni, vmesni proces.18

  1. “Feedback loop adapter”

Vloga modernih držav se spreminja. Ordoliberalizem je po največjem debaklu v človeški zgodovini prevzel krmilno ročico in drzno uvedel povsem novo ekonomsko razmišljanje, ki bo zares spojilo politiko in ekonomijo skupaj; glavni aksiom ekonomsko prepredene logike življenja, pa mora biti konkurenca na trgu. Zato ‘’ordo’’ vidi slabost klasične liberalne logike ekonomije, ki še vedno verjame v prosto roko trga, in raje vpelje politični intervencionizem v samo srce družbe. Drugače rečeno, državni administraciji je naložena vloga psa čuvaja, ki razkraja monopolne združitve in omogoča ekonomsko igro, torej način vladanja direktno skozi družbo. Princip, da je ekonomija bistveno neka igra, da se ekonomija razvije kot igra med udeleženci, da mora biti celotna družba prežeta s to ekonomsko igro in da ima država za svojo bistveno funkcijo ravno opredelitev pravil te ekonomske igre in zagotavljanje njihove dejanske aplikacije19 – poslednji krik ordoliberalizma pred kolapsom v čisto imanenco.20

Da bi se država lahko poročila z akceleracijo trga, jo mora, prav zato da bi ji bila zvesta, transcendirati. Za vse enaka pravila igre lahko postavi le nekdo, ki je nad njo. Tukaj naletimo na ordoliberalno protislovje, saj je še vedno polika tista, ki določa delovanje družbenega in ni le formalna, temveč tudi vsebinska. Tudi politika, ki naj iz države izžene politiko, je še vedno politika. S tem, ko je določila pravilo, ki je zunanje trgu, bo vedno že zamujala za akceleracijo, saj ta po pojmu zahteva odpravo vsake zunanjosti. Ordoliberalni poskus, čeprav drzen, ni dokončno izpeljal svoje naloge. Mogoče je čakal na razvoj kapitala in njegovo kvalitativno transformacijo v tehnokapitalizem ali tehnološki stroj, ki proizvaja zares endogeno družbeno realnost in daje akceleraciji nov pomen.

Ves kapitalistični sistem je ogromen objekt investicije želje, a da deluje tako učinkovito, mora biti sposoben željo prenesti na vsakega posameznika, ki v njem participira. Želja mezdnega delavca, kapitalistova želja, vse bije v ritmu iste želje, utemeljene na diferencialnem razmerju tokov, brez določene zunanje meje, kjer kapitalizem reproducira svoje imanentne meje v čedalje širšem in čedalje bolj globalnem merilu.21

Prešli smo v kibernetiko – popolno horizontalno realnost algoritemskih kultur, ki poganjajo naš abstraktni motor aktualnega. Akceleracija po pojmu zahteva odpravo vsake zunanjosti – sedanjost razpotegnjena do neskončnosti postavlja pravila igre v samo igro.  Ordoliberalno protislovje je s tem razrešeno, saj je pravilo znotraj igre sposobno odpraviti samo sebe: vse skupaj zveni tako diegetsko. Čista imanenca kibernetike – feedback loop je realtime self-adaptive. Senzorji berejo tvoje misli. Ideologija ni potrebna.22

Pospešitev se dogaja na čisto drugi stopnji. Kar naenkrat ni več nobene potrebe, da bi razvili procedure za vladanje vsaki kontingenci, saj – tako upamo – algoritmi in real-time, takojšnji ‘’feedback’’ to nalogo opravijo bolje od nefleksibilnih pravil brez stika z realnostjo.23 Vsaka človeška intervencija zato nujno zamuja, deluje okorno in neposrečeno. Algoritemski kulturi je uspelo transformirati naše dojemanje razuma, ki preči subjekta in omogoči nastanek novega virtualnega označevalca in njegovega shizofrenega postajanja.24 Land in Serres umeščata produktivni element Bitja kot predindividuiran, generativni eksces, ki predhaja miselnemu procesiranju. Je neskončno razmnožujoče se, generativno, razkrojeno in nestabilno mnoštvo, je šum, ki je vroč in dirja, se razkraja in spreminja – šum, ki je brez razmerja, ki je neposreden, ki je prostor.25 In na tej zgodovinski točki se srečujemo s podobnim pojavom, ko mora racionalnost prepustiti vrhovno mesto afektu, ki sedaj sam ustvarja novi eksperimentalni proces nekorektnosti in radikalnosti. Ravno reči, glede katerih ne veš, od kod so prišle, ravno elementi glede katerih geneze si najmanj gotov, so tisto, kar premore največ hipersticijskega naboja. Utiri se in postane neobhodno, saj generira ekstremno odzivnost.

Jaz, za katerega misliš, da ga te stvari ogrožajo, je dejansko ravno tisto, glede česar boš ugotovil, da je iluzija, ki se ne bo obdržala onkraj praga mrežne ambientalne inteligence. Ta ustvarja svoje napovedi. Napovedovalni stroji molčijo o ontologiji.26

Akceleracionistični projekt tako v osnovi vidi prihodnost kot obet dominacije nečloveškega, kot možnost ustvarjanja nove topologije deteritorializirajočih se sil, ki uhajajo subjektivni kontroli in se ohranjajo kot edina možnost k post-človeški prihodnosti. V napredovanje in nadvlado linearnega ritma kapitalističnih realnih abstrakcij, kjer bi nečloveški kapitalsko-tehnološki ustroj svoje napredovanje lahko pospešil do kompleksne različice nečesa več od samega sebe brez posebnega obzira na usodo človeškega materiala, iz katerega je nujno vsaj delno sestavljen.27 S tem, ko je kapitalizem ustvaril tudi sebi primerno inteligenco, lahko začne popolnoma opuščati ne le človeško delovno silo, temveč zavoljo boljše in bolj napredne komunikacije začne jemati tudi trge kot izrazito provizorične, dokler jim dokončno ne izteče rok uporabe. Oziroma mogoče je, da se bodo trgi kmalu pokazali kot primitivna, nezadostna institucija, ki jo bo kapital zavrgel. S tem bi opustil še zadnjo povezavo s človeštvom (preko trga in potrošnje) – morda so tudi potrošniške želje in muhe ne toliko center kapitalističnega sistema, temveč še ena izmed ovir, ki jo bo sčasoma presegel. In morda kapitalizem, če upoštevamo proces osamosvajanja od dela, trgov in denarja, ni (več) stvar ekonomije – ne zato, ker bi bilo vse politično – oziroma so bili ekonomski procesi le okolje, v katerem se je kapitalizem začel, a ga bo presegel in v celoti postal tehnonomski.28

Maks Valenčič

Opombe:

  1. Marko Bauer in Andrej Tomažin, ‘Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija’ – intervju z Nickom Landom, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 802
  2. Slavoj Žižek, Marxova iznajdba simptoma, Začeti od začetka, Ljubljana, 2010, str. 23
  3. Gilles Deleuze in Felix Guattari, Civilizirani kapitalistični stroj, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 843
  4. Aljaž Zupančič, #Stalitev države#, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 452
  5. Aljaž Zupančič, #Stalitev države#, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 453
  6. Primož Krašovec, Tujost kapitala, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 758
  7. Primož Krašovec, Tujost kapitala, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 757
  8. Slavoj Žižek, Marxova iznajdba simptoma, Začeti od začetka, Ljubljana, 2010, str. 29
  9. Hamid de Oliveira, Piskač iz Hamelina, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 482
  10. Hamid de Oliveira, Piskač iz Hamelina, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 478
  11. Aljaž Zupančič, Hypernegative technotheology, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str.745
  12. Gilles Deleuze in Felix Guattari, Civilizirani kapitalistični stroj, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 834
  13. Aljaž Zupančič, #Stalitev države#, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 470
  14. Gilles Deleuze in Felix Guattari, Civilizirani kapitalistični stroj, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 831
  15. Gilles Deleuze in Felix Guattari, Civilizirani kapitalistični stroj, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 836
  16. Aljaž Zupančič, Hypernegative technotheology, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 723
  17. Primož Krašovec, Tujost kapitala, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 766
  18. Primož Krašovec, Tujost kapitala, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 760
  19. Aljaž Zupančič, #Stalitev države#, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 458
  20. Aljaž Zupančič, #Stalitev države#, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 459
  21. Gilles Deleuze in Felix Guattari, Civilizirani kapitalistični stroj, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 843
  22. Aljaž Zupančič, #Stalitev države#, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 461
  23. Evgeny MOROZOV, The rise of data and the death of politics. Dostopno na: https://www.theguardian.com/technology/2014/jul/20/rise-of-data-death-of-politics-evgeny-morozov-algorithmic-regulation.
  24. Robert Bobnič, Sklepne misli na Death Grips rajdu Praga-Zagreb-Ljubljana. Dostopno na: http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/sklepne-misli-na-death-grips-rajdu-praga-zagreb-ljubljana.
  25. Hamid de Oliveira, Piskač iz Hamelina, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 479
  26. Jan Kostanjevec, Asociacija razlage in napovedi, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 798
  27. Nejc Slukan, Ritem (ne)človeškega, ŠUM #5, Ljubljana, 2016, str. 486
  28. Primož Krašovec, Tujost kapitala, ŠUM #7, Ljubljana, 2017, str. 774

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – september 2017