Virtualnost je pogosto na okopih in mora stalno dokazovati
svojo pravico do obstoja. Vendar v kolikor ne bi bilo virtualnega,
tudi Špegla verjetno ne bi bilo ali pa bi bil precej dražji. V članku
predstavljam pogled, v katerem je virtualnost več kot le en svet
v tekmi z več kot le enim svetom.

To je drugi v sklopu treh člankov na temo virtualnega. V njem se izdatneje posvetim vprašanju obstoja tako razumljene sekundarne realnosti. Sklop člankov na temo virtualnega je namreč vsaj delno nastal kot odziv na kritiko družbene integriranosti v “drugi svet”.

Naj ponovim opazovanje iz Virtualno, zajetem v Špegel: Das Ü Magazin avgust 2017. V kolikor ob zaslonu pustim knjigo, torej znotraj mojega vidnega polja, bo knjiga kljub temu po določenem času ali kar nemudoma, zame nehala obstajati za obdobje, v katerem se bom posvečal virtualnim vsebinam. Na podoben način občasno preslišim starše, ki me kličejo h kosilu, kadar berem knjigo.

To opazovanje naveže na drugo vprašanje, ki ga osebno rešujem skozi pristop gematognoze. Kaj naj bi dajalo tako imenovanemu občemu svetu, v katerega lociramo naša telesa, prvo mesto. Torej, če gre v primeru virtualnega sveta ali virtualnih svetov za drugi svet, iluzorni svet, neresnični svet, torej nasploh svet, ki ni svet, potem se je mogoče vprašati, kaj pa je tisti pravi, resnični svet. Tovrstni binarizmi so nasploh nevarni, kajti niso toliko namenjeni razumevanju, kot izločanju oz. podcenjevanju. V motivacijo za tovrstno početje se ne bi spuščal, saj je že bila zajeta v delu Virtualno, vsekakor bi pa podrobneje raziskal spregledano multiplost realnosti.

Najprej bi opozoril, da ne gre za edini binarizem, ki ga obči svet pozna. Podoben prepad se pojavi med svetom misli in občim svetom, svetom sanj in občim svetom, svetom vere in občim svetom. Vendar se celo tu zgodba ne zaključi. Če opazujete svoje dojemanje sveta, boste lahko še posebno v trenutkih krize oz. nasploh v družbeno intenzivnih ali kako drugače dinamičnih situacijah ugotovili, da obči svet ni povsem konstanten in da se dokaj pogosto lomi oz. pretvarja.

Najbolj v oči bodeča točka je verjetno šolstvo. Ne glede na to, koliko časa človek posveti učenju, bo še vedno obstajala možnost, da se nauči nekaj novega o tem, kar je verjel, da je že vedel. Drugače povedano, na isto stvar bo gledal na nov način. Imel sem recimo sošolca, ki je verjel, da so planeti ugasla sonca (ne ker dotrajana sonca običajno razstreli moč naglo stopnjujočih se jedrskih reakcij, zvezdni drobir pa kasneje tvori planete, ampak konkretno kot ugasla zvezdna masa). Ko sem nakazal pomanjkljivost v njegovem gledanju na planete in ko se je seveda raje prepričal pri kom z več avtoritete na področju, se je torej spremenilo njegovo gledanje na planet Zemlja.

Prav tako služijo kot vir nekonsistentnih informacij mediji. Sicer je možno, da gre do mešanja predstav pri istem mediju. O isti temi lahko piše več avtorjev. Ampak do znatnejšega zloma dotedanje predstave o svetu bo prišlo še najverjetneje, če beremo medije različnih političnih stališč, življenjskih nazorov ali osebnih vrednot.

Prav tako sta zelo pogosta centra prelomov stvarnosti čustva in rituali. Kakšna je recimo objektivna razlika med naključno mimoidočo osebo, ki je ne poznamo in isto osebo, v katero smo zaljubljeni? Percepcija je definitivno drugačna tudi na ravni telesa, saj je naše delovanje povsem drugačno. Tako kot čustva imajo tudi rituali namen zlomiti realnost. Potrošnika pogodba pretvoriti v delavca, ljubimca poroka spremeni v uradno družino, rojstvo sorodnike spremeni v matere, očete, strice, bratrance, babice itn., kar je vse zelo pomembno. Predstavljajte si, da recimo biološki starši zavrnejo otroka, ker nimajo nič z njim, po nesreči je pač padel izpod riti, splav je bil prepovedan. Družbena travma kaj z otrokom, razen seveda, če ga nihče ne sprejme v varstvo, tako da verjetno še isti dan umre. Po drugi strani recimo neznanec ne sme skrbeti za naključnega otroka, četudi bi bil voljan in sposoben biti skrbnik, dokler ne dokaže svoje primernosti. Podobno se stvarnost spremeni vselej, ko kupujete ali plačujete, saj nakup spremeni prodajan izdelek v vaš izdelek. Čokolade na primer ne pojete preden ste jo plačali na blagajni, vendar je to celo pričakovano kadarkoli po plačilu izdelka.

Obstaja torej gora situacij, katere smo se naučili spregledati in katere se morajo otroci šele priučiti. Kdaj je prišlo do spremembe, kako se vesti do časa rituala in kako naj se vesti od tedaj dalje. Za primer abaracije od predvidljivega bi bilo, če bi se par recimo ločil, vendar bi se še naprej vedel kot par, celo ko bi si vsak od nekdanjih partnerjev že našel novo družico. Podobna abaracija je še posebno težavna za starše, ki brez rituala ali ustrezne simbolike ne morejo vedeti, kdaj njihov otrok ni več otrok oz. koliko je še otrok ali celo kakšen otrok sploh je (karakterne spremembe). Recimo da otrok zboli. En starš zagovarja, da ni nič posebnega in naj gre v šolo. Drug zagovarja, naj otrok ostane doma, se hitro pozdravi in ne tvega prenosa bolezni. Komu naj otrok sledi? Kaj naj si misli o sebi?

Osebno bi na hitro dodal komentar, zakaj do tega pride. Če predpostavimo, da je oseba skupnost večih skupnosti absolutov (celovitih in živih idej), ki se med seboj ne ujemajo ali enostavno niso združljive, potem lahko tudi predpostavimo, da so različne skupnosti različno sposobne spoprijemati se z izzivi dignostičnih šin (zunanjih okoliščin). Temu primerno si sčasoma skupnosti lahko dopustijo v obče dobro oz. z interesom preživetja, da se menjajo glede na svojo sposobnost odzvati se na dano situacijo, skupaj s prednostmi, ki jih tovrstna zaslužnost prinaša. Tako skupnost, ki konsistira delavca ni ista skupnost, ki ureja potrošnika. Natakar se v isti gostilni lahko posledično vede izključno tako kot natakar ali izključno kot gost. Seveda to ni povsem res, saj ljudje nismo omejeni le na eno skupnost, vendar bi se pojavila težava, če bi se naključni gost začel vesti kot natakar, torej če bi se vklopila ali začela izgrajevati neprimerna skupnost.

Ne le da zasledimo multiplost oz. mnoštvo binarizmov v občem svetu, zasledimo ga tudi v virtualnosti. Tako je recimo posploševanje, če primerjamo igralca MMOG (massive multiplayer online game) in bralca elektronske knjige. Isto velja za mobilnega uporabnika in uporabnika konzole. Pravzaprav lahko za vsako igro in večino platform trdimo, da ustvarijo svet zase, natančneje svet v svetu, torej ne gre le za vzporedno, pač pa tudi zaporedno multiplost. Tovrstna multiplost je lahko, ni pa nujno, prepletena. Tako recimo Guild Wars 2, World of Warcraft in League of Legends tvorijo lastne svetove, ki pa so lahko vendarle vsi povezani preko istega računalnika. Lahko bi rekli, da katerikoli svet že naj bi bil tisti, ki je prvi in realen, dokler je sam, je v manjšini.

Na tem mestu bi sicer opozoril, kakor sem že v prispevku Virtualno, da zaradi dislokacije ega med avatarji obstaja kontinuiteta, ne glede v katerem svetu se nahajajo. Virtualne avatarje presenetljivo botrijo natanko tisti problemi, ki so osnova za težave iz občega sveta. To seveda kot posledico privede do “zasvojenosti” oz. “vpadenosti” v virtualni svet. To je najbolj očitno v igrah, ki se odvijajo celo kadar jih ne igramo. Tovrsten virtualni avatar zahteva, kot biološko telo, da se mu vsake toliko posvetimo. Tako kot je vsake toliko potrebno nehati brati knjigo ali se zbuditi, da se olajšamo ali okrepčamo, tako tudi virtualno telo zahteva periodično pozornost, da ne izhira. Celo kadar temu ni tako, tisti avatar, ki je zapostavljen ali ki enostavno ni v uporabi, stagnira. Torej, recimo da imamo na voljo eno uro telovaditi ali eno uro pobijati virtualne pošasti. Predvidoma bo napredoval tisti avatar, ki bo prejemal našo pozornost. Seveda v skladu s pravili sveta. Virtualni avatar recimo lahko ob smrti izgubi izkustvene točke ali prejme negativne lastnosti, kot je zlomljena noga, medtem ko lahko nepazljiva vadba vodi v nateg, izpah ipd. poškodbo telesa. Za oba so enostavnejše vaje manj tvegane od zahtevnejših.

To seveda ni naključje, glede na to, da večina iger poskuša vsaj delno simulirati obči svet, tako da igralcu olajša osvojitev mehanik v igri. Kljub temu je presenetljivo, da simulacija na neki točki dejansko postane svet zase, v kolikor smo ji seveda pripravljeni dati priložnost in vanjo prenesti svoj ego. Odnos torej ni več med originalom in kopijo, torej originalom, ki to ni.

Pritoževanje nad značilnostmi ljudi, ki so bili kot mladostniki trajno izpostavljeni virtualnim vsebinam, bi znalo imeti precej globlje korenine, kot si predstavljamo. Trilogija v štirih delih s petimi knjigami Štoparski vodnik po galaksiji pozna najhujšo mučilno napravo kar jih galaksija pozna. V njej je mučenemu predstavljena njegova neizmerna majhnost in nepomembnost v vesolju, torej celotnem stvarstvu. Uporabnik v neizmernih mukah na vseh ravneh svojega obstoja prepozna svojo nepomembnost in umre, s čimer se tako rekoč vda v svoje mesto v vesolju. Vendar je bila ustvarjena alternativna naprava, ki ima eno samo razliko. Ustvari povsem identično, le da virtualno vesolje, ki je ustvarjeno za mučenega. Namesto da bi v tovrstni napravi odkril svojo nepomembnost, mu je prikazano vesolje, ki je dobesedno ustvarjeno zanj. On osebno je najpomembnejši in osrednji del vesolja, ki brez njega ne bi imelo pomena in tako rekoč ne bi obstajalo. Vzporednice? Ljudje pogosto bežimo v svetove in pojasnila, ki so za nas najugodnejša. Smo pragmatični. Kaj je torej razlika med trajno izpostavljenostjo za uporabnika narejenem svetu in občo realnostjo?

Virtualni svet sicer lahko nastane z nekim praktičnim namenom, torej mimo uporabnika, vendar obstaja gora programovja, ki je narejena posebej zato, da te pritegne in ohrani tvojo pozornost. Tako rekoč obstajajo svetovi, ki so zgrajeni prav zate kot tip potrošnika.

Obči svet ima predpostavko, da ni narejen za uporabnika. Le bogati ljudje, ljudje v močnejših političnih skupnostih ter ljudje v neavtokratskih, dobro organiziranih družinah imajo priložnost živeti v svetu, ki je dejansko zgrajen okoli njih in zanje, saj se nanje odziva in prilagaja. Vendar to ne velja za večino ljudi, prav tako pa ne velja večinoma. Otroci recimo pogosto živijo pod “družinsko tradicijo” in “ne vedo kaj želijo” ali “kaj je dobro zanje”, torej so izpostavljeni svetu, ki sicer jih upošteva, vendar jih v istem upoštevanju spregleda. Določi jim mesto. Ali jim odvzame izbiro ali pa slednjo tako zameji, da dobi le okrasno vrednost. Tudi sicer sta vesolje in planet dokaj obstojna tudi brez nas, tako da se znotraj evolucijske zgodbe pojavimo kot prišlek, ki se trudi preživeti v dinamičnem okolju. Temu primerno sreča ali nesreča s telesom in vsemi z njim povezanimi prednostmi ter pomanjkljivostmi. Občost ima torej še veliko za postoriti, da bi se lahko kosala z virtualnim, vendar tudi če bi se lahko, bi verjetno le ne bila več najslabša možna realnost.

Podobno seveda obstajajo tudi knjige, sanje ipd., vendar imajo recimo igre prednost, da zahtevajo kar najmanj osebnega napora. Načeloma lahko torej enostavno shranim svoj položaj v svetu, presedlam v drug svet po okusu ali nuji, odprem shranjeni položaj in nadaljujem z udejstvovanjem.

Načeloma težava ni nova, saj je imelo podobno težavo centralno vodenje gospodarstva, ki ali je potrošniku želelo narekovati okus ali pa mu zaradi pomanjkanja prilagodljivosti enostavno ni uspelo slediti. Država je v tem pogledu enostavno preokorna, saj gre primarno za vojaški aparat za vodenje teritorija, ne za komercialno ali socialno dejavnost, ki jo lahko prevzame nase za stabilizacijo patronov inali prebivalstva. Stabilizacija torej poteče kot nuja ali priložnost, ne pa kot prvotna funkcija, kar recimo potrjuje avtokratska organizacija državnega aparata, v katerem ima vsak birokrat več tehnične moči kot abstraktni prebivalec. Vse to razlagam, da nakažem, da so sicer potrebne spremembe možne, vendar so najizvedljivejše spremembe kozmetične narave, resne pa precej globlje.

Težava torej ni nujno na strani virtualnih svetov. Privlačnost slednjih je pravzaprav mogoče izmeriti tako, da za dostop odštejemo ceno. Tu je seveda govora o tem, koliko ljudi si ceno lahko privošči, vendar kdor si jo lahko in jo je pripravljen poravnati, zagotovo prispeva vsaj minimalno željo/voljo po dostopu. Na podoben način je sicer mogoče ovrednotiti ta svet. Če upoštevamo, da življenje stane, torej potrebno je plačati hrano, davke, stanarino, potrošne izdelke itn., je mogoče oceniti minimalno pripravljenost udeležbe, ki je hecno še najnižja za otroka, saj mu slednjo predvidoma krijejo starši. Če je temu tako, bi se lahko pošalili, da poskušamo otroka ohraniti kot udeleženca na podlagi navade. V tem svetu ostaja rutinsko. To seveda ni nujno, mnogi so precej “aktivni udeleženci”, vendar vsake toliko se kdo odloči “izstopiti”. Prav tako je veliko primerov, v katerih uporabnik enostavno ne uspe poravnati računov za udeležbo, torej stroška živil, sanitarij, zdravil ipd., tako da na podoben način njegov avatar shira in odmre. To upoštevajoč so telesa različna in nekatera so precej bolj zahtevna oz. manj upravljiva od ostalih, kar ponovno predstavlja težavo dostopnosti. Temu dodajmo, da večina veščin v življenju nastopi kot posledica vaje, ne kot danost, kar ponovno pomeni zahtevo po vnosu časa in energije, če si želimo zagotoviti celo najosnovnejše sposobnosti. Uporabnikov je veliko.

Seveda tega ne navajam, ker bi vam želel prikupiti virtualne svetove. Vsaj ne tako direktno. Zakaj bi bili slednji kakorkoli manj težavni? Sem pa resda nakazal, da znajo biti bolj privlačni, vsaj do te mere, da uspešno tekmujejo z občostjo, ki jih sploh ne želi prepoznati kot tekmece.

Zaželeno bi bilo, da bi se ovedli tržnega razmerja, torej stanja konkurenčnosti ter pozitivne elemente prenesli in integrirali v kar največ občih svetov. Bi kdo želel oporekati, da bi bilo zaželeno, da se družba neha do večine prebivalstva obnašati, kot da gre za tatove ali izmečke, ki se jih ohranja na strani dobrega skozi disciplino? Družba bi se lahko ukvarjala s tem, kaj mi lahko ponudi, da bo povečala mojo željo po sodelovanju, kot to recimo stori Študentska delovna brigada ŠOUM. Namesto tega je glavna skrb družbe, da v vsej svoji svobodi ne bom prekršil katerega od zakonikov in direktiv. Ki si jih verjetno nikoli ne bom vseh ali večine prebral, kar verjetno velja za večino prebivalstva. Niso tako zanimivi kot Harry Potter, katerega sem precej mlajši prebral vse dele. Ustava ima težko konkurenco.

Ponovno, če je občost slaba, to seveda ne pomeni, da je virtualnost dobra. Če kaj, slabša kot je občost, slabša je lahko virtualnost, da si še vedno lahko privošči konkurenčni položaj. Kot uporabnik si želim kar najkvalitetnejših vsebin.

Osebno bi raje navedel kakšen manj tržni odnos, vendar trenutno na trgu in okoli trga potekajo glavni boji za obstoj imaginarijev. Ne smemo torej pozabiti, da pri virtualnih svetovih pogosto gre za komercialo, katere namen ni dejansko koristiti uporabniku, torej mu posredovati kvaliteto, pač pa iz njega izključno izbezati kapital. Tovrstni svetovi torej delujejo predatorsko. Izkoristijo pomanjkljivosti plena in sicer proti komurkoli, ki se v past ujame. To ni nekaj novega, ni pa zato nič manj problematično.

Naprej bi lahko opozoril na pojav, ki mu bom tukaj rekel mehurčkanje. Pri njem se splete povsem drugačen odnos med osebo in svetom. Namesto da bi bila oseba dinamična in se premikala med različnimi svetovi, si začne okoli sebe spletati splet svetov ali vsebin sveta. Te jo potrjujejo in utrjujejo na mestu. To seveda ni nekaj problematičnega samo po sebi, saj gre za dokaj osnovno identitetno gesto, vendar postane skrajno problematično, v kolikor se tovrsten položaj komercializira. Ob komercializaciji dobimo podoben učinek, kot ga doživljajo ljudje v celicah Matrice. Individualno seveda položaj ni težaven, vendar jim je odvzet pregled namernega vpliva na svet okoli sebe. Gre se torej za sistemsko prikrajšanost, v kolikor je mehurčkanje edina odobrena oz. spodbujana oblika bivanja.

Lahko bi rekli, da gre pri mehurčkanju za nasprotno skrajnost od prej omenjene, v kateri te sistem povsem spregleda. V tem primeru ti dejansko ponudi, da si okoli sebe oblikuješ idealen svet zase. Če je torej prej obstajala samo abstraktna družba brez ljudi, sedaj obstaja samo posameznik brez konkretne družbe, saj je slednja le artikel potrošnje, ne pa politična skupnost. Politika se nahaja izven njegovega dosega, saj je inherentno nesposoben prerasti samega sebe. Za to poskrbi okoli njega spleten svet.

Mehurčkanje ima dve glavni težavi. Najprej gre za izredno omejen način življenja. Postavljena je osrednja tematika, okoli katere se sčasoma vzpostavijo meje. Sistem spremlja izbrane temo in ti prinaša več iste teme v obliki priporočil. Slednje postane težavno, kadar priporočila preglasijo možnost izhoda (interesno neobremenjene rezultate potisne vstran) ali te skozi ujčkanje spravijo na mentalno stanje otroka. Druga težava je odsotnost političnega delovanja. Poveča se nadzor nad mehurčkom, vendar slednji je velik le toliko, kolikor je velik človek. Večina ljudi milo rečeno ni prav velikih. Posledično imajo priložnost eksperimentirati tako rekoč le na dosegu svoje roke. Tvoj denar izgine, kakor hitro opraviš plačilo na blagajni. Pojavi se skupaj s plačo. Hrana se pojavi v trgovinah in restavracijah. Novice se pojavijo na straneh novinarskih hiš. To je samo nekaj osnovnih stvari, pri katerih nimamo nikakršne besede. Kako naj torej preverimo, kako odločitve vplivajo na svet izven mehurčka, ki seveda ni statičen, pa vendar je mehurček. Če preveč treseš, tvegaš, da poči. Življenje izven mehurčka je kriza zase. Opozoril bi, da lahko tovrsten človek verjame skoraj karkoli, pa vendar ne bo imel priložnosti opazovati posledic svojih prepričanj. Lahko bi rekli, da je razbremenjen sposobnosti presoje samega sebe. To seveda ni izrecno njegova težava, saj politika leži drugje, vendar bi bilo zaželeno, da prej ko slej ne bi.

Mehurčkanje načeloma ni le virtualni pojav, vendar je brez dvoma proces, ki ga je razvoj virtualnega spodbudil in sicer skozi možnost spremljanja kaj posamezniki počnejo in finega odzivanja na njihovo početje. To je mogoče predvsem, kadar prestopijo iz občega v WWW.

In seveda naj navedem, tako kot za vsak teren se je potrebno boriti tudi za virtualni prostor. Slednji ni samoumeven, pač pa zakoličen tako za trg kot iz strani trga. Lep primer je boj za piratske posrednike, ki je lepo prikazan v dokumentarcu TPB AFK: The Pirate Bay Away From Keyboard. Prav tako je svoj čas odmevala SOPA in ACTA. Boj poteka tudi za občo dostopnost do interneta, ki je pogojno kršena. Izguba proti ponudnikom interneta bi pomenila, da lahko uporabniku ponudijo omejen nabor strani, nakar se ostale odblokirajo glede na plačilno sposobnost, torej podobno kot kupovanje kanalov preko televizije. Predstavljajte si, da dobite recimo dostop do Wikipedije, Facebooka in Gmaila, vendar morate plačati za YouTube, Steam in Library Genesis. Podobno ne sme ponudnik zamejiti dostopa skozi umetno upočasnjevanje, da bi lahko ponudnik ponudil polno hitrost po višji ceni.

Obstaja torej kup bojev za teren, katerega bistvo je dostop do globalnih storitev, globalne povezanosti in kvaliteta tovrstnega dostopa. Ne pomaga, če je glavno vprašanje virtualnega terena, kako ljudi pregnati iz njega.

Za hip bi tudi opozoril, da smo pri virtualnih svetovih občasno izjemoma pristranski. Vzemimo za primer klepetalnice. Tehnično gre za prostor z izredno omejeno količino podatkov. Manj kot je podatkov in hitrejša kot je povezava, hitrejši je prenos. Prenos besedila recimo zahteva minimalno količino podatkov, medtem ko je avatar omejen na majhno profilno sliko ali ime. Gre se torej za pospeševanje komunikacije skozi okleščenost posredovane informacije. Vendar je ta v večih oblikah. Telefonski pogovor tehnično ni nič drugega kot tovrstna klepetalnica, le da seveda ni virtualna, saj informacije niso vizualnega tipa, pač pa gre za dva avatarja pod kodo telefonske številke, ki posredujeta informacije za tvorbo zvoka v slušalki, po možnosti razumljivi govor. Prepoved, zamejitev ali nesposobnost vzpostavitve tovrstnega prostora je torej velik socialni pritisk, recimo iz strani staršev. Če ste pozorni, kadar se poslavljate od ljudi, občasno lahko začutite stisko. Ne morete enostavno oditi, ko vam zmanjka teme. Enkrat sem stisko ubesedil “Občutek imam kot da se je ravnokar vzpostavil socialni prostor in moj odhod ga bo razdrl”. Oba sva vedela kaj mislim. Obči svet deluje po istih pravilih, le da so naša čutila precej bolj razvita za posredovanj in prejem informacij na kratke relacije, tako da je količina informacij mnogo večja. Navedel sem torej primer treh klepetalnic, ki sledijo isti logiki, vendar se ljudje ne obnašamo, kot da gre za preferenco, pač pa za odtujenost, nepristnost ali kar izdajo.

Kot pisec pesmi, besedil in prispevkov se zavedam, da pisanje vzame ogromno časa. Situacija je torej takšna, da se recimo očita “visenje na telefonu”. Vendar si poglejmo nekoliko daljša dela pisateljev ali nasploh delo novinarjev. Če bi krajša telefonska sporočila združili v daljše tekste in jih posredovali naenkrat, bi se zlahka zabrisala tehnična plat razlike med novinarskim prispevkom in SMS sporočilom, razen seveda, da novinarji praviloma ne vstopajo v obojestransko komunikacijo. Isto in še izraziteje s pisatelji. Če pomislim koliko ur mora iti v delo kot je Igra prestolov, pa četudi samo v prevod, me zlahka zmrazi. Nato seveda lahko zamenjamo teren in rečemo, da ni težava v količini, pač pa vrsti. Pisateljevanje in novinarstvo imata namen (prispevek človeštvu ali služenje denarja), e-chat ga nima (individualna dejavnost). Vendar tovrsten pogovor ponovno ni nekaj, kar bi bilo omejeno na e-storitve. Ljudje si sedaj že stoletja sproščeno dopisujemo kakor se je cena dopisovanja pocenila, medtem ko je vsakodnevno kramljanje tako rekoč večno in zanimivo bi bilo “tetam” prepovedati visenje ob kavi, ker gre za neproduktivno ravnanje. Če se lotevamo kritike virtualnosti na tej ravni, bi si želel konkretnejšega izziva.

Naprej bi opozoril, da osebno najraje berem v tranzicijskem času, torej na poti med točko A do točke B. Predstavljam si, da ulica običajno ni prostor, kamor bi ljudje potovali, tako da se mi zdi dokaj samoumevno, če je to tudi prostor, kjer poskušajo najti kar najboljši način, kako se zmotiti. Lahko bi seveda vstopali v “intelektualne debate z mimoidočimi”, vendar mi izkušnja veleva, da bi se verjetneje umaknili sami vase ali pa povzročali težave neposredni okolici, v katero bi izlivali svojo zdolgočasenost. Izraba mobilnika je idealna za tovrstne scenarije, medtem ko e-bralniki kljub napredku (pocenitev in uporabnost) še vedno ne sodijo med komoditete.

Seveda je smiselno, da se poskušamo politizirati okoli vprašanja virtualnih svetov, vendar bi bilo morda smiselno prisluhniti tistim, ki tovrsten svet najbolj uporabljajo, karkoli že imajo za povedati. Nenavsezadnje, če jim to odvzamemo, potem predpostavimo, da se niso sposobni odločati o lastnem delovanju, torej stanje otroka, kar je nekoliko ponižujoča univerzalija.

Aljaž Božičko

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – september 2017