29. september, 2017 14 minutno branje

Umetnost vojne

Rubrika : EgoTrip

V preteklosti mnogo ljudi ni znalo brati ali razumelo latinsko,
pa so kljub temu živeli z Biblijo. Vse kar so potrebovali, je bil
pridigar, ki jim je razložil, kaj morajo vedeti o Bibliji. Sedaj
večina zna brati, knjige pa so prevedene v narodni jezik. Smo se
kaj novega naučili tudi o poznavalcih besedil?


Ne morem narediti refleksije na Umetnost vojne, saj omenjenega dela nisem nikoli prebral vendar lahko naredim refleksijo na to, kako ljudje delujejo v skladu z zavedanjem, da tovrstno delo obstaja in da so ga nekateri v okolici dejansko prebrali.

Najprej naj torej pohvalim mojstrovino, ki je bila pred menoj pogosto citirana in veliko njenih modrosti presega miselnost današnjega časa in človeka, četudi je nastala daleč v preteklosti.

Nato naj opozorim, da je bila napisana 5 stoletij pr. n. št. in da se je vmes svet spremenil. Ne le geografsko, pač pa da imamo pred seboj svet, ki ga omenjeno delo ni več sposobno zaobjeti, če ga kadarkoli je bilo.

Nadaljujem naj s komentarjem, da se njegovih naukov pogosto poslužujejo ljudje, ki jih ne uporabljajo kontekstualizirano ali utemeljeno, pač pa snobovsko povzamejo tendence zasledene v delu in naukih, ter jih uporabljajo za družbeno manipulacijo šibkejših od sebe. Njihovo sporočilo je enostaven “Stay down” ali še bolje “Stay put”. Ni na tvojem mestu, da se oglašaš. Prepoznaj svojo majhnost. Sprijazni se s svojo majhnostjo. Njihove besede so besede miru. Ne bojuj se. Zmagovalci naj ostanejo zmagovalci. Kakor hitro tovrstnim naukom prisluhneš, si že poražen, četudi se nisi nikoli bojeval, saj ne nekdo drug že zmagal.

Četudi se lahko strinjam, da je tudi v teh besedah modrost, ni nikakor modro tem besedam enostavno slediti. Skorajda tako delujejo, kot ukaz “pripravi, čakaj, streljaj”, kateremu izpustiš “streljaj”. Tako rekoč najpomembnejši del. Namen umetnosti vojne ni biti idealen poraženec, pač pa zmagati. Imeti možnost zmage. Si ustvariti priložnost zmage, četudi skozi množico porazov. Zmaga, zmaga, zmaga. Kadar torej slišiš, da nekdo uporablja Umetnost vojne, da te zakoliči v poraz, seveda on uporablja nauke, vendar nikakor ne misliti, da jih posreduje.

To je tudi druga težava. Kako razumeti vojno. Tovrsten človek je v skladu z delom ujet v svoj majhen svet vojne. Bojevanja večne bitke. Ali ni super, da živimo v kapitalizmu, ki nas stalno spodbuja k temu, da tekmujemo za boljša mesta? Tu se občutek, ki ga dobiš ob naslovu prvič zaplete. Kot omenjeno ne morem komentirati dela samega, ki morebiti ta problem naslovi. Ali vojna pomeni jaz proti svetu? Pomeni moja družina proti svetu? Moja država proti svetu? Kdo je s kom v vojni? Kdo sem jaz in kdo so oni?

Kmalu seveda ugotovimo, da nastane nekakšna plastovita slika, v kateri zasedamo središče, nakar smo del skupin, katerim bolj ali manj zaupamo in s katerimi v vojni sodelujemo. Klasičen model podjetnosti. Vojna vseh proti vsem. Nekoliko bolj dodelan model omogoča, da poiščemo centre moči, nakar se nanje pripnemo. Ne rabimo torej biti zmagovalec, pač pa le del zmagovalne strani, da žanjemo dosežke. Po zmagi se seveda model ob izgubi zunanjega nasprotnika ali plena sčasoma sprevrže v navaden vsi proti vsem. Mir v tovrstnem svetu ne obstaja ali pa je le prehodno obdobje med bitkami večne vojne.

Razen vprašanja kdo proti komu, je težava v vojni sami. Čemu? Če vojna ne omogoči izhoda iz vojne, torej če zmagovalec zasede najbolj poželjivo mesto, mar ni proti njegovemu interesu, da si tega mesta želi? Sliši se, kot da je človeštvo ujeto v najbolj potratno in za duha in telo izčrpavajočo dejavnost, ki bi se jo lahko spomnilo. Če govorimo o posamezniku, se morda ne sliši veliko, saj bo tam vselej stran, ki bo zasedla vlogo plena, kar bo vojno zmagovalcu upravičilo. Vendar pa govorimo o imaginariju, ki predvideva zaobjem celotnega človeštva. Poskuša biti univerzalen. Naenkrat ugotovimo, da se bojujemo z ljudmi, ki si življenja ne znajo predstavljati drugače kot vojno. In da so to edini ljudje, ki obstajajo. Vsi proti vsem. Človek človeku volk. Vojna brez konca. In to ne na ravni skupnosti, pač pa na ravni posameznika. Vsi v šoli slišijo isto in so spodbujani v isto.

Imaš namreč dve možnosti.

Ena je poražence razglasiti za plen in sebe za plenilca. Zelo jasen in krvoločen odnos, nakar ga tako ali drugače prikrivaš. V tem primeru imaš težavo, da plen morebiti ne bo želel biti plen in se bo sicer morebiti spremenil v rastlino ali enostavno odmrl, lahko pa se bo srdito bojeval kakor hitro plenilec pokaže znake slabosti in če je plena veliko, je najbolj ogrožen v sistemu prav plenilec, saj je odvisen od plena, vendar plen ni odvisen od plenilca. Agresija na agresorja.

Druga možnost je, da vse razglasiš za plenilce, vendar se bodo šibkejši spremenili v plen v kolikor izgubijo. Odnos torej ni med vrstami, pač pa povsem priložnostni. Tako se naslikaš hkrati kot nič boljšega od ostalih, vendar mnogo sposobnejšega, v kolikor seveda ostajaš zmagovit. Vendar če je temu tako, potem mora tudi nasprotna stran prejeti vsaj del spodbud, ki jih prejemaš ti, sicer iluzija ne deluje. Veliki obrat pride, ko nasprotna stran sicer sprejme tvojo igro, vendar jo nadgradi z nevojnim imaginarijem ali pa se bori bolj vojno od tebe. Torej ali si deloval po najboljših močeh in se izčrpal proti trajnejšemu nasprotniku ali pa si enostavno naletel na nekoga močnejšega.

Obe možnosti te pustita v ranljivi poziciji, saj se igralci menjajo, vendar vojna ostaja. Prej ko slej boš postal del vojnega plena, četudi le iz maščevanja za lastne vojne dogodivščine. Nauki so torej skrajno omejeni. Človek v vojni se torej mora izredno potruditi, da sicer obvladuje vojno, vendar jo hkrati poskuša preprečiti ali prekiniti preden postane samozadostna, torej da so prisotni udeleženi iz maščevanja ali neizbežnosti v vojni ustvarjenega neželenega položaja.

Razumeti umetnost vojne kot umetnost življenja je torej ena nevarnejših potez, ki jih lahko človek ali skupnost ponotranjita.

Naslednja težava je v tem, da kot omenjeno vsi proti vsem zahteva lastno logiko delovanja. Naenkrat zavezništva nehajo obstajati, da bi lahko porazila nasprotnika, pač pa da bi končala vojno. V kolikor namreč z zmago ustvariš iz zaveznikov nasprotnike, se porodi okrutni novi svet, v katerem nisi sposoben v nikogar zaupati, saj te od noža med rebri loči le zmaga. Tvoja zmaga. Kakšen interes imaš torej v zmagi? Da bi lahko deloval optimalno, se moraš razkriti. Pokazati svoje veščine, svoje imetje, samega sebe in tako zavezniku omogočiti, da računa nate. Vse to bo nato uporabil proti tebi. Tovrsten svet bi osebno kot enega redkih lahko označil za definicijo pekla, saj človek izgubi sposobnost zaupanja v svet okoli sebe. Le najmočnejši bi cveteli v tovrstnem svetu, vendar le dokler ostajajo najmočnejši in dokler se ne obdajajo z najmočnejšimi. Predstavljajte si, da ste najbolj na preži za nevarnostjo medtem ko spite, saj se takrat vsi zavedajo vaše ranljivosti. To je tovrsten svet.

Naprej imajo nauki te smeri težavo z relativnostno teorijo. Predvidevajo ali raje rečeno svetujejo, da vpleteni posedujejo polno znanje o sebi in o svetu ali vsaj o nasprotniku. Seveda pa ni v moči posameznika in ne v želji nasprotnika, da se kaj takega zgodi. Sicer osebno delujem na taktiki razkrivanja, torej razkrij kar največ stvari o sebi in s tem prepreči, da bi bila proti tebi uporabljena nepoznana stvar o tebi, vendar je tovrstna taktika dokaj redka in vsekakor ni značilna vojna taktika, saj izvajalca sili v stalno gibanje, sicer se izpostavi in začne izgubljati. Moč tovrstne taktike je torej natanko v elementu, ki ga imajo torej tudi vsi ostali na zalogi. Relativnost.

Ena od modrosti je “predvidi/upoštevaj nepredvidljivo”, kar naj bi pomenilo, da v svojih načrtih vselej dopusti možnost, da bodo šle stvari precej slabše, kot si načrtoval. Nekateri to uredijo s plan A, B, C in tako dalje, vendar to ni striktno sledenje nepredvidljivosti, saj jo le poskuša zmanjšati na minimum, ne pa predvideti. Precej natančneje bi bilo določiti, koliko variacije si plan A še vedno lahko privošči, da ostane uspešen. Vendar to lahko deluje le za zelo omejeno prostorsko, časovno, področno (razumsko) področje. Če to poskušaš vnesti v vsakdanje življenje, nenadoma ugotoviš, da celo popolnoma rutinirani ljudje doživljajo stalne nepredvidljive spremembe v svojem življenju, kakor hitro se odpravijo med ostale nestabilne sisteme, torej ljudi in živali. Pravzaprav naša družba na vsak način poskuša zatreti število variacij, da bi svet dajal vtis obvladljivosti, čemur tolikšen poudarek na policiji. Policaj ne ureja le zločinov, pač pa tudi “javni mir in red”. Kaj drugega kot “odpravljanje ali urejanje česarkoli drugačnega, vznemirljivega ali nepredvidljivega” naj bi to pomenilo?

Morda se ne sliši znatno, vendar večina ljudi (tudi jaz) je naravnost obupna ob soočanju z nepredvidljivim. Da malenkost pojasnim, nepredvidljivo ni le to, da se ti nekaj nepredvidljivega zgodi, pač pa da se ti odpre možnost ali zahteva, da spremeniš samega sebe. Kaj je vendar še bolj nepredvidljivega, kot spremeniti svojo življenjsko strategijo? Morebiti svoje cilje, hotenja, razloge? Ljudje naravnost smrdimo pri teh nalogah. Sicer ja, hkrati smo izredno uspešni v omenjenem, vendar je stvar tako sila družbeno pogojena, da kakršnakoli individualna teorija vojne nemudoma odpade. Ni nemogoča in bolje je imeti kot pa ne imeti načrt, vendar dejansko tovrstni nauki koristijo le ljudem, ki imajo pod seboj zaupanja vredno množico informatorjev, torej ljudi in pripomočkov, ki minimalizirajo nepoznano in s tem tveganjem. Celo s tem je nepredvidljivost izredno visoka, še posebno v današnjem svetu, vendar takšna organizacija izrazito zmanjša tveganje, dokler seveda lahko predpostavimo, da imajo tudi informatorji zaupanja vredne vire. Kar je predpostavka. Dejansko tega ne moremo potrditi, tako da so celo ti ljudje del nepredvidljivosti. Samo upamo lahko, da nimajo nasprotniki nekoga sposobnejšega. Večina ljudi se informira skozi množične medije, ki so del nelastne politične scene (govorim o interesnih grupacijah), tako da nimajo nikakršne možnosti se okoristiti na čemerkoli od omenjenega.

Sedaj bi želel napasti Umetnost vojne na še globlji ravni. Naj pripravim teren.

Pred kratkim sta mi je zbudila zanimanje za temo vojne v športu anime Haikyuu!! in še prej anime Ping Pong The Animation v navezi na komentar iz antropologije, da večina sodobnih športov uporablja vojni imaginarij. Napad, obramba, nasprotnik, poraz, zmaga, spopad, taktika itn. četudi je seveda kombinirano z drugim naborom pojmov, torej igra, igralec, tekma, tekmovalec, žoga, točke itn.. Tako kot beseda mama in mati nimata povsem istega pomena, kljub sopomenskosti, tako lahko opazujemo, kako športniki dojemajo sami sebe, svoje okolje in seveda kako okolje dojema njih. Pomembni element vsega tega, ki se neposredno križa z idejo vojne, pa je motivacija. Zakaj in kako igralci sodelujejo med seboj ter zakaj in kako se soočajo z ostalimi ekipami. Ter morda še pomembneje, v kakšnem razmerju so z njimi pred in po tekmi.

Na kratko zakaj pojmovnika ne gre spregledati. Najlažje na že podanem primeru. Verjetno ste imeli obdobje, ko se je spreminjalo, kako v javnosti kličete starše, torej ko mami postaja mama in ati oče (ter seveda vse variacije). Te besede ne spremlja le “javnost”, pač pa tudi starši in seveda vi sami. Nekaj podobnega se dogaja, ko presojamo, če je neka oseba nazvana s “ti” ali “vi” (ali starodavni “oni”). Torej tikanje, vikanje ali onikanje. Vselej izbira ni enostavna in občasno bo okolica zavrnila našo izbiro ter predlagala drugačno ali pa ne bomo pripravljeni uporabljati določenih besed na dano situacijo. Morda se bomo le izredno trudili najti boljše ustreznice, ki bodo popisovale in s tem sporočale resničnost, kakor jo doživljamo. Prav tukaj je pomembno, kako pripravljeni smo v športu sprejeti termine, ki jih sicer najdemo na bojišču.

Razlog za omenjeno leži v tem, da vsak imaginarij predstavlja nekakšen okvir, znotraj katerega se giblje naša zavest. Zavest ne more zasesti položaja, ki ga ni (oz. ga lahko, vendar so tovrstni položaji mnogo šibkejši in posledično nepreferenčni). Pojmi lahko nudijo tovrstno oporo, kadar ustrezajo doživljaju in imaginariju (se ne tepejo z njim). Posledično imaginarij vpliva na to, kako bo oseba doživljala igro.

V tem primeru želim seveda opozoriti na odnos med zmagovalcem in poražencem. Tekmi za prva mesta. Zmaga določi najboljše, znani preživetje najmočnejših (v originalu sposobnejših). Prav tu se lahko vprašam, zakaj se je najmočnejši (strongest) preživijo uveljavilo nad najsposobnejši (fittest) preživijo. V naravi je vendar očitno, da so najmočnejši pogosto poraženi in da evolucija pogosto preferira preživetje šibkejših, vendar nišam ustreznejših vrst. Čemu torej slepilo, da ima moč legitimnost nad ostalimi oblikami pojavnosti? In zakaj bi bil boj (izločanje) najustreznejše določilo sposobnosti? Boj ima namen le, kadar poteka za niše. Vendar niša vseh tekmovalnih športov je človekova stvaritev. Nimam občutka, da bi bila ustvarjena s prav posebno funkcionalnostjo, pač pa da je ves njen namen boj sam. Da smo torej oblikovali sodobne športe tako, da bi znotraj posameznega športa spodbudili boj. Kot da smo določili, da je najlegitimnejša oblika izražanja in presojanja sposobnosti vojna.

V omenjenih animejih je torej opazno, da imaginarij vojne trči ob ostale imaginarije. Kakšna je vloga zmage, šport kot stvar zabave, kakšna je vloga talenta, kakšno je razmerje med ekipnim delom in individualnostjo, vloga poškodbe, vloga volje, vloga razmišljanja, vse je podrejeno tekmi. Na mestu je vprašanje, če je vojni imaginarij primeren in če je, če je optimalen. Lahko da je, torej vsekakor obstaja ta izbira. Vendar kdaj in pod katerimi pogoji je povsem zgrešen oz. bi bilo mnogo bolje, če bi zgradili drugačne športe. Takšne, ki niso obremenjeni z zmago in porazom ter nagrajevanjem zmagovalcev ter kaznovanjem poražencev. Morebiti bi v Haikyuu!! sicer kdo rekel, da kazni ni bilo, vendar dejansko je bila zaznavna v flashback komentarju “pomeni, da nismo vredni, da bi z nami trenirali”. Močni imajo pozornost le za močne, ostali nimajo kaj iskati na njihovem terenu. Trudili so se, da so prišli do svojega mesta, naj ostali čutijo frustracijo poraza. “Biti moraš močan, da lahko uživaš v odbojki”. Razumljivo, vendar je to povezano z razumevanjem, da je tvoj trud cenjen, opažen, priznan. Užitek ni samoumeven ali enoznačen in se lahko pojavi ter se pojavlja na skoraj katerikoli ravni sposobnosti. Podoben odnos na sceni iger na srečo, najdemo zapeljan v skrajnost znotraj anime Kakegurui. Ni vprašanje le kako zmagati, pač pa kako nad tekmecem izraziti svojo zmago. Predsednica šole celo izrazi, da gleda na šolo kot rajski vrt in njen zasebni akvarij, kjer se ribe žrejo med seboj. Večje ribe žrejo manjše ribe. Ona čaka šibko ribo, ki bo požrla močnejšo ribo.

Precej bolje bi bilo osnovati dejavnost okoli imaginarijev, ki ne stremijo k ekstremizaciji posameznikov ali posameznih skupin, pač pa na sodelovanju, monitoringu za podhranjenimi deli ter seveda pripravljenosti na trud. Ne pravim torej, da je trud, kakršnega producira vojni pojmovnik slab. Kaj storiti z njim in kaj se dogaja okoli njega, je problematično. Ni izrecno slabo, saj predstavlja obliko organiziranja, ki spodbudi dejavnost, vendar so nekateri stranski produkti prav zaradi imaginarija vojne problematični. Ni natanko, kot da so alternativni imaginariji odsotni, samo spodbujani so precej drugače in kar je predvsem pomembno, spodbujani so predvsem lokalno. Na nacionalnem nivoju je pomemben spopad. Zmaga. Katera nacionalna ekipa bo zmagala. Če so izbrani najboljši od najboljših, medtem ko je šport brez dvoma pogojen s talentom, ne gre le za spopad športnikov, pač pa spopad genov in kulture. Naj gre za pamet, ki je pokupila tuje športnike ali atletskost domačih, vselej govorimo o nacionalnosti, torej družbeni podvrsti človeka. In temu primerna je tudi reakcija določenih navijačev, ki vzdušno v skladu z lastnimi predstavami o igri prispevajo z izgredi ali veseljačenjem. Ni torej nenavadno, da zagret navijač lahko celo napade nasprotno ekipo, bodisi tekmujoče, bodisi navijajoče. Civiliziranost te vklešči v spone dogovora, kdo zmaga pod kakšnimi pogoji. Če slednje ni, potem se tudi spopad ne zaključi s soočenjem reprezentantov, niti ni omejen na igrišče in njegovo okolico.

Tudi če je vse igra, je vojna resnična. Igralci umirajo na odru, karakterji na ekranu. Športne vojne so vojne herojev. To je resničnost, katero se je potrebno naučiti, da razumeš moderno družbo. In ironično to ni resničnost, ki bi bila problematizirana. Otrokom ni razloženo, da je s tem nekaj narobe. Prikazano je kot nekaj zaželenega. Presenečenje, če ponotranjijo razumevanje sveta, ki temelji na spopadu? Spopad je seveda lahko pozitiven. Vendar Umetnost vojne ni bila napisana zato, da bi prinašala užitek. Kako poraziti in kako ostati v boju. To je težava, ki jo vidim v polaganju tovrstnega dela v vsakdanjo prakso, katere šport je bil namenjen le kot področni primer. Pomembno in problematično.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – september 2017