Ko je že delovalo, da zamujamo – nič kaj akceleracionistična poteza -, je Twitter (za nas) popravil napako in Kanyeta ponovno umestil v središče svojih razprav. Ker bo v eseju govora o Westu – predvsem o njegovih nedavnih izbruhih, o tistih, ki so mu kakopak povzročili največ težav –, akceleracionizmu, NRx, Bakkerju in še o mnogočem drugem, se zdi prav, da tudi Kanye dobi (tekom razprave) svojo oznako: poleg U/ACC ali R/ACC se zdi smiselno dodati še K/ACC.
Fermentacija
Zmeda je skoraj instantna. Ali smo res še eni v vrsti ljudi, ki ne razumejo kaj pomeni koncept promoviranja v Hollywoodu? Ne, no mogoče, a ne gre toliko za to, ali razumemo ali ne, gre predvsem za to, da tukaj ni kaj razumeti. Kdaj pa kdaj nova aktivnost zabriše preteklo pot, tj. pretekla dejstva in ob tem vsili nova, sebi prijazna, a do preteklih elementov povsem tuja pravila. Ti zato v sedanjosti nimajo več kaj iskati. Nova resnica je mnogo močnejša kot je skepticizem do nje – vračanje nazaj je tako povsem nemogoče in predvsem nesmiselno; neslavna ugotovitev, da je Kim Kardashian postala slavna »le« zaradi pricurljanega »sex tape-a«, preprosto ni več relevantna, če kaj, njeno evociranje vzbuja izključno občutek nelagodja. Enako je s Kanyem: vsaka kritika, ki poskuša njegovo delovanje ujeti v izključno koncepte promoviranja, mentalne nestabilnosti ali celo v t. i. »random« asociacije, je vedno prekratka za materialne posledice njegovih dejanj – le Kanye ima staž Hollywoodskega zvezdnika, ki na popularnem večernem šovu dobi 20min prosto, da pove, kar mu tokrat gre po mislih. Tako si bomo v temle eseju dovolili nasprotno dejanje in zatrdili, da se pred nami odvija nekaj temeljnega – percepcija preprosto deluje z zamikom. Preden nadaljujemo, si poglejmo še klasičen Heideggerjev primer, ki jasno priča o temle dejstvu (o retroaktivnih posledicah današnje slave gospe Kardashian) – kot zapiše Mark Fisher:
Za Harmana je Heideggerjev najpomembnejši uvid moč najti v njegovem delu Bit in Čas, in sicer na podlagi njegove slavne analize »zlomljenega orodja«. Ko začnemo uporabljati določeno orodje, to izgine iz našega polja pozornosti v tih svet funkcionalnosti, ko pa postavimo orodje v središče naše pozornosti, to prenehati biti uporabno; v bistvu ga zlomimo. Zatorej nikakor ne moremo zavestno dostopati do same biti orodja; orodje mora vedno ostati vsaj delno zakrito. Tako nikakor ni naključje, da je Harman entuziastičen bralec McLuhana. […] Bit je multi-dimenzionalen in okoljski (»environmental«), saj ne dopusti nobenega določenega pogleda. Kot pri vsem drugem tudi Bit ne more biti percipirana direktno; lahko jo vidimo le s pomočjo stranskih učinkov. Svet tihe funkcionalnosti, v katerega se umakne orodje, je medijsko okolje; to je tudi razlog, zakaj je McLuhan zatrdil, da mediji predstavljajo »make-happen« agente in ne »make-aware« agente. […] Harman nas seznani, da McLuhanovo mišljenje, vsaj v tem primeru, ni bilo toliko navdahnjeno s strani Heideggerja direktno, kot bolj s strani gestalt psihologije. »Po gestalt modelu ima vsaka percepcija določen fokus, določene ospredje, katerega se nenehno zaveda. A ta zavestna figura vidi le toliko, kolikor tiho ozadje, ki ga ta še vedno percipira, ostaja skrito za to, da bi ga ta sama lahko dejansko zavestno zaznala.« (Fisher, 2010)
Poleg tega pa moramo vedeti, da zamujamo v obe smeri: ali so dogodki že našli svojo pot (da, Rusi so definitivno intervenirali v Ameriške volitve), mi pa še vedno upamo na to, da bomo lahko razkrili drugačne zaključke, ki bi posledično bili zmožni spremeniti, zdaj že docela obremenjeno in potrjeno verigo sklepov, ali pa, po možnosti še huje, v večini primerov ponovimo klasično napako in interpretiramo sveže, še ne videno dejanje, s koncepti, ki so bili namenjeni razlagi preteklih, že trdno usidranih zakonitostih v družbenem telesu. Večino časa je naša percepcija ujeta v vzvratno ogledalo – »biti pred svojim časom, je videti, kaj se dogaja pred tabo. […] Umetniki, eksperti senzorne zaznave, so navadno zelo pozorni na svoje okolje in ga zato obravnavajo kot zahtevno in nevarno situacijo. Zato se zdi, da so ”pred svojim časom”.« (prav tam, 2010) Če so se torej vzroki za slavo Kim Kardashian porazgubili – s tem ne želimo reči nič proti njenemu vplivu, obravnavamo jo le kot paradigmatski primer –, je Kanye Westovo nedavno eksperimentiranje, ravno obratno, orientirano naprej; plazi kritik, ki so v življenju Westa postali stalnica, so lahko, vsaj po tej interpretaciji, stvar preprostega dejstva, da je raper usmerjen v prihodnost. Da bi nam bilo lažje prikazati silnice na delu, ki jih West nenehno poskuša detektirati, je najbolje, da za krajši čas v razpravo vpeljemo še enega protagonista, do nedavnega precej vpetega v eksperimentalni proces v življenju Westa; tako kot za slednjega, je tudi za prvega značilno, da ta na delno prekrivajočem se področju proizvaja podobne valove sprememb. Primer izhaja in se navezuje na dogajanje znotraj modne sfere, ki je tako kot (iz zgodovinskega gledišča gledano) sfera univerze še 30 let nazaj predstavljala nedotaknjeno trdnjavo vednosti, v tem zgodovinskem trenutku pa je doživela zasuk, ki je sprožil postopno in vztrajno rušenje – tako v prvi kot v drugi –, zdaj že njenih (iz današnjega gledišča gledano – čas se odvija hitreje) starodavnih temeljev. V mislih imamo seveda dobrega prijatelja Westa, Virgila Abloha, ki je pred kratkim postal novi kreativni direktor slavne franšize oblačil visoke mode Louis Vuitton. Šlo je za izjemno medijsko pompozen dogodek (upamo si trditi) prve revije (visoke) mode, katere fokus je bil predvsem osredotočen na internetno bazo oboževalcev[1] – kako intenziven »hype« je generiral omenjeni šov priča dejstvo, da je ta po medijski interakciji[2] še presegel predhodni dosežek Westove kolekcije Yeezy Season 3, na slavnem prizorišču Madison Square Garden. Ti podatki, če že nič drugega, služijo kot sredstvo za mapiranje moči Westovega vpliva; zagotovo ni zanemarljivo spremljati uspeh dveh črnskih moški brez kakršnekoli formalne modne izobrazbe, in vse to še z videzom, ki niti ne poskuša prikriti svojih »street« (torej neizobraženih) korenin. Kako težko je bilo penetrirati v izjemno zagonetni modni svet, priča še ena izmed kontroverznih izjav Kanyeta: »I got discriminated against in fashion for not being gay.« (Brett, 2015) Kanye je tako že vso kariero zvest izjavi[3]: »I like pain. I like the challenge. I like making things harder for myself. Because, if you can beat the game on the hardest mode possible, then you’ll be the best of all time. That means that if I become a good designer – as a black, straight, American, entertainer, rich dude, all type of shit that says ”you shouldn’t be able to have any creative thoughts” – then it’s the ultimate fucking win.« (Sanchez, 2015) Na tej točki je mogoče reči vsaj nekaj: Westova volja je močna in West ne beži od izziva; tudi če to pomeni rušenje preteklih epistemoloških ovir. Predvsem v zadnjem obdobju, v letu 2018, je Kanye še bolj progresivno nastopil na javni »sceni«. Njegov povratek na Twitter je spominjal na eksplozijo, njegov TMZ intervju[4] pa je tako močno zarezal v meso ameriške družbe, da je že bolj silil k občutku »cringe-a«. K tem (preliminarnim) opazkam se vrnemo kmalu, zaenkrat lahko le še navržemo nam osebno najljubši »spoiler« – v mislih imamo pred kratkim izdani single Ye vs. the People.
Silnice na delu
Vprašanje je sledeče: kje se torej dogaja pospeševanje in čemu je to potrebno? Eno od najlepših uprizoritev pospeševanja znotraj direktno »mainstream« sfere, je uspelo izvesti (presenetljiva je predvsem natančnost izvedbe) »fast-fashion« znamki ZARA, ki je na precej običajni, kratki, beli majici z mogoče nekoliko daljšimi rokavi stiskala napis (napis je podan z velikimi tiskanimi, pisava je pri prvem delu stavka veliko manjšega formata kot je ta v drugem delu): »FROM PLACE TO PLACE, ESCAPE FROM ALL[5].« Praksa pospeševanja je tako precej podobna praksi bežanja. V tej maniri je torej mogoče razumeti naslov 9 številke revije ŠUM, ki je tudi edina »proper« publikacija v tej smeri – naslov revije se glasi: »Exit or Die.« »Exitanje« tako nadomesti bežanje, saj je beg vedno že hkrati način resignacije. Kot to poudari Arran Crawford čisto na začetku svojega prispevka On Letting Go: »Izhod je najprej in predvsem koncept resignacije (renunciation), kar pa v končni fazi pomeni opustitev politične akcije in politične teorije.« (Crawford, 2018, str. 1175) Kar je pri vsem tem za nas bistvenega, ni (le ali nujno) popolna opustitev nad dogajanjem v svetu (takšen način resignacije je predvsem značilen za Zen Budizem); praksa »exitanja« ne pomeni konec načrtovanja in strateške akcije v prihodnje – za boljši prikaz izrečenega si lahko preprosto predstavljamo metodo bežanja izpod nadzora radarja. Kot to formulira Albert O. Hirscham je »”exit” definiran kot odločitev zapustiti obstoječo organizacijo. Hirscham bo identificiral možnost izhoda v politiki z observacijo, ki je lastna Rousseau. Ta pravi, da je konflikt v naravi veliko enostavneje rešen prek načina izogibanja in romanja drugam.« (prav tam, str. 1176) Temeljna razlika je tako v tem, da trenutni način političnega organiziranja nujno temelji na konsolidaciji; prav razprava in podajanje mnenj je določena oblika dialektične metode, ki omenjeni proces ponavlja znova in znova, le da vsakokrat na višji ravni – višja raven je ponovno posledica samega koncepta političnega, ki rešuje antagonizme z načinom njihove integracije. Najbolj očitni primeri te logike so jasno vidni v ZDA, kjer sta tolerantnost do drugega in njegova emancipacija, dve isti značilnosti tega enega procesa. Kot se izrazi Nick Land v programskem tekstu The Dark Enlightenment: »To je magična formula dialektike, ali njene logične perverzije. Ko je izključno toleranca tolerirana in vsi (ki kaj pomenijo) sprejmejo to manifestno nesmiselno formulo – kot ne le racionalno inteligibilno, temveč tudi kot univerzalno-afirmiran princip moderne demokratične vere –, ne ostane nič drugega kot le politika.« (Land, 2013) Toleranca tako ne označuje le načina dostopanja do drugega, marveč je v njej sami že zapisan protokol, pod katerim naj bi se to sprejemanje odvijalo. A ne pustimo se zmesti; ključen problem, ki ga izpostavi zgoraj citirani tekst (invazivnost na videz dobrohotne progresivne politike sprejemanja), hkrati ne izključuje možnosti oziroma sploh ne gre nasproti omogočanju obstoja in prosperitete različnim identitetam in njihovim hibridom. Problem se nahaja drugje. Je v samem procesu postajanja, v katerega je že inherentno vključen proces priznavanja. Ko poskušamo v – vsaj če govorimo o Zahodnem demokratičnem svetu –, izvesti določene politične spremembe, te zavoljo zgoraj navedene logike nujno temeljijo na principu (kot se je do takšnega načina delovanja izrazila filozofska smer Neoreaction, ali krajše NRx[6]) »high voice low exit«. Takoj nam postane jasno, kje tiči težava. »Izhod je torej način anti-politike ali post-politike, ki opusti vsakršno navezavo na politiko samo.« (Crawford, 2018, str. 1177) »Osnovno vprašanje se tako ne ukvarja s tematizacijo družbe, ki bi vsem nam bila všeč. Bolj kot to postane ključnega pomena moč diferenciacije obstoječega, ki šele nato omogoči obstoj novih socialnih modelov in jih s tem naredi za možne. […] In to predvsem zato, ker v nadaljevanju ne bo strinjanja glede obstoječih socialnih idealov. Biti ujet v argument okoli njih, v zadnji instanci pomeni, živeti v pasti.« ( Land, 2014) To pa je tudi citat, ki najbolj rezonira z idejo, ki jo poskušamo vpeljati v temle eseju. Preden se ponovno vrnemo k Westu (kateremu smo zaupali to nalogo), naj podamo še nekaj, tej tematiki složnih besed: »Ker je »exit« vedno že naravnan proti dezintegraciji, nima nobene nuje po utopizmu ali agresiji. Svet že zaznamuje kaos fragmentacije, tako da tisti, ki so za izhod ne rabijo početi drugega kot le obrambo tistega, kar povzroča dezintegracijo. Izhod drvi proti zunanjosti, ob tem pa participira v kaskadnem procesu sistemske napake. Ko je mašina raztrgana, vznikne brezdržavno stanje in Leviatan začne trohneti.« (Crawford, 2018, str. 1182) Živimo v, kot je tale fenomen definiral Land in kot je jasno vsakemu bralcu Osnovnih Delcev: »The Atomization Trap«.[7]
Problem ni več zvezan z rešitvijo
Kanye West najbrž res ni bral akceleracionistov, še najmanj Landa, a si njegova vloga (vsaj v prečiščeni verziji – ljudje smo pač izbirčni) kljub temu nedvomno zasluži mesto znotraj tega kanona misli[8]. Že sam pomen in praktična funkcija besede »hyperstition« (hiper + praznoverje=izpolnoverje – zaris pobega od usode), njenega »utiri se in postani neobhoden« (hipersticija je v akceleracionističnih krogih v tem času postala pomemben koncept), predstavlja reč, ki Westu nedvomno ne more biti tuja – spomnimo se na primer MTV debakla, ali pa bolj nedavne »MAGA« provokacije (več sledi kmalu). Kot se do hipersticije opredeli Nick Land:
Če deluje, postane resnična. Še enkrat: o tem, ali deluje ali ne, ne odloča proces interne debate, na podlagi izida neke notranje dialektike ne moreš skleniti, to je dobra hipersticija, pred njo je sijajna prihodnost. Delovala bo zaradi svojega intrinzičnega odnosa do zunanjega in tega se ne da upravljati. Morda jo lahko previdno, preizkušajoče predvidimo, tako kot – prek učenja lastne obrti – znanstvenik ali umetnik pridobita občutek, kaj bo delovalo in kaj ne. Toda to ni isto kot posedovati kriterij, kaj šele zakonitost. (Bauer in Tomažin, 2017, str. 806)
Za boljšo ponazoritev zgoraj definiranega pojava, ki – kot smo dejali –, Westu ni neznan, se je vredno obrniti k enemu najboljših povzetkov te manifestacije. Sledili bomo prikazu Scotta Adamsa, trenutno najbolj znanega predvsem po njegovih interpretacijah, ali celo pojasnitvah Trumpovega načina mišljenja in sistemske logike, ki naj bi delovala po istem kopitu – »facts don’t matter«. Preden pa tole storimo – zadeva je nekoliko razgibana –, se raje prepustimo krajši kontekstualizaciji. Kot smo že prej dejali, je Kanye letos ponovno aktiviral svoj Twitter račun in nadaljeval začeto; v svoji klasični maniri je manično tipkal kdaj povezane kdaj naključne asociacije – nekateri komentatorji so šli že tako daleč, da so njegovo izražanje začeli razumevati kot povsem »random« nevronske povezave, katerih pomen naj ne bi bil ključen. A takšna interpretacija deluje kot potlačeno opravičilo in žalovanje za »starim« Kanyem; namesto opažanja raperjevega razvoja kot smiselne kontinuitete (njegovega dela in izražanja), se nasprotno srečujemo s poskusom pasivizacije te misli. Nekateri čivki (in izjave) so bili sporni – primer tega je zdaj že neslavna izjava: »slavery was a choice«. A po drugi strani je ravno ta postala nekaj najbolj nalezljivega. Če bi seveda ostalo le pri njej, bi objektivno lahko dejali, da se je Westu končno zmešalo. Pričakovano pa so se stvari odvile v povsem nasprotno smer – Kanye je najprej nosil »MAGA« kapo, nato pa storil še nekaj – po besedah Adamsa – povsem neverjetnega. S tem, ko je na Twitterju zapisal: »I love the way Candace Owens thinks«, je ustvaril luknjo v realnosti. Kot je tale čivk interpretiral Adams (na njegovi »famozni« beli tabli), je Kanye storil nekaj izjemnega; pokazal je pot proti »Zlati Dobi«[9]. Od tega trenutka dalje bomo poskušali povzeti nekaj najpomembnejših točk tegale posnetka. Zlata doba namreč označuje obdobje ali čas, ko gredo stvari v pravo smer. Nič seveda ni optimalno, a lahko se strinjamo, da stvari – gledano v celoti –, napredujejo. Ena od ključnih ugotovitev, ki šele omogoči to napredovanje, je realizacija, da je večina naših problemov psihološke in ne več fizične narave – na podlagi le-te lahko razumemo čivk o suženjstvu, saj je suženjstvo po mnenju Westa pripomoglo k zaprtju različnih možnosti mišljenja večjemu delu črnskega prebivalstva v ZDA; zgodovina suženjstva je zgodovina standardizacije mišljenja – »It’s like we’re mentally in prison.« (Baty, 2018) Podobno ugotovitev poda tudi Adams (potem ko zaključi s krajšim uvodom). Razvoj in delovanje človeškega mišljenja je doseglo, ali zadelo ob točko, kjer večino posameznikovih idej določajo trdna prepričanja. Ta na eni strani predstavljajo potencialne izbire ali možnosti, ki naj bi bile mogoče, na drugi strani pa prikazujejo tiste, ki to pač niso. Takšen način postavljanja meja našim kognitivnim zmožnostim predstavlja ključen problem samemu potencialu možnosti, ki so dostopne človeški izbiri ali njegovi volji. Adams nato stori korak nazaj; želi si ponazoriti proces, ki privede do standardizacije mišljenja in življenja v mentalnem zaporu – za začetek tako predstavi dve napačni ugotovitvi, ki običajno človeku onemogočijo raziskovanje novih možnosti. Ena izmed njiju je, da se zgodovina ponavlja. S to trditvijo se Adams ne preveč pomudi, saj jo je precej enostavno zavrniti z ugotovitvijo, da človeški možgani delujejo prek mehanizma pomnjenja, ki temelji na vzorčenju. Ljudje tako zaradi »pattern recognition« mišljenjskih shem avtomatsko sprejmejo napačno ugotovitev in dve podobnosti (katerih izhodišče je sicer različno) zamenjajo za eno in isto stvar – naš zgodovinski trenutek se od prejšnjega razlikuje predvsem po tem, da začetno izhodišče zaznamujejo različne spremenljivke kot so predhodnega… Če pa smo nasprotno drugačnega mnenja in vemo, da se zgodovina ne ponavlja, imamo možnost postati predsednik ZDA, brez da bi kdaj koli bili politik ali političarka. Po krajšem glorificiranju Trumpovih dosežkov Adams končno preide na drugi, precej bolj aktualen in zanimiv problem. »That the problem has to be the solution.« (Adams, 2018) Za zdaj je dovolj le zatrditi, da razmišljanje, ki problem vedno že razume kot zvezanega z rešitvijo, še vedno živi v mentalnem zaporu.
Da bi lahko pravkar podano ugotovitev pojasnil, Adams naredi krajši zgodovinski obod, začenši s suženjstvom v ZDA. V dotičnem primeru so zgodovinski parametri zelo jasni: za ukinitev suženjstva je bilo potrebno ukiniti problem, ki ga je povzročal. V tem primeru se nam ni težko dokopati do končne rešitve; belci so bili problem, saj so si ti dejansko lastili sužnje, če bo problem odpravljen, pa se bo tudi sam koncept suženjstva ukinil. Problem in rešitev sta si tukaj zelo podobna: »It was white people. White people were the problem, white people had to change.« (prav tam, 2018) Pomaknimo se nekoliko naprej po zgodovinski osi. Tokrat se nahajamo v obdobju »Civil rights era« – Adams se tukaj naveže na obdobje 50h in 60h v ZDA, kjer se je oblikovalo masovno »Civil rights movement«. Res je, da so bile razmere na tej točki že nekoliko bolj heterogene – tako po spolni inkluzivnosti kot rasni –, a so, kljub temu, za realizacijo željenih sprememb, še vedno bili najbolj odgovorni prav beli (moški) posamezniki. Še vedno je problem zvezan z rešitvijo. »So white people were kind of the problem and white people were kind of the solution too.« (prav tam, 2018) Nato pa nastopi zaplet. Zadnja točka na premici (do katere smo do zdaj prišli), predstavlja nekaj drugega. Adams jo poimenuje »last mile fog«. V preteklih situacijah – kot je to postalo razvidno iz dosedanje demonstracije –, je bilo precej enostavno ugotoviti, kaj je potrebno storiti, če želimo odpraviti pereči problem – v trenutni družbeni situaciji temu ni več tako. Da bi lažje dešifrirali sintagmo »last mile fog«, jo moramo razdeliti na dve spremenljivki, ali dva različna označevalca. Prvi del (zadnja milja) označuje (vsaj po mnenju avtorja) postopno linearno napredovanje človeške družbe in kultiviranje boljše prihodnosti za vse. Ker pa se nahajamo v megli (drugi del), postanejo stvari precej bolj zapletene, ali predvsem manj spisane v naprej. Adams se zateče k današnji uporabi statistike, da bi tem nazorneje prikaz obstoječi problem, obstoječo zmedo – preprosto je v obstoječih razmerah (še posebej značilnih za današnjo družbo) precej (ali pa zelo) težko priti do konsenza. Namreč, res je, da obstaja 4 krat večja možnost biti ustreljen s strani policije, če za osebo velja, da predstavlja črnega neoboroženega moškega. A tale primer še vedno ne zmore razrešiti že začetne zmede glede pravilnosti te statistične ugotovitve, poleg tega pa obstaja še druga, veliko bolj skeptična raven, ki skoraj vedno prevlada nad agendo, ki jo poskuša posredovati zgoraj podana ugotovitev. Ali ni logično, da bo prišlo do večje stopnje zlorab (sile) prav v soseskah, ki jih najbolj prežema kriminal? Tale zagata nas spomni na sam problem legitimacije (če si na tem mestu privoščimo minimalno digresijo) znanstvene vednosti – kot je ta proces prepričljivo orisal Jean-Francois Lyotard:
Ni pomembno oziroma pomembno ni le to, da se legitimira denotativne izjave, ki izhajajo iz resničnega, kakršna je denimo izjava: »Zemlja se vrti okoli sonca«, temveč je pomembno legitimirati tudi preskriptivne izjave, ki izhajajo iz pravičnega, kakršna je denimo izjava »Minimalno plačo je potrebno določiti v višini x frankov«. V tej perspektivi ima pozitivna vednost zgolj vlogo informiranja praktičnega subjekta o realnosti, v katero se mora vpisati izvedba predpisa. Omogoča mu zajeti tisto, kar je izvedljivo, tisto, kar lahko storimo. Da je neko podvzetje možno, je ena stvar, da je pravično, pa druga. Vednost ni več subjekt, je v njegovi službi; njena edina legitimnost (toda ta je upoštevanja vredna) je v tem, da moralnosti omogoča, da postane realnost. (Lyotard, 2002, str. 36)
Poleg tega pa obe dve vrsti izjav (denotativne in preskriptivne) spodjeda tretja, tehnična izjava, kjer je kriterij naslednji: učinkovito/neučinkovito.
Vrnimo se nazaj k Adamsu. Po njegovem se približujemo točki, kjer bosta problem in rešitev dokončno razvezana (v tem trenutku se na tabli pojavita dve imeni: Candace Owens in Kanye West). To pomeni (po besedah Adamsa) – vsaj znotraj konservativnega prepričanja –, da je družba dosegla točko, od katere naprej je običajen napredek – vez med problemom in rešitvijo –, v celoti izničen. Predhodno reševanje problemov tako izgubi svojo moč in postane neučinkovito. Enako usodo doživi tudi problematika belcev, saj so ti, po prepričanju dobršnega dela ZDA, očitno naredili vse v svoji moči, da bi omogočili implementacijo bolj pravičnih zakonov in nekaterih ostalih pravic ter možnosti. Ker je naš zgodovinski trenutek ujet v obdobje (spomnimo se) »last mile fog«, je vsako iskanje določenega problema, ki bi (ob njegovi razrešitvi) avtomatsko privedel do izboljšanja stanja (vsaj na ravni kot je to bilo prej mogoče storiti), za t. i. »progresivneže« celo napredka, v mnogih primerih dejansko precej neproduktivna reč – neglede na problem, neglede na to, kdo ta problem občuti, neglede na to, kdo ga povzroči… ni pomembno, ali so beli ljudje tisti, ki so privedli do obstoječih problemov, preprosto jih od tukaj naprej ti več ne morejo (raz)rešiti. Candace Owens – ameriška konservativka (namignimo, da je črnka) in aktivistka, je prišla točno do tega spoznanja[10]. Iz tega lahko potegnemo, da so osebe – ki menijo, da so za uresničitev sistemskih sprememb nujna predvsem radikalno drugačna dejanja belskih oseb –, tiste, ki so še vedno ujete v preteklosti. Bolj natančno, za te osebe predstavlja (predvsem) razred – pri definiranju spola in rase (ki sta hkrati vedno že notri in hkrati že zunaj razrednega razmerja) je treba biti zelo pazljiv –, izključno substancialno kategorijo. In čeprav so osebe znotraj teh treh kategorij (na primer ne-belske ženske) – na večinski ravni – bolj izkoriščane, se znotraj teh kategorij že udejanja novi proces selekcije, ki neproduktivne elemente (»in real time«) zamenjuje z novimi, bolj produktivnimi načini vedenja ergo poslovanja. Pomislimo samo na naraščajočo vplivnost določenih mnenjskih voditeljev, tj. na kakšen način njihovo vedenje izjemno učinkovito popularizira specifičen način življenja, ali neko politično agendo; ne gre se za to, da bi popularnost bila predvsem derivat na primer – zgodovinsko gledano –, hegemonske bele identitete, marveč za: kateri identiteti se bo uspelo vzpostaviti, prevladati in se navdati s privlačnostjo. Katera identiteta bo tvorila najbolj razgreto in dinamično vozlišče. Boj za zbijanje privilegija tako vedno bolj privzema obliko boja za prevlado – ne smemo se torej čuditi čivkom, ki družbene silnice interpretirajo na tovrsten način: »If your idea of ”socialism” doesn’t coincide with the total destruction of structural whiteness it’s rooted in reinforcing racism and anti-Blackness.« (Feroz, 2018)
Če ne ostanemo fiksirani na opisovanje površinskih družbenih dejstev – obstajajo različne družbene skupine, ki se med seboj pogosto spopadajo – in razredno razmerje razumemo kot določujoče razmerje (tj. ne kot sekundarno razmerje med že vzpostavljenimi družbenimi skupinami), kapitalistična družbena dinamika izgleda drugače kot v klasičnih teorijah razredov in razrednega boja. Razredno razmerje potem ni razmerje ekonomske dominacije zaradi dominacije same, temveč je samo strukturno povezano z drugimi kapitalističnimi ekonomskimi razmerji. V tej perspektivi razredno razmerje ni nič drugega kot prenosnik, preko katerega se abstraktne, neosebne ekonomske sile – pritisk konkurence in imperativ neskončnega povečevanja denarne vrednosti kapitala – pripnejo na in določajo produkcijski proces, tj. konkretne produkcijske dejavnosti. (Krašovec, 2017, str. 2)
Ob tem je vredno dodati pripombo, ki jo Primož Krašovec pripiše v originalnem tekstu Razred, kultura in kapital:
Hkrati to ne pomeni, da je kapitalistični produkcijski proces povsem prost kulture ali da lahko potegnemo čisto in jasno ločnico med svetom kulture na eni in svetom kapitalistične produkcije na drugi strani. Kapitalistični produkcijski proces mobilizira določene kulturne elemente in zanemarja druge – pri čemer se ta celoten proces skozi čas spreminja (nekdaj je bila morda pomembnejša protestantska etika, danes kreativnost itn.) –, gre le za to, da razredi niso vnaprej obstoječe kulturne entitete/identitete, kar pa ne izključuje kulturne razsežnosti procesa njihove formacije. (prav tam, str.3)
»Kulturna diferenciacija seveda obstaja tudi v kapitalističnih družbah, a ni neposredno povezana z razredno delitvijo in ni njen vir. […] Ker kapitalistični razredi niso določeni s kulturnimi razlikami, temveč s posebnim, antagonističnim načinom ekonomske integracije, tudi tisto, kar določa razredno umeščenost posameznih oseb, niso ti ali oni formalni kriteriji, temveč ravno mesto v produkcijskem procesu.« (prav tam, str. 7,8)
Fragmentacija
Po mnenju Candace Owens (nadalje povzemanje Adamsa), je spremembo mogoče udejanjiti le z mesta problema; torej z mesta, ki ta problem občuti, je v navezavi z njim in na podlagi katerega tudi išče rešitev. Največji napredki nastopijo takrat, ko ljudje začno aktivno razmišljati o problemih, s katerimi se srečujejo. Ker se očitno že nahajamo v »zlati dobi«, mora biti tudi sam način soočanja s problemom drugačen, tj. največjo razliko je mogoče napraviti ne z iskanjem podobnosti (»equality of outcome«), ki bi te razlike (na način sinteze) avtomatsko (od)rešile – bližina in poznavanje Drugega kot odločilni silnici –, temveč z upoštevanjem obstoječih razlik (stremljenje k »equality of opportunity«). Konflikt med tema dvema političnima možnostma, med sprejemanjem in svobodo (druga je precej bolj anti-politična), nakazuje tudi politično dogajanje v prihodnje; dilema je predvsem v tem, ali bo novemu globalnemu redu (za naše cilje se raje osredotočimo na Anglo-sfero) uspelo vpeljati svež univerzalistični projekt, ali pa, precej bolj verjetneje, bo prihodnja politična krajina grajena iz, kot pravi Slavoj Žižek v nedavnem političnem komentarju, »”NWO”, ki bo temeljil na medsebojni koeksistenci različnih politično-teoloških načinov življenja – koeksistenca, jasno ob zaledju nemotenega delovanja globalnega kapitalizma.« (Žižek, 2018) A cilj nemotene koeksistence daje mnogo več, kot le pesimistično prihodnost, ki jo Žižek tako rad znova in znova zarisuje. Ob vsej grozi ponovnega obujanja verskega fundamentalizma, ali pa konca postopne implementacije liberalne demokracije na celoten svetovni red – če naštejemo le nekaj skrbi –, pozabimo na odločilni faktor, ki ob vsem tem ostaja skrit in zamolčan – tj. sama možnost cepitve in »exitanja« (praksa izhoda oziroma praksa cepitve predstavlja že zgodovinsko gledano eno od distinktivnih značilnosti delovanja Anglo-sfere), kot smo ga že v začetku definirali. Postopek je namreč (v tako plodnem obdobju, kot je današnje) še posebej nalezljiv:
lahko smo še bolj prostaški, brez da bi s tem žrtvovali kaj realnosti. Ko jo razumemo kot rigidno destinacijo, so Atomizacija, Protestantizem, Kapitalizem in Moderna eni in isti označevalci za skupni proces. V domeni javne politične sfere (in prek nje), privatizacija naslavlja enako smer delovanja. […] Edina resnično velika slika (sveta) predstavlja njegovo postopno delitev. Reformacija ni bila le zlom, ampak veliko bolj pomembno, normalizacija tega lomljenja, najprej neformalnega, nato pa vedno bolj rigoroznega protokola za socialno dezintegracijo. Ultimativna rešitev za vse socialna težave tako ni bila argumentacija, temveč izhod (»exit«). Na čelo zgodovinskega procesa je bila postavljena kronična fisija. Atomizacijo fundamentalno zaznamuje točno ta proces. (Land, 2017)
Nadalje Land zapiše, kako je »atomizacija postala avtonomni, nečloveški agent, ali pa vsaj nekaj, kar postaja vedno bolj avtonomno in vedno bolj nečloveško. Vse kar naredi, je, da izniči vse, do česar ti je bilo v preteklosti mar, saj je – že po svoji naravi – takšna. Nihče je zares ne mara.« (prav tam, 2017) In vse to je povzročil proces, v katerem se »atomizaciji ni bilo potrebno prodajati, namesto tega je prišla zastonj, ob vsem tem, kar je bilo prodano zraven.« (prav tam, 2017)
Vsakršen upor, skepticizem, ali kritična misel, ki je predpostavljala kritiko avtoritete, je hkrati služila kot katalizator neobrnljivega procesa. Služila je kot okvir za pogodbeno razmerje, kar je ob vsaki novi inovaciji le povečevalo njeno privatizacijo. »Kaj si torej misliš (ali kaj želiš)?« To je bilo čisto dovolj. Noben posebej artikuliran entuziazem za atomizacijo ni bil potreben. Čarovništvo različnih preferenc je naredilo svoje – (in odvečno je dodati, da tudi tukaj nismo videli še ničesar – dodatek je moj). (prav tam, 2017)
Kako si je nekaj, kar v resnici ni prijetno (»nihče je zares ne mara«), še vedno mogoče želeti? Proces atomizacije je nezaželen le do določene stopnje; ko prestopi tudi ta prag, pa se kar naenkrat odpre novo polje mnogoterih možnosti. Proces atomizacije – če želi postati zabaven –, preprosto zahteva nastop podobnega trenda (kot je ta že na delu v sferi ekonomije) tudi znotraj sfere družbe. V času, ko je »fiksni kapital zapustil tovarno in se preselil v pametne telefone, domove in (vele)mesta« (Hui, 2018), postaja dominantna družbena forma prav pozitivna povratna zanka. Prav zaradi nje moderni svet zapušča pretekle in vpeljuje nove režime delovanja. Sam proces vračanja predhodno odposlanih preferenc (na infra-subjektivni, subjektivni in supra-subjektivni ravni) že deluje selektivno in zatorej že atomizira; vprašanje je le, do kolikšne stopnje bo tem tokovom omogočeno prosto povezovanje in generiranje sebi-lastnih sprememb (brez vmešavanja centralne strukture), preden bodo bile te zaznane kot za kolektivno družbo ogrožajoče in sporne. Kot tale proces odlično povzame Justin Murphy:
Tole je bilo, jasno, prepoznano s strani Deleuza in Guattarija, v njunem poskusu teoretiziranja molekularne politike. Onadva sta, najbrž najbolje od vseh, prepoznala, da, ko atomizacija začne atomizirati tudi samega individuuma v sub- ali pred- individualne energije, se od takrat naprej vse spremeni. Ena od teženj Deleuzo-Guattarijevega projekta, je bila raziskovanje novih sposobnosti, ki jih avtomatsko pridobimo že s tem, ko kapitalizem sam udejanja sebi lastno sabotažo, tj. ko nenehno generira prosto atomsko fisijo. ”We do not yet know what a body can do” priča prav o tem, kako kapitalizem – znova in znova v iskanju ravnotežja –, medicinsko razreže vse predtem obstoječe delce. (Murphy, 2018)
Tako kot ne moremo vedeti, kaj bodo sprovedle te nove energije, tako tudi ne moremo manipulirati z mega-mašino kot tako. Namreč,
moč našega procesorja je prešibka, da bi lahko vedela kaj lahko naredimo, če delimo sami sebe in testiramo vse potencialne kombinacije te mašine. Če se 10 ljudi, od katerih se vsakega deli na 5 pod-ravni (n=50) poskuša nato ponovno sestaviti v novo skupino, se za to skupino izgubi možnost določitve a priori-ja, saj nihče ne more predvidevati kaj izmed 2 milijonov možnosti bo ali ne bo mogoče dejansko izpeljati. Nekatere od teh novih kombinacij bi tako bile nove, drugačne oblike kodiranja: neznano (»alien«) šepetanje bi kar naenkrat začelo zveneti drugače, ritem se je spremenil. (prav tam, 2018)
A selekcija do teh, še ne uresničenih potencialnosti, je že na delu. Skepticizem do same zmožnosti razsojanja se tako navezuje le na intencionalno sfero sprejemanja političnih odločitev, saj je znotraj nje preprosto nemogoče na ustrezen način reprezentirati vse obstoječe možnosti in njihove potencialne posledice – v tem procesu se poskuša na docela neadekvaten način odločati o obstoju in prosperiteti različnih entitet; zagovarja se predvsem arbitraren in (do realnosti same) neučinkovit proces selekcije. Poanta je tako v tem, da se – ob naraščajoči kompleksnosti družbene realnosti –, nujno mora proces selekcije iztrgati iz rok klasičnega političnega odločanja – priznajmo, da se nam je ta v vmesnem času že dodobra zakoreninil pod kožo. Izključno zaradi tega (vedno bolj očitnega) dejstva, ga je racionalneje prepustiti docela avtonomnemu, nečloveškemu sistemu, ki v zadnji instanci že določa osnovna pravila igre (kapital je ime tega nečloveškega procesa). Zagovarjanje svobode v bistvu pomeni to, da je vprašanje selekcije, vprašanje enakih možnosti in nasploh vprašanje posameznikove osebne (negativne) svobode, najbolje prenesti na ta indiferentni, neskončno se povečujoči se proces, ki nima druge agende razen sebi lastne in zatorej produkcijskemu procesu notranje – gre za vprašanje selekcije, ki ni več stvar človeških agentov, temveč stvar hitro naraščajo se akumulacije inteligence tega strojnega (tehnomskega) sistema. Kot se do smotrnega vzroka in inteligence izrazi Miroslav Griško: »Land smoterni vzrok povezuje s kapitalom, saj je, sledeč Marxu, kapital tisti, ki napaja vzpon strojnega phyluma do njegove poslednje oblike« (Griško, 2018, str. 1019) – od obdobja industrijskega kapitalizma dalje namreč (predvsem) naravoslovna znanost, tj. izrazito inteligentni proces, vedno bolj odločno vstopa v sam produkcijski proces kapitalistične ekonomije in jo, prav zaradi tega dejstva, tudi ustrezno preobraža od znotraj – nastop strojev in strojne inteligence tako označuje prav Marxov koncept realne subsumpcije. Na podlagi te ugotovitve je mogoče povezati proces selekcije in proces inteligence; ko znanost postaja vedno bolj stvar tehnomskega kapitalističnega sistema, začne tudi sam proces razvoja in delovanja inteligence povzemati specifično kapitalistični priokus, tj. od njega postane odvisen. Specifično kapitalistična inteligenca zato postane tako pogon kot merilo za nastop vseh ostalih inteligenc; v prvi, sprejemajoči se verziji to pomeni, da za kapitalizem primerna inteligenca konvergira v obstoječi sistem – postane novi člen realne subsumpcije kapitala –, v drugi, negativni verziji, pa izrazito kapitalistična inteligenca deluje kot filter, ki onemogoča nastop alternativnih, a za obstoječi sistem neučinkovitih oziroma neprofitnih form inteligence. Zaradi te aksiomatike kapitala Griško izjavi, da je »inteligenca povsem vojni koncept. […] Če je strojna inteligenca navsezadnje čisti koncept vojne, jo določa smotrni vzrok oziroma je sama ta smotrni vzrok, pri čemer je po Landovem modelu smotrni vzrok svoja lastna rekurzivna stvaritev. (teleoplexy) […] Strateška in taktična učinkovitost inteligence izhaja iz njene sposobnosti dojeti, da obstaja zgolj ena vojna, kolikor obstaja zgolj ena struktura realnosti.« (prav tam, str. 1016, 1019) Land na podlagi te ugotovitve zapiše, da »kar si inteligenca v zadnji instanci želi, je ona-sama – kjer je ”ona-sama” razumljena kot ekstrapolizacija onkraj tega, kar je bila do sedaj, prav zato, da bi delovala še bolje.« (Land, 2013) Da ne bi prišlo do nesporazuma, tj. nepotrebnega optimizma, Land nadaljuje: »Inteligence počno (vsaka) svojo stvar, v direktni proporciji z njihovo inteligenco; če tega ne moremo sprejeti, sledi, da najbrž sploh ne moremo živeti (»it’s true that we probably can’t live at all«). (prav tam, 2013) Na srečo pa ta – na prvi pogled ostudni – determinizem ponuja še ostale, zaradi (že izhodiščnega) čustvenega neodobravanja večinoma še ne(pred)videne možnosti. Ker je filter realnosti zamenjal lastnika (suverenost odločanja ne več temelji na klasični politični participaciji, ki je vsaj delno še vedno bila sestavljena iz normativnih družbenih načel – urejanja družbe na osnovi verskih, tradicionalnih, etničnih, rasnih, identitetnih prepričanj, itd.) in je naposled le (po nekaj stoletjih pritiska) postal stvar indiferentnega mehanizma samega, je tako logično pričakovati, da bo nova sistemska materialnost oziroma nova dominantna silnica (teleologiji se je v tem primeru težko izogniti) sprožila spremembe, ki, že po sami logiki delovanja, nujno zahtevajo (predvsem) rekonstrukcijo v sferi družbene oziroma politične organizacije družbenega. Zavoljo vzpostavitve novega suverena smo tako priča procesu, ki, po eni strani definira novi smoter delovanja, po drugi pa istočasno (glede nanj samega, tj. glede na njemu lastni smoter) izvaja (brez kakršne koli intencionalnosti) proces preizkušanja in selekcije glede družbenih in političnih form, ki bodo – glede na možnost konvergence in uspešnosti –, lahko tvorile potencialno suverene skupnosti, in tiste, ki tega ne zmorejo oziroma ne bodo zmogle. Na mesto sodnika se tako postavi realnost sama – potencialne uspešnosti in neuspešnosti ne bo težko zaznati; vse kar rabimo realnosti dati, je edinole čas. Kar je pri novem načinu organiziranja najprivlačnejše, je prav dejstvo, da bi novi mehanizem, vsaj hipotetično, moral privesti do rasti za zdaj še ne(pred)videnih, ali pa še bolje, na realnosti še nepreizkušenih modelov socialne organizacije in družbenih praks; te so bile v preteklosti zadušene s strani normativnih načel, ki urejajo vsakdanje življenje posameznika. Ko postaja regulacija kapitalizma čedalje zahtevnejša in čedalje bolj neučinkovita (kronično zamujanje pri reševanju problemov[11]), postane svoboda tista, ki daje možnost bolj hitrega prilagajanja in potencialno boljše konvergence z obstoječim sistemom.
Ko ni nobene potrebe po strinjanju, še manj s pomočjo prisile, je negativna (ali libertarna) svoboda še vedno možna, in tale dialektični ne-argumentativni drugi je enostavno formuliran (čeprav v svobodni družbi, sploh ne bi rabil biti) kot: »”Do your own thing.” Dobesedno, ta neodgovoren in malomaren imperativ nastopi kot politično povsem nevzdržen (»intolerable«), saj sovpada prav z levičarsko depresijo, regresijo (»retrogression«), ali depolitizacijo. Do ničesar drugega se njegovim nasprotnikom ne ljubi tako ogorčeno kregati. (Land, 2013)
Land tale selektivni proces realnosti-same poimenuje kot Gnon; gre za zloženo besedo iz koncepta Narave, ali bolj natančno, iz koncepta Boga Narave (»Nature or Nature’s God«). Ne gre se za Spinozističnega Boga, saj ta opisuje ravnovesje, Gnon pa na drugi strani predstavlja prekinitev (suspenz). »Gnon je nič manj kot realnost, neglede na to, v kar verjamemo. S čimerkoli prekine, zdaj, brez zamika, je Gnon. Karkoli še ne more biti odločenega, kljub temu da se realnost še vedno odvija, je Gnon. Če obstaja Bog, ga Gnon poimenuje. Če ne, Gnon označuje vse kar ta ”ne” je. Gnon je Velikansko Brezno (»Vast Abrupt«) in njen prehod. Gnon je Veliki Propeler.« (Land, 2013) Preživetje tako v vsakem primeru že zahteva kolaboracijo z Gnonom, vsako nesodelovanja pa le hitreje pripelje do smrti.
Če tako še vedno ne vidimo smisla, zakaj naj bi se sploh bilo vredno ukvarjati s temami in konflikti, ki spadajo v domeno politične korektnosti, je odgovor na to dilemo moč najti prav v drugačnem dojemanju političnega: svoboda je strup, ki ga v tem trenutku moramo vsi zaužiti. Retorike sprejemanja in emancipacije žal ne moremo dojemati kot nevtralni, absolutno dobri koncept, saj ta izjemno hitro zameji ostale, precej realne možnosti družbenega razvoja; te zaradi trenutno ne-trendovske drže vedno znova ostanejo zunaj potencialnih možnosti obravnave. Če se navežemo na enega izmed primerov, ki sicer ne podpira željene družbene implikacije, posredovane v tem eseju, še vedno pa opozarja na hipokrizijo liberalnega občestva, lahko predstavimo ponavljajočo se zagato Stranke Zelenih v ZDA. Čeprav se njihov politični program čudovito sklada z vsemi obstoječimi idejami napredka (kot ga razumemo pod besedo »Progressivism«), in to ne le na identitetni ravni – sprejemanja in emancipacije –, temveč tudi na ravni okoljske politike – do katere je najbrž vseeno pametno gojiti univerzalna, racionalna načela –, je njihov glas, kljub temu, vedno znova tarča kritik in mnogih poskusov utišanja; ironično prav s strani Liberalnih elit in njihovega zvestega občestva. Ali sploh obstaja kdo, ki še ni bil poučen o slavnem argumentu politike manjšega zla? Levičarske taktike manipulacije delujejo točno po tem principu: vsako neodobravanje politike »napredka« vodi v slepo ulico, saj takšna argumentacija nemudoma pridobi oznake, proti katerim se je težko boriti; ker si je levica izborila popoln nadzor nad koncepti, kot je rasizem, lahko s pomočjo teh oznak v politični sferi vedno znova zahteva svoj prav. Znova je čas za Landa:
Neglede na »mainstream« konservativne fantazije, je liberalno-progresivna vladavina nad Ameriško (božjo) previdnostjo (»providence) postala popolnoma ne-izpodbijana, dominirana s strani rasne dialektike, ki absorbira neomejeno kontradikcijo; Afro-Ameriški razred je tako definiran kot najnižji (najbolj zatiran) in predstavlja utelešeno kritiko vsega kar je povezano z obstoječim družbeno-socialnim redom; poleg tega se pozicionira (postane) kot edini kriterij za uresničevanje procesa emancipacije in se, zavoljo tega, še vzpostavi kot edini kriterij napredka oziroma odrešitve (»path to collective salvation«). Nobena alternativna struktura zgodovinske inteligibilnosti ne more biti tolerirana, ali celo – strogo rečeno – umišljena, saj je vsakršno upiranje proti tej naraciji označeno kot ne-Ameriško, proti-socialno in (seveda) rasistično; kar služi le temu (»serving only to«), da bi potrdilo obstoj sistemskih rasističnih mehanizmov zatiranja, z uporabo simbolnega nasilja, ki se manifestira v njegovi negaciji. Kregati se proti temu, že pomeni potrditi, prikazati (to dejstvo) ga za resničnega in pravilnega; (uspešni so zavoljo oziroma – dodatek je moj) s pomočjo konkretnega prikaza te skrajne ignorance in socialne retardacije, ki jo poskušajo (njim antagonistični – dodatek je moj) akterji verbalno zanikati. Z upiranjem zahtevi po organizirani (»orchestrated«) socialni re-edukaciji… (»knuckle-dragging ”bitter clingers”«) Vse to, samo da bi prikazali, koliko je še potrebno (po)storiti. (Land, 2013)
To je osrednja logika in obstoječa težava, ki si (brez zadržkov) namerno pripoveduje eno in isto zgodbo – edino, ki jo pozna in ta je jasno zgodba o zatiranju. Socialna pravičnost in pojem upanja običajno postaneta elementa, katerih končni cilj služi kot opravičilo za sklepanje samo-definirajočih se sodb – apliciranih na celotno občestvo –, brez kakršnekoli potrebe po obstoju empiričnih, racionalnih temeljev, ki bi tako razumljenim idejam napredka lahko prikimali. Potrebno pa je dodati, da skicirani problem povzroča težave le znotraj trenutne, centralizirane družbene ureditve, katere bistvo temelji na konceptu sinteze – takšno pozicijo zastopa tudi Land in del NRx. Izključno zaradi te končne premise, ki v zadnji instanci tudi določa vse obstoječe omejitve, je kulturnemu boju sploh vredno nameniti toliko pozornosti in energije. V drugih okoliščinah, bi že osnovno filozofsko prepričanje NRx privedlo do tega, da bi dotična smer avtomatično že zavzela povsem indiferentno držo do zgoraj definiranega problema; ključna maksima doktrine NRx – »low voice high exit« –, sledi prav načelu, ki je v popolnoma antagonističnem odnosu do vseh poskusov določanja političnega organiziranja za drugega. Stava je v tem, da (kot smo zgoraj že navedli) bo končno sodbo o ustreznosti procesa, v katerega smo vključeni, že izvedel obstoječi indiferentni mehanizem, čigar zanimanje ne presega dve osnovni vrednosti, tj. učinkovitost in sposobnost družbenega delovanja, ki ne ovira temeljnih aksiomov suverena. Vprašanje normativnih idej in vrednot ne terja nobenega pojasnjevanja ali takojšnje stigmatizacije, saj ima pravico do sodbe in ovrednotenja posamičnih idealnih shem, na katerih naj bi posamična politična skupnost bila osnovana, le »The Great Filter«. (Land, 2014) Vprašanje, do kolikšne mere se bo družba, temelječa na zasnovi, kot jo trenutno zastopa dominantna liberalna paradigma, še posebej vidna v ZDA, izkazala za uspešno in učinkovito politično možnost za prihodnje, je tudi tisto, ki edino nosi težo. Enako lahko rečemo za ostale možne družbeno-politične nastavke, ki s svojimi specifikami prikazujejo različne možnosti, tj. heterogene načine koncipiranja politične oblasti. Takšen (očiščen) pristop do problematike, vnaša v diskurz tudi nekatere druge, precej kontroverzne teme, ki pa v tako koncipiranem dojemanju političnega organiziranja ne delujejo pokroviteljsko, šovinistično ali ksenofobno, marveč s seboj nosijo precej odločilno težo – ponovno je v ospredju (NRx ljuba) možnost »low voice high exit«. Ko se naposled le znebimo precej trdovratnega problema: kaj je nam všeč in končno pričnemo urejati določene nastavke po kriteriju: ali ti delujejo ali ne, postane tudi govor o tem, da si ljudje med seboj (žal) niso enaki – ti posedujejo med seboj izjemno raznolike karakteristike, ki so v različnih situacijah, različno aplikabilne –, nekaj (precej bolj) običajnega in nevtralnega. Takšen pristop do človeku inherentne težave (eksplozije inteligence), se povsem razlikuje od tistega, ki v večini primerov prevladuje na levici (predvsem imamo v mislih levičarsko krilatico oziroma (po njihovem mnenju) kritiko, ki zagovarja pozicijo – ukvarjanje z idejami, ki lahko privedejo do pojava rasističnih, ksenofobnih, ali kakršnihkoli drugih spornih idej, je preprosto prenevarno) – prav zato je utopično pričakovati razpravo, ki bi se poskušala jasno opredeliti do novih in novih, k nam naplavljenih težavam. Gre za t. i. koncept deplatforming-a. Bolj učinkovito reševanje obstoječih težav in hitrejše raziskovanje mogočih odgovorov na nova, tako vedno znova ostaja potisnjeno v ozadje – le kako dolgo bo temu tako?
Žal ne obstaja »exit« v socialno integracijo in sprejemanje (»acceptance«), pravično distribuirano prosperiteto, javno participacijo, ali asimilacijo, ampak le v (če ga poskušamo dojeti na način, ki ga v tem stavku Land kritizira – dodatek je moj) aspiracije in sanje, ki so sovražne do faktov in usode (»fortune«). Kot sta bili tako levica kot reakcionarna desnica enako hitro opozorjeni (»equally quick to notice«), bo, dokler tele sanje na pohodu – ne le proti pravici do formalne enakosti, ampak še veliko naprej v kraljestvo znatnega političnega izboljševanja (»remedy«) –, ne bodo končane, bo bila desnici vzeta vsa pravica definiranja obstoječega poteka (»it is one that the right has no right to«). (prav tam, 2013)
Da bi Landove (pravkar prevedene) besede z nami lažje rezonirale, je potrebno v obstoječi prikaz dodati še eno problematiko, ki jo do zdaj na takšen način še nismo načeli. Lahko bi dejali, da gre za nekakšen »backstory« – gre za vprašanje okoli izhodiščne razlike med levico in desnico oziroma na kakšen način se to razlikovanje manifestira v obstoječi identiteti (levi kot desni), tj. njenih implikacijah za nastanek in razvoj političnih subjektivitet. V običajni razpravi bi takšno (že začetno) neujemanje poskušali pojasniti na slednji način: »Identitetna politika levice, kljub občasni uporabnosti, še vedno tendira le k nadaljnjemu povečevanju fragmentiranih identitet, ob tem ko (ali kljub temu dejstvu – dodatek je moj) ta še vedno paradira z zastavo univerzalizma. Desnica, na drugi strani, in še posebej skrajna-desnica (»Alt-Right«), znova in znova privablja kontroverzo s tem, ko v ospredje postavlja vprašanja o etno-državah in še, bolj splošno, zahteve po generalni revitalizaciji nacionalističnih diskurzov po svetu.« (Colquhoun, 2018) Za natančnejšo verzijo prikaza omenjene izhodiščne razlike, pa se moramo od te preliminarne in predvsem popreproščene razlage – vsaj ko govorimo o desni verziji (argumentacija »blood and soil« se seveda nikakor ne sklada s celotnim desnim telesom) –, nekoliko odmakniti; brez da bi po nepotrebnem žrtvovali kaj realnosti, lahko v naslednjem koraku vidimo, kako so si zadeve med seboj nekoliko bolj zapletene. Za pomoč pri razlagi obstoječe zagate pot nujno vodi k Immanuelu Kantu in predvsem njegovemu Kopernikovemu obratu, tj. razliki med svetom, kot ga mi izkusimo (fenomenalni svet) in svetom, kot ta obstaja sam-na-sebi (noumenalni svet) – temeljno razliko med bistvenimi značilnostmi obstoječe levice in desnice, bomo poskušali prikazati s pomočjo konceptov časa in prostora ter razjasniti, zakaj ima afirmiranje prve distinktivno drugačne posledice od afirmiranja druge. Nadaljujmo… »Poznano (»knowable«) je za nas, po Kantu, omejeno na fenomenalno; na pojave (»appearances«), ki konstituirajo naše izkušnje kot so te določene s strani kategorij časa in prostora. Če sledimo Kantovemu sistemu do njegovih meja, logično pridemo do vprašanja: kaj obstaja za izkušnjo? Po Kantu na to vprašanje ne moremo in niti ne zmoremo odgovoriti, saj nanj nimamo odgovora.« (prav tam, 2018) Ta meja, to Zunanje namreč predstavlja samo limito spoznanja, tj. možnosti izkušnje – nekakšen miselni horizont, vpet v dve osnovni kategoriji, na katerih to spoznanje temelji (čas in prostor). Da so bile posledice tegale obrata revolucionarne, je že znano; za nas ključnega pomena je tako nekaj drugega – osredotočili se bomo predvsem na to, kako Kantova Prva kritika daje uporabne iztočnice za razpravo okoli levih in desnih idej oziroma (potencialnih možnosti) političnih subjektivitet. »Če je sebstvo le stvar raznih fenomenov, potem jaz predstavlja nekaj podobnega, nekaj kar spet obstaja le v izkušnji, ki je podvzeta z zakoni časa in prostora. To pomeni, da lahko jaz izkusim sam sebe le tako, kot sem sam že vzpostavljen (»appear«) v času in prostoru: čas kot naše notranje zavedanje subjekta, prostor kot naš zunanji občutek za zaznavo objektov. Iz tega sledi, da znotraj Kantove strukture celo sebstvo samo postane le stvar pojava. (prav tam, 2018) Še vedno smo trdno fiksirani pri naši problematiki, tj. vprašanju: kaj povzroča oziroma čemu točno lahko pripišemo krivdo za tako trdovratno in nespravljivo dojemanje družbe, kot ga vidimo na obeh dveh osnovnih antagonističnih polah? »Medtem ko identiteta (pri obeh polih) predpostavlja vzajemno medsebojno priznanje (prepoznanje znotraj določene skupnosti – dodatek je moj), ima levica identitetno (temporalno?) rešitev za opažani in izkušeni (»perceived«) problem, desnica pa prostorsko rešitev. Obe sta poleg tega vključeni v proces preizkušanja limite in iskanja utopičnih upanj, ki bi jima omogočili transcendenco.« (prav tam, 2018) Kar nam to ključno spoznanje nakazuje, je, kako je levica pahnjena v notranjost (sistema), kjer ta išče zavetišče – znotraj vedno bolj fragmentiranih delčkov subjekta –, medtem ko je desnica (na drugi strani) usmerjena navzven; nova desnica (NRx) se namreč poda na pot zunaj (od) sebe, v smer iskanja novih teritorijev. Kolikor predstavlja Kantov Kopernikov obrat določen izhod iz filozofije, toliko je patchwork (več v nadaljevanju) politični sistem, ki predstavlja izhod iz politike kot take – praksa »exitanja« je tako že po definiciji nujno na strani desnice.
Rdeča tabletka
In spet smo pri Westu, natančneje, na presečišču, ki zgornjo problematiko povezuje s preteklo aktivnostjo nam ljubega raperja. Kot vsi vemo, je Kanye znan po nekaterih precej kontroverznih izjavah, ki jih je podal tekom svoje kariere; večinoma so te prišle z enega in istega mentalnega bazena, lahko tudi mehurčka, če želite. Tako se, čeprav precej arbitrarno, izjavi »George Bush doesn’t care about black people« in »Imma let you finish, but Beyonce had one of the best videos of all time!« vsaj nekoliko skladata. Za obe lahko rečemo, da je zanju značilno enako ozadje; obe vsaj posredno označujeta latentni rasizem, prisoten v ZDA. Kar sledi se logično ni moglo prikazati drugače, kot le izključno travmatično. »Kanye West betrayed the black people!« Ko je čivknil »I like the way Candace Owens thinks«, je storil nezaslišano; dve skupini, ki naj ne bi imeli nič skupnega (še posebej po Trumpovi izvolitvi je zelo jasno, kako močno je Amerika polarizirana), je s pomočjo 7 besed povezal na do zdaj (večinoma) še neviden način. To pa ne (nujno) pomeni, da gre tukaj (predvsem) za nekakšno konsolidacijo med njima – to namreč ne bi bila akceleracionistična poteza –, temveč gre bolj za novi način povezovanja informacij. Kanye je očitno odvrgel osnovni model vzorčenja (»pattern recognition-a«) in se je, prav zaradi omenjenega dejanja, tako lahko znebil njegovih temeljnih predpostavk. Le kako bi lahko drugače prišel do spoznanja, da v kompleksni družbi 21. stoletja stvari žal ne delujejo po zakonih dobrega in zla. Za boljšo pojasnitev omenjenega procesa se je ponovno vredno obrniti k Lyotardu:
Toda v igrah s popolno informacijo najboljša učinkovitost ne more biti, hipotetično, v pridobivanju takšnih dodatnih informacij. Izvira iz neke nove razporeditve podatkov, ki pravzaprav tvorijo neko potezo. To novo razporeditev se največkrat doseže s povezovanjem serij podatkov, ki so vse doslej veljale za neodvisne. To sposobnost, da se poveže tisto, kar ni bilo povezano, bi lahko imenovali umišljanje. Ena izmed njenih lastnosti je hitrost. […] Potemtakem je, ob enaki kompetenci, povečanje učinkovitosti v produkciji vednosti – in ne več v pridobivanju vednosti – nenazadnje odvisno od tega umišljanja, ki omogoča bodisi da se napravi nova poteza bodisi da se spremenijo pravila igre. (Lyotard, 2002, str. 52, 53)
Ko se torej naslednjič znajdemo do nosu potopljeni v cono politike, imejmo v mislih, da čas kategorično zahteva mešanje tako levih kot desnih idej. Te bodo nastale na podlagi (do takrat) popolnih informacij, »toda hkrati to ne bodo igre na ničelno vsoto, in spričo tega dejstva ni tveganja, da bi se razprave zaradi izčrpanja zastavkov kadar koli fiksirale na pozicije minimalnega ravnotežja.« (prav tam, str. 67) Obe definiciji (kar imamo v mislih za levico in kar odzvanja kot desnica) se namreč postopoma spreminjata v anahronistični oznaki za obdobje, v katerem so težave, ki so pestile človeštvo, še operirale na človeški ravni – obdobje, ki prihaja, bo kmalu pokazalo, kako je večina teh oznak (v vmesnem času) postala v celoti redundantnih: »”semantic apocalypse” (Bakker, 2011) incoming«. Ali kot se do tegale problema izrazi Land: »”I don’t… want to live in a culture where there are no gatekeepers at all.” – The 21st Century is going to be rough for you.« (Land, 2018) »7 words… and he ripped a hole in reality.« (Adams, 2018) Ključ je v tem, da Kanye (po običajnih kriterijih) ne bi smel biti referenca za Owens in Owens ne bi smela biti referenca za Kanyeta. »But he did it anyway.« (prav tam, 2018) Kanye več kot očitno razume, da se zgodovina ne ponavlja, da ni ujetnik svojega mišljenja (»prisoner of the mind«) in da problem ni več zvezan z rešitvijo; naredil je nekaj, kar je zelo redko vidno – vsaj ko govorimo o nivoju in medijski prepoznavnosti, ki jo je sam deležen. Stvar je dejansko tako redka (toliko, da lahko potegnemo analogijo z »rare« predmeti v računalniških igrah tipa avantura), da je sprva težko doumeti, kaj se je zares zgodilo in nato, ne le da se je zgodilo, temveč še bolj, ali to dejanje sploh resnično obstaja. Vse skupaj precej spominja na še eno situacijo, na tisto, kjer določena mnenjska voditeljica, po možnosti intelektualka (ki je jasno levičarka) objavi novico, tekst, itd., ki zagovarja (vsaj kar bi moralo na papirju biti) desničarsko agendo. Zadevo je težko procesirati ravno zato, ker naše predvidevanje ti dve paradigmi avtomatično ločuje že na samem začetku – eno izmed ključnih kritik tovrstnega (ne zgoraj opisane anomalije, marveč obstoječe standardizacije) mišljenja intelektualcev (vsaj znotraj humanistike in družboslovja), ki skorajda instinktivno postanejo levičarji, je podal – v teh krogih jasno osovražen – Friedrich A. Hayek v eseju: »The Intellectuals And Socialism.« (Hayek, 1960) »We are still far away from the red pill«.
Moderna, tehnomski kapitalizem in nevroznanost
Pospeševanje? – zakaj ne bi na tem mestu kar izsledili njegov izvor? Trend, ki ga tukaj poskušamo mapirati, v celoti presega trenutno dogajanje v kulturni sferi. V primeru, da želimo pospeševanje datirati na časovni osi zgodovine, lahko kot izhodišče izberemo dve obdobji; po nekaterih interpretacijah naj bi postopna kompresija časa nastopila že od obdobja Renesanse dalje, po drugih, kapitalistično zrelih, pa je pospešitev nastopila šele v začetku 19. stoletja, po nastopu Razsvetljenstva in še pomembneje, s končnim padcem Ancien Regime-a. Preden pa v nadaljevanju dopolnimo tale rudimentarni zgodovinsko-sociološki prikaz, moramo za boljše razumevanje obstoječe problematike v ospredje podati še en pomemben faktor: v mislih imamo sam proces razsvetljevanja s pomočjo razuma oziroma, natančneje, s pomočjo moderne znanosti; kakšne posledice je ta sprožila, in jasno, zakaj je tvorila nastavke za nadvse akceleracionistično prihodnost. Če se želimo resnično dokopati do dna opisanih sprememb, tj. kaj pravzaprav za posameznika pomeni razvoj moderne znanosti, je tole (mogoče neočitno) uganko moč rešiti s pomočjo novih spoznanj na področju nevroznanosti – na način postopnega dešifriranja delovanja človeških možganov. Namreč, nastop obdobja Razsvetljenstva in njegovega pohoda razuma ter znanosti predstavlja določen prelom; ne gre se le za pridobivanje boljše, racionalne vednosti, temveč še za postopen razkroj preteklih oblik mišljenja – na videz nevtralni proces je izpostavil določeno nepripravljenost biološko-determiniranega človeka (predvsem biološke determiniranosti njegovih možganov) na tako epohalne spremembe. Če povzamemo: skozi evolucijski razvoj so človeški možgani razvili posebno metodo razvrščanja in učinkovite selekcije informacij, ki jih ti procesirajo (in v katere so ti v celoti potopljeni) v lastnem okolju – človeški možgani so tako predvsem določen hevristični mehanizem. Ker je okolje, v katerega so ljudje »potopljeni« izjemno kompleksno in zapleteno za dejansko razumevanje – sposobnost razumevanja naravnih pojavov na podlagi kavzalnosti: vzrok in posledica (v njihovem izvoru), je tudi sam razvoj človeških možganov zaznamoval določen kompromis. Evolucijski razvoj je privedel do tega, da človek znotraj svojega okolja učinkovito in uspešno »razume« faktorje, ki povzročajo negativne in pozitivne rezultate zanj – človek je tako na podlagi lastnih spoznanj optimiziral svoje delovanje in posledično povečal svojo moč. Ampak, kot to alegorično zapiše R. Scott Bakker, čigar Teorija Slepih Možganov[12] postavlja nove mejnike razumevanja – tako znotraj filozofije kot znanosti –, je človek »najprej umazal vodo, šele nato pa odvrgel vabo.« (Bakker, 2016) Ali z drugimi besedami rečeno: za triumf nad svetom, se je človek moral odpovedati prav sposobnosti razumevanja tegale istega sveta. Kot to pojasni Bakker: »Intencionalna kognicija je hevristična kognicija. Ker hevristična kognicija privleče na plano plitve informacijske namige, je precej pametno predvidevati, da so naši osnovni načini razumevanja nas samih in naših projektov že nekompatibilni z globokimi informacijskimi strukturami (»accounts«). Več kot izvemo o naši kogniciji, bolj vidno to dejstvo postane.« (prav tam, 2016) Ideja, da hevristična kognicija vodi v iluzije, ne deluje kot nič kaj novega. »Ko naturaliziramo intencionalnost (ko jo poskušamo razumeti etiološko – dodatek je moj), nam Teorija Slepih Možganov omogoča videti, kako hevristična narava intencionalnega načina reševanja problemov pomeni, da je za takšen način reševanja potreben manko določenih vrst informacij, da bi ta lahko pravilno delovala.« (Bakker, 2014) Bakker zgoraj definirano trditev še dodatno eksplicira: »Zaradi prilagojenosti na reševanja socialnih problemov na podlagi manka vsakršnih informacij, ki bi kakorkoli ustrezale dejanskim zakonitostim delovanja sistema – v katerega smo vključeni –, nam je naša socio-kognitivna škatla za orodje dobesedno zapovedala, da nekatere informacije ne smejo biti na voljo, če ta želi delovati pravilno.« (prav tam, 2014) Evolucijski razvoj je torej človeške možgane determiniral na način, da so ti sicer sposobni učinkovitega upravljanja s svojim okoljem, a je točno ta adaptacija hkrati onemogočila celostno razumevanje osnovnih zakonitosti tega istega okolja. Ker človeški možgani delujejo na podlagi plitve ekologije – reduciranim naborom informacij, na podlagi katerih sklepajo odločitve –, so ti izjemno ranljivi za – kar bo bolj jasno v nadaljevanju – razvoj novih tehnologij, ki v plitvo »ekologijo« vnašajo informacije globoke ekologije. S tem prvič le-te postopoma spreminjajo, drugič pa človeškim možganom sistematično onemogočajo razumevanje teh sprememb, saj je njihova biološka določenost vzrok ne-zmožnosti interpretacije nove poplave informacij – intencionalna kognicija se tako bolj in bolj spreminja v oksimoron. A pustimo tole dejstvo; za našo razpravo je ključno razmerje nekje drugje, in sicer med razmerjem med plitvo ekologijo človeških možganov, za katero je ključnega pomena prav nespremenljivost določenih aksiomov (nespremenljivih spremenljivk v okolju) in novo ekologijo, ki postopoma nastopi s pojavom moderne znanosti (racionalnosti), najbolj odločno od obdobja Razsvetljenstva naprej. Spomnimo, ker človeški možgani predstavljajo določen hevristični mehanizem, je zanje ključno, da v okolju nastopajo nekatere nespremenljive spremenljivke, na katerih spoznavanje okolja tudi najbolj temelji. S pojavom moderne znanosti, je s temi (za človeka ključnimi) aksiomi enkrat za vselej konec.
Tehnične (racionalne in tehnološke) remediacije naših kognitivnih ekologij transformirajo obstoječe ekologije in ustvarijo potrebo po nadaljnji tehnični remediaciji. Naše tehnične kognitivne ekologije se tako vedno bolj oddaljujejo od preteklih podedovanih (»ancestral«) kognitivnih ekologij. […] Preden sploh razmišljamo dalje – kako pametne intervencije predstavljajo rešitev ambientalnih posledic predhodnih intervencij –, mora glavno vprašanje biti: kako daleč in kako hitro lahko človeštvo gre? Na kateri točki (ali pri kateri hitrosti) bo prepoznavno človeška kognitivna ekologija prenehala obstajati? (Bakker, 2018)
Formula je zelo preprosta. »Razsvetljenski razum razreši narave, saj omogoči razvoj tehnologij, ki – gledano nasploh –, razpustijo človeštvo od neštetih podedovanih afiliacij. A Razsvetljenski razum komaj zdaj začenja razreševati sebi lastno naravo.« (prav tam, 2018) Da bi razprl in nadaljeval predtem opisano težavo, inherentno nadaljnjemu pohodu racionalnosti, Bakker vzame kot primer za eksplikacijo svoje ugotovitve knjigo Enlightenment Now: The Case for Reason, Science, Humanism and Progress, ki jo je spisal znani harvardski profesor Steven Pinker. »Kar nas razreši, kot to pozicijo zagovarja Pinker, je prav človeška sposobnost abstrakcije in kombinacijske rekurzivnosti, ki nam omogoči neskončno sposobnost optimizacije našega vedenja. Mi smo samo-popravljajoča se vrsta.« (prav tam, 2018) Pinker človeški organizem definira kot nekakšen kibernetični stroj, ki na podlagi pozitivne povratne zanke sistematično spreminja svoje vedenje; pri tej ugotovitvi najprej spregleda biološko determiniranost delovanja človeških možganov – njegovo hevristično metodo –, nato pa – v klasični maniri – afirmira temeljne normativne koncepte razsvetljenskega projekta. Ti naj bi bili – vsaj po njegovem mnenju –, skupna točka za nadaljnji razvoj človeške družbe.
Kljub vsem pomanjkljivostim, ki so lastne človeški naravi, ta kljub vsemu vsebuje semena sebi lastnega razvoja. To je sposobna udejanjati tako dolgo, kolikor ima ta moč vzpostavljanja norm in institucij, ki poganjajo posamične interese v kolo univerzalnih izboljšav. Med te norme spadajo svoboda govora, nenasilje, kooperacija, kozmopolitskost, človekove pravice in razumevanje človekove zmotljivosti. V institucije sodijo znanost, izobraževanje, mediji, demokratična vladavina, internacionalne organizacije in trgi. Ni naključje, da so te bile pomembne domislice Razsvetljenstva. (Pinker, 2018, str. 28)
Takšno slepo verjetje v Humanizem pa odvrne tako Bakkerja kot tudi avtorja tegale prispevka. Namreč, od trenutka ko znanstvena vednost postane kriterij za spoznavanje lastnosti in osnovnih zakonitosti narave, je ohranjanje metafizičnega konstrukta človeka, ali bolje, ohranjanje črne skrinjice, ki jo ta predstavlja, popolnoma nesmiselno in predvsem nemogoče. Poskus ohranitve preteklih normativnih (univerzalističnih) konstruktov ob poplavi boljše vednosti – na podlagi (v večini primerov) morale –, postane obupan poskus kontrole nad nadaljnjo družbeno fragmentacijo. Prvič, ob nadaljnjem spoznavanju zakonitosti delovanja človeških možganov, postaja človeško vedenje vedno bolj transparentno. Ko tudi človek izgubi svojo ekskluzivnost – kot izključen iz narave in njenih pojavov –, se spremeni tako njegova vrednost kot moč njegovega presojanja. Človeško vedenje izgubi svojo domnevno intencionalnost, saj postanejo predtem dojete lastnosti, še posebej ko govorimo o družbenih odstopanjih, ali pa tudi ne, vpete v postopek povsem drugačnega razumevanja. Kar je bilo predtem smatrano kot karakterna lastnost, postane sedaj lastnost biologije:
Poglejmo samo povečanje števila študentov s posebnimi potrebami (»with accommodations«) na univerzi (v učilnici). V mojem času je bilo tem študentom dovoljeno reči, da so leni ali nevzgojeni, dovoljeno nam je bilo izvajati karakterne sodbe glede študentov, ki niso dosegali dovolj dobrega uspeha. Sedaj, ko imamo na voljo vse te globoke ekološke informacije, nam te omogočajo identificirati mehanizme, ki povzročajo določeno vedenje – le tega vzrok predhodno nismo mogli razumeti. Kar naenkrat tako postane izrekanje moralnih sodb odveč, saj njihova osnova izgubi vso preteklo legitimacijo. Hevristika je namreč: če obstaja kavzalnost, nevro-kognitivna razlaga za posamezno vedenje, to vedenje izgubi predhodno intencionalnost, ergo ni prav izrekati karakternih sodb o tem ali tej posameznici. Vsakič, ko se zgodi kaj slabega, ti lahko vedno zagovarjajo pozicijo, da niso imeli možnosti storiti drugače. In to se bo povečalo, povečalo, povečalo, povečalo. Mislim, da je to preprosta praktična ponazoritev, ampak menim, da je hkrati njena relevantnost pomembna, saj kaže na način, kako bo apliciranje moralnih sodb in vrednot postajalo s časom vedno zahtevneje in preprosto nemogoče. Vsaj v vsem, kar prepoznamo s pomočjo intuicije. (Krašovec in Bauer, 2018, str. 1077)
In drugič, da bi lažje razumeli kaj pravzaprav (za nas) pomeni pohod moderne znanosti – začenši z nastopom Moderne –, moramo nekoliko dopolniti predtem rudimentarni opis sociološko-historičnih silnic, ki so omogočile vznik dotičnega vrednostnega sistema ter umestiti spremembe, znotraj nove paradigme fragmentacije. Kot vemo, znanost seveda ni le metoda spoznanja, temveč poleg tega tudi metoda učinkovitosti, ki je – še posebej od razvoja industrijskega kapitalizma dalje –, postala izrecno zvezana z močjo in aktivnostjo kapitala. Ker je kapitalizem sistem, za katerega je značilen proces neskončne akumulacije presežne vrednosti, je znanost tista, ki je sposobna (po sami logiki delovanja) optimizirati obstoječe produkcijske procese in jih (v procesu medsebojnega oplajanja) narediti učinkovitejše – iznajdba novih tehnologij oziroma tehnoloških inovacij[13]. Poleg tega znanost s pomočjo novih inštrumentov prispe do zdaj še ne poznanih ugotovitev, tj. do tega trenutka nedosegljivih informacij in spoznanj. Da bi pa takšen družbeno-ekonomski red sploh lahko nastopil, tj. sistem, ki temelji na konstantnem razvoju, je tekom zgodovine moral nastopiti določeni rez, ki je, po besedah Nicka Landa, distinktiven za nastop Moderne – Moderna kot singularnost:
Definitivno menim, da je nastop moderne singularnost, da je tam prišlo do ogromne zgodovinske diskontinuitete. Brez težav vidim, kako je takšna interpretacija lahko docela kontroverzna, na takšen način do nje pristopajo tudi zgodovinarji. Ljudje bodo pač zagovarjali obe strani. Ampak, na najbolj osnovni, surovi ravni odgovora, se mi dozdeva, empirično, da je takrat zares nastopila neusmiljena zgodovinska diskontinuiteta; začenši, grobo rečeno, s pričetkom Renesanse, kjer se zares zdi, da se je nekaj povsem novega začelo odvijati. (Murphy, 2018)
Proces konstantnega razvoja je tako postopek, ki je distinktiven za Moderno in je njej singularen – »And suddenly, time changes its nature, it ceases being circular.« (Ireland, 2018) Res je, da so zametki racionalnosti prisotni že v obdobju Renesanse – razvoj trgov, borz, nastop profitov, iznajdba 0 (vsaj v Zahodnem svetu), itd. –, a je bilo za njihovo popolno emancipacijo (popolno osamosvojitev, tj. prekinitev vezave med ekonomsko in politično oblastjo: prva postane avtonomna in samo-poganjajoča) primerno šele obdobje od konca 18. in začetka 19. stoletja dalje. Šele ko tehno-znanost postane ključni element razvoja produkcijskih sil v industrijskem kapitalizmu tistega časa in potemtakem od tedaj naprej, lahko rečemo, da je proces razsvetljevanja zares v teku. Kot to zelo prepričljivo prikaže Primož Krašovec v svojem, zdaj že klasičnem tekstu, Tujost kapitala[14], gre v kapitalizmu za uporabo »tako ljudi kot denarja za neskončno tehnološko samopovečevanje. Kapital je stvar dela in denarja (bodisi v obliki mezde bodisi v obliki profita) le z antropocentrične perspektive. S perspektive kapitala je odločilna logika konkurence, ki določa neskončne tehnološke inovacije oziroma značilno tehnološko dinamiko kapitalizma.« (Krašovec, 2017, str. 752) Ker je »konkurencocentrična teorija kapitala hkrati tehnocentrična, poudarek ni na trgih in profitih, ki nastopajo kot podrejen moment procesa, temveč na sami konkurenčno določeni tehnološki dinamiki kapitalizma, znotraj katere prihaja do kvalitativnih sprememb, tj. ne le več tehnologije, temveč drugačna, produktivnejša, izboljšana tehnologija, medtem ko je kvantitativno kopičenje denarja le posredovalni, vmesni proces.« (prav tam, str. 760) Nastop novih tehnologij tako ne le postopno zamenjuje predhodne plitve informacijske ekologije z boljšimi, globokimi informacijskimi ekologijami, marveč je sam smoter tegale procesa najprej do človeških intenc – vsaj posredno –, povsem indiferenten:
Marx v zvezi s tem piše o kapitalu kot avtomatičnem subjektu. V tej formulaciji je zgoščena problematičnost – tudi tako prelomne, kot je Marxova – antropocentrične teorije kapitala: avtomatski vsekakor, a zakaj še vedno subjekt? Ali ni pripisovati kapitalu subjektivnost le antropocentrični predsodek? Kaj, če je kapital ime procesa, ki se ga ne da, niti posredno ali metaforično, reducirati na subjektivnost, nekaj povsem nečloveškega, kar moramo obravnavati in poskušati razumeti onkraj čisto človeških določitev? (Krašovec, 2017, str. 10)
…in še, se zdi smiselno dodati, da samo delovanje človeških možganov – hevristična metoda intencionalne kognicije –, vodi v popolno slepoto za (ta) proces, znotraj katerega se je plitva kognitivna ekologija znašla. Hevristična metoda človeških možganov je povsem neprilagojena na nadaljnji razvoj tehnološko-določenih informacijskih sistemov, znotraj katerih se nahaja človeški subjekt. Paradoks je sledeč: za razumevanje dotičnega procesa je vsakršna aplikacija humanističnih konceptov zgrešena, saj ti temeljijo na povsem preseženih, neznanstvenih ugotovitvah – navidezna povezava med napredovanjem znanosti in racionalnim spoznanjem ter humanističnim dojemanjem človeka ne tvori vzajemnosti in sosledja, temveč antinomijo, ki vodi v postopno negacijo vsega človeškega. »Nothing human makes it out of the near-future.« (Land, 2011, str. 443)
Današnji izziv je ustvariti informacijsko okolje, ki bo sposobno ublažiti probleme, čigar obstoj je prav posledica naših preteklih okoljskih konstitucij. Črvi, s katerimi se moramo danes srečevati in jih odpraviti, so značilnosti, ki so najbolje poosebljale delovanje preteklih ekologij. Kar je povzročilo in naredilo te lastnosti za popolnoma redundantne, je prav sam pohod razvoja. Centralna premisa knjige Enlightenment Now je torej ta, da so človeške kognitivne »ekologije« – kompleks naših kapacitet in okolja –, iztirile na takšen ali drugačen način in nas privedle do uporabe atavističnih načinov reševanja problemov, ki so že davno bili preseženi. Paradoks pa je ta, da ti črvi, ki naj bi jih Razsvetljenstvo bilo sposobno odpraviti, predstavljajo te, ki jih je ta isti projekt ravno privedel na plano. (Bakker, 2018)
Algoritmi in pozitivna povratna zanka
Ker smo se torej znašli znotraj informacijskih ekologij, do katerih bistva se ne moremo dokopati, moramo najti alternativne načine preseganja te težave, še posebej akutne – ko govorimo o posledicah dotičnih sprememb –, v družbeno-politični sferi. Nekatere ključne značilnosti novih tehnologij in posledic uporabe družbenih omrežij ter največjih medijskih platform – katerih poslovni model deluje na način popolne infiltracije posameznikovega življenja (marksistično rečeno, fiksni kapital postaja okolje) –, se zelo lepo skladajo z okoljem, kot ga opisuje Bakker. Namreč, gre za poskus popolne inkorporacije omenjenih platform[15] v posameznikovo življenje in, zavoljo tega, postopne kalibracije upornikove izkušnje okolja, v katerega je ta vključen. Predvsem gre za poslovni model, ki temelji na, najprej, večanju stopnje časa, porabljenega na platformi, nato pa še za dvigovanje stopnje interakcije, za poskus povečanja raznih aktivnosti, ki jih uporabnik lahko udejanja na spletu, ali le znotraj platforme, v kateri ta deluje. Ker je model (dizajn) zgrajen na tej osnovi, mora tako nujno vsebovati določene mehanizme oziroma algoritemske ukaze, ki bodo sposobni maksimirati ti dve željeni komponenti – uporabnikom je tako omogočena (v večini primerov) brezplačna storitev, ti pa, zavoljo te izmenjave, popustijo drugje. Da bi manipulacija sploh bila mogoča – manipulacija je potrebna, saj zvišuje dve osnovni komponenti: čas in aktivnost (ki sta iz ekonomskega gledišča izjemno pomembni) –, se mora uporabnik odreči popolni kontroli nad svojimi podatki (mikro-namigi, piškotki, všečki, naročeni kanali, branje elektronske pošte, itd.) in platformi, katero sam uporablja, omogočiti asimetrični dostop in uporabo namigov ter sledi, ki jih vztrajno pušča za seboj. Nekateri raziskovalci so takšen proces že označili kot sistem algoritemske vladnosti, tj. avtomatizirano in računalniško izvajanje navodil za delovanje tehnologij nadzora. Kar posameznika zgrabi in vpne v oblastna razmerja se tako precej razlikuje od preteklih oblik propagande; današnja manipulacija »(ne le ekonomska propaganda, pač pa tudi politična propaganda v obliki izbire in prirejanja političnih vsebin, kombiniranih s podobami in posnetki) deluje na način tehnološko posredovanega vzpostavljanja povezav med predosebnimi afekti in poosebnimi stroji, tj. povezav, ki večinoma zaobidejo raven diskurzivnega prepričevanja, verjetja, reprezentacije in pomena.« (Krašovec, 2017, str. 17) Podobnega mnenja je tudi programski razvijalec in filozof Jaron Lanier: »Manipulacijo povzroča delovanje algoritmov, gre za nekakšno skrito manipulacijo, ki pa kljub temu čez čas, s pomočjo postopnega ”ukrivljanja” vedenja, sproži postopne spremembe v njem. Bistvenega pomena je prav sama shema nagrajevanja in kaznovanja, ki je vključena v delovanje algoritemske vladnosti. Uporabniku ”boti” na podlagi kompleksnih in zelo obsežnih statističnih analiz (v pozitivni povratni zanki) vračajo potencialno željene rezultate (za novo interakcijo), glede na predhodno že poslane sledi in namige uporabe. A problem vzpostavi (in ustvari) že sam način delovanja algoritmov – spet težava nastopi prav zaradi težnje po vse hitrejši odzivnosti. Kot nadaljuje Lanier… Ti namigi oziroma njihova transformacija v nove namige se odvija v t. i. ”real time” času; kar so raziskovalci ugotovili, je, da je zavoljo težnje po večanju interakcije in dviganju stopnje porabljenega času uporabnika na določeni platformi, najbolj učinkovita metoda za uspešno udejanjanje teh dveh željenih faktorjev – ob zelo kratkih časovnih intervalih –, prav manipulacija, ki temelji na povečevanju negativnih odzivov (razdraženost, jeza, strah), saj ti običajno rastejo hitreje (znotraj zelo kratkih časovnih intervalov) kot pozitivni in poleg tega še povzročajo bolj burne odzive – pozitivne emocije, kot so zaupanje ali pozitivno občutenje, je veliko težje spodbuditi v tako kratkem časovnem obdobju. Avtomatizirano delovanje algoritmov tako (simultano) povzroča višanje stopnje negativnosti (pri posamezniku), poleg tega pa vodi v povezovanje različnih skupin ljudi, ki jih medsebojno povezuje prav takšno negativno občutenje – ker se manipulacija odvija na afektivni, infra-subjektivni ravni, tudi sama negativnost, ki jo algoritmi povzročajo posamezniku, še ne nujno poseduje objekta svoje jeze (negativnost se lahko – kot vidimo – (iz gledišča človeka) akumulira povsem spontano). Ko pa nastopi prava klima, se hitro pojavi tudi željeni objekt.« (povzemam po Jaron Lanier, 2018)
V delovanju današnje ideologije ima diskurz manjšo vlogo kakor v preteklosti, saj ni več tisto, kar posameznike zgrabi in vpne v oblastna razmerja, temveč to dosegajo računalniški algoritmi, sistemi elektronskega nadzora in preverjanja, iskalniki in viralni (ekonomski pa tudi politični) marketing, ki ne učinkujejo na posameznika kot celostno osebo, ki naj bi čakala na transformacijo v subjekt, temveč na dividualno, mikroraven razmerja med afekti, tokovi podatkov v elektronske podatkovne baze in njihovim povratnim tokom v obliki organizacije ponujenih vsebin na internetu (ali organizacije obveščevalno-varnostnih podatkov v tem, kar Althusser obravnava kot represivne aparate države). (Krašovec, 2018, str. 3)
Algoritmi tako niso vsenavzoči in odločilni le v primeru tehnologij nadzora, temveč igrajo ključno vlogo tudi v primeru delovanja novih medijev in v vsakdanjem življenju. Kot se v pesimistično naslovljenem članku »Is Democracy Doomed?« izrazi Jerrod A. Laber:
Ker nam strani kot so Twitter omogočijo kurirati nam lastne vire novic in informacij, smo prišli do točke, kjer je naše medsebojno delovanje postalo popolnoma segregirano. Kot so [Yascha] Mounk in drugi kritiki že poudarili, se je zavoljo vedno enostavnejših oblik in možnosti komunikacije s posamezniki iz vseh koščkov sveta, zgodilo predvsem to, da smo ljudje postali vedno manj nagnjeni h komunikaciji s političnimi nasprotniki; politični nasprotniki pa so ravno tisti, s katerimi redna izmenjava je ključnega pomena za ohranitev in zdrav obstoj liberalne demokracije kot jo poznamo. (Laber, 2018)
Kar nam torej ostane in vse s čimer smo soočeni, kljub za zdaj še precejšnji sedimentaciji (»45% Republikancev ima zelo negativno mnenje o Demokratih in 44% Demokratov ima negativno mnenje o Republikancih« (prav tam, 2018)), je sprejetje samega indiferentnega (in nečloveškega) procesa fragmentacije – ob predpostavki, da je njegovo delovanje tem bolj neovirano, lahko celo ta (v trenutni verziji še precej negativen) proces, postane čisto učinkovit katalizator prakse »exitanja«. Naše tribalistično sintetizirane preference bodo delovale toliko bolje, kolikor bo do njihovega združevanja prišlo do docela »svobodni«, družbeno neovirani poti – različnost bo lahko končno postala zanimiva, ob predpostavki, da je seveda vredna svoje zanimivosti – postmoderni »anything goes« deluje le do dolečene mere: »Gnon speaks«. Zastavlja se resno vprašanje, ki namiguje na »Political opponents, we increasingly realize, are people we would sensibly separate ourselves from… There’s nothing noble or ”politically healthy” about prolonging proximal co-existence with people who have an entirely incompatible conception of the good life.« (Land, 2018) Še vedno smo, ali še bolje, komaj zdaj postaja jasno, do kolikšne mere smo resnično vključeni v kibernetični proces, odlično definiran s strani Marka Fisherja:
Končajmo s še enim lenim, nenatančnim predvidevanjem, v katerega smo nagnjeni zapasti, vedno ko slišimo besedo ‘kibernetika’. Kibernetika ne naslavlja le tehničnih strojev. Wiener jo definira kot študijo kontrole in komunikacije v živalih in mašinah (mimogrede: zakaj izpustiti rastline?). Njena glavna ugotovitev je povratna-zanka – sistemska zmožnost refleksije in akcije na svoje lastno preteklo delovanje. […] Celotno bistvo kibernetike je to, da nič ni bolj kibernetičnega kot karkoli drugega. Obstajajo samo sistemi z manj ali več povratne-zanke in različni tipi povratne-zanke (k+, k-, k0.) Če torej beseda ‘kibernetika’ odzvanja samo sijoče jeklo, imaš napačno asociacijo. (Fisher, 2004)
»Izziv, ki ga avtomatizirana kognicija postavlja viziji posthumanizma – da sta razum in tehnologija zaradi tehnokapitalizma postala eno – meri na vznik novega, tujega načina mišljenja, ki je zmožen spreminjati svoje začetne pogoje in izražati posledice, ki ne odgovarjajo končnosti organske misli.« (de Oliveira, 2016, str. 478) Sedaj pa še zadnjič k Westu.
Ye vs. the People
Kanye je 19. aprila letos čivknil, da je v fazi priprave novega, 8. studijskega albuma (pozneje znanega kot ‘Ye’), ki bo izšel 1. junija istega leta – kot se je izkazalo, je novi album izdelek krajšega formata, saj je poslušalstvu v posluh danih le 7 pesmi. Na njem se raper ukvarja predvsem s temami, ki so v zadnjem času najbolj zaznamovale njega osebno in njegovo javno podobo. Večina izbranih tem je tako stvar kontemplacije nad nedavnimi (privatnimi) dogodki v življenju Westa (odraščanje mlade hčere, boj z odvisnostjo, duševne težave). Po drugi strani pa se avtor (poleg omenjenih zagat) na albumu sooča še s konflikti, ki so, vsaj na nek način, ne toliko produkt določenih sprememb v zunanjem okolju, pač pa bolj problemi, ustvarjeni s strani Westa samega (na primer, avtor se v pesmih poskuša odzvati na kritike, ki jih je zanetil s svojim provokativnim in spornim vedenjem). Pesmi s tem poudarkom so bolj kot ne poskus dodatne opredelitve in/ali pojasnitve raperjevih odločitev (dejanj) do provokativnih tem, ki jih je ta sprejel v zadnjem času. Album je prav zato prvenstveno izdelek samo-nanašalne narave; vprašanje je le, kdo je oseba (v najširšem smislu), s katero se Kanye bori oziroma si želi stopiti v stik z njo? Odgovora žal (precej nepričakovano) ni moč najti na novem albumu ‘Ye’ – do neke mere West sicer poskuša pojasniti omenjeni konflikt, ampak na precej bolj zakamufliran, subtilen način kot predhodno. Kot je to storil na predtem izdanem singlu Ye vs. the People, kjer Kanye v pravcatem platonskem dialogu poskuša razjasniti svoja (vsaj za svet zvezdništva) izjemno provokativna politična prepričanja. Da bi to storil, je k sodelovanju povabil še enega raperja, T.I.-ja, s katerim je ustvaril omenjeni komad. Ye vs. the People je umetniški izdelek, ki zelo učinkovito in natančno reprezentira dosedanji stil in slog raperja; gre za čudovit ekspoze Kanyetovega dojemanja tega, kar zanj pomeni opravičilo ali dodatno pojasnilo pretekle situacije – Kanye odgovarja kritikom: »you can’t define me.« To pa je tudi glavno vodilo besedila pesmi, ki se poskuša na vsak način upreti redukcionistični interpretaciji preteklega delovanja raperja; njegovega simpatiziranja s Trumpom, nošenja »MAGA« kape in ukvarjanja z nekaterimi idejami iz desnice – te, vsaj po standardni (liberalni) doksi, avtomatično spadajo pod rubriko t. i. »zaostalih idej«. Hvala bogu za odločnost Westa – spomnimo, Kanye je enkrat dejal, da ga njegov ego spominja na ogromno marmornato mizo sredi minimalistično grajenega ateljeja. Brez te »posebnosti« bi bil še eden v vrsti ljudi, ki pod pritiskom (načrtnega in vztrajnega) medijskega pokroviteljstva (v drugem kontekstu bi takšen proces kaj hitro označili kot poskus »Mansplaining-a«), čez čas ponovno postane ujetnik diskurza, ki ga je tako odločno nekdaj želela zapustiti – zgled, ki se prikazuje, tj. konvergenco iz polja transgresije v varno zavetje zvezdništva, je izvedla še malo prej »divja« Miley Cyrus. Kanye odgovarja:
You think I ain’t concerned about how I affect the past?
I mean, that hat stayed in my closet like ’bout a year and a half
Then one day I was like, “Fuck it, I’ma do me”
I was in the sunken place and then I found the new me
Not worried about some image that I gotta keep up
Lot of people agree with me, but they’re too scared to speak up (West, 2018)
Ne gre le za nekakšen hiper-individualizem – hiper-individualizem je samo reakcija na konservativno levo politiko, ki poskuša alternativne možnosti sistematično zatreti; leva politika je politika ohranjanja obstoječega. Če si želi vpeljati načela, ki zanjo predstavljajo idealno družbeno ureditev, tj. določeno etično držo, ki predstavlja humanizacijo, ali pa racionalno kritiko neracionalnih sil obstoječega kapitalističnega sistema, mora prav nove dejavnike – kot so nove možnosti kreativnosti in novih vzorcev mišljenja ter vrednot –, nujno jemati kot le del zlobne ideologije sistema samega. Ko smo torej soočeni z novimi in novimi možnostmi, ki sistematično poskušajo ubežati centraliziranemu nadzoru odločanja in iskanja upravičenosti s strani večine, postane prav leva politika tista, ki goji največ resentimenta do teh, potencialno nevarnih možnosti. Najboljši prikaz takšnega delovanja je seveda politika manjšega zla. Kanye je z razlogom razburjen:
See that’s the problem with this damn nation
All Blacks gotta be Democrats, man, we ain’t made it off the plantation (prav tam, 2018)
Običajna kritika je preprosto izgubila svoj kompas. Čemu ponavljati obstoječe; mar ni ravno določena teritorializacija vrednot tista, ki sama sebi vsiljuje družbene omejitve in preti proti ustvarjanju možnosti sebi aktualnih zmožnosti pobega. Kot smo že prej prikazali, problem ni več zvezan z rešitvijo in Kanye se ponovno strinja:
Is it better if I rap about crack? Huh? ‘Cause it’s cultural?
Or how about I’ma shoot you, or fuck your bitch?
Or how about all this Gucci, ’cause I’m fuckin’ rich? (prav tam, 2018)
V tej družbeni situaciji ne potrebujemo empatije, kar potrebujemo je taktična empatija, njeno temačnejšo verzijo. »Zanimajo nas instance, v katerih je empatična inkorporacija nečesa tujega nagnjena k, in dejansko motivirana za zapeljevanje, prevaro, manipulacijo in nasilne namere. Temu rečemo taktična empatija.« (Bubandt in Willerslev, 2015, str. 6) Proces emancipacije je zato naravnan v obratno, narobe obrnjeno smer – emancipacija ne deluje k, temveč deluje od. Le kako drugače na skrito prepričati nekoga, da se je potrebno boriti za določeno idejo, ali jo le sprejeti kot svojo, če pa je celoten državni in družbeni aparat naravnan k temu, da teži k nižanju svobodnih možnosti izražanja in izbire – predstavljajmo si na primer nočno dogajanje na Metelkovi, kjer si dve (potencialno tudi več) vzajemno stimulirani duši, ravno v fazi medsebojnega kvarjena (taktična empatija), izmenjujeta resnične, a nadvse senzibilne informacije; pretok bo deloval le do točke, dokler se ta ne ponovno znajde umeščen v širši spekter idej z jasno določenim centrom: na obzorju se spet prikaže Človeški varnostni sistem. Kako drugače razumeti paniko nad novimi političnimi opcijami, ki nimajo kaj dosti zveze s preteklimi političnimi avtoritetami »velikih mož«.
I know Obama was heaven sent
But ever since Trump won, it proved that I could be President […]
I feel a obligation to show people new ideas
And if you wanna hear ’em, there go two right here […]
Make America Great Again had a negative perception
I took it, wore it, rocked it, gave it a new direction (West, 2018)
Patchwork
Kanye, vsaj v dotičnem eseju, označuje proces, s pomočjo katerega je mogoče zagovarjati pozicijo izhoda, izjemno redko zastopano znotraj sfere kulture in/ali zabave – večina kulture je, hočeš nočeš, konservativna. Če bi izbirali naslov, ki bi poskusil najbolje na hitro povzeti te besede, bi se ta glasil: RE-HUMANIZACIJA; levica pač išče, kot smo že definirali, (za svoje težave) temporalno in ne prostorsko rešitev. Ravno zato pa je – ironično –, končno nastopil čas, da predstavimo desno verzijo izhoda in razpravo zaključimo z uvodom – noben uvod ni nedolžen –, ki bo na kratko predstavil za zdaj še povsem virtualni politični sistem, katerega bistvo je prav izhod iz politike same: beseda bo, uganili ste, tekla okoli koncepta Patchwork-a. Za začetek lahko zapišemo, da je patchwork, vsaj v njegovi moderni verziji, koncept, ki ga je prvi definiral (in tudi populariziral, s pomočjo Landa) Curtis Yarvin, bolj znan kot Mencius Moldbug. V osnovi je patchwork sistem, ki temelji na ideji:
Medtem ko ušive vlade, ki smo jih podedovali tekom zgodovine, postopoma postanejo razsute, morajo te biti nadomeščene s strani globalne pajkove mreže 10, ali celo 100 tisočih suverenih in neodvisnih mini-držav, od katerih je vsaka izmed njih vodena na način delniške družbe oziroma korporacije, ki se ne bo ozirala na mnenja njenih rezidentov. Če rezidentom ni všeč, kar počne njihova vlada, lahko in morajo iti dalje. Dizajn v celoti temelji na popolni možnosti izhoda, brez kakršne koli uporabe glasu (»all exit, no voice«). (xero, 2018)
Patchwork predstavlja način vodenja države (vsaj v Moldbugovi verziji), za katerega je značilno, da je ta primarno inspiriran po modelu Pruske absolutistične monarhije – država je znotraj tega modela podjetje (»business«), ki si lasti določeno ozemlje. Gre za poskus obuditve ekonomske politike kameralizma, v verziji neokameralizma oziroma meta-neokameralizma, če govorimo o njegovi aplikaciji na celotni svetovni red – patchwork je sistem, ki je narejen za množitev. Že Friedrich Nietzsche je pisal o družbeno-političnih spremembah, ki bodo čez čas temeljno spremenile obstoječi Vestfalski politični red – kot vselej je bil eden izmed prvih, ki so na obzorju uvideli spremembe, zato ne gre čuditi, da je anticipiral nekaj, kar je zelo blizu Moldbugu in njegovi propoziciji:
Moderna demokracije predstavlja zgodovinsko formo postopnega propada države. – A potencialne možnosti, ki jih prinaša misel na takšen propad, nikakor niso nekaj, kar bi obžalovali: preudarnost in sebičnost ljudi, sta dve lastnosti, ki sta od vseh (dobrih) najbolj razviti; če država ni več zmožna ustrezno slediti tem silam, bo zadnja stvar na vidiku prav kaos: potrebna je nova intervencija, ki bo bolje zastopala nove zahteve in bo zato tudi sprožila prevlado nad obstoječo državno strukturo. (prav tam, 2018)
Nietzsche je v naslednjem koraku še bliže Moldbugu: »Privatna podjetja bodo, korak za korakom, absorbirala posel in nadzorovanje države: celo najbolj trdovratne ostanke tega, kar je bilo predhodno izključno v domeni države (na primer njeno delovanje, ki je služilo temu, da zaščiti eno privatno osebo pred drugo privatno osebo), bo na dolgi rok postalo stvar privatnih izvajalcev.« (prav tam, 2018) Molbug nadaljuje:
Patchwork […] je kakršna koli mreža, ki je sestavljena iz velikega števila majhnih, a neodvisnih držav. Natančneje rečeno, od vsake države nepremičnina, je tisto, kar označuje in določa njen patch; suvereni korporacijski lastnik, na primer vlada, tako obvladuje svoj patch, svoje kraljestvo. Vsaj na začetku bo vsakemu kraljestvu pripadal le en patch. To se bo v praksi čez čas lahko spremenilo, ampak kraljestvo-patch struktura je namenjena temu, da se ohrani, da je stabilna. (prav tam, 2018)
Za kar se Moldbug zavzema – ko piše o vodenju državnih posestev in vodenju državnega gospodarstva na podlagi neokameralistične doktrine –, ni nič drugega, kot le poskus formalizacije oblasti.
Za neokameralista je država podjetje, ki si lasti državo. Država mora biti vodena kot vsako drugo veliko podjetje, tj. s pomočjo delitve (glede na logične proporcije) lastništva v prenosljive delnice (»negotiable shares«), od katerih vsaka izmed njih prinaša točno določeno (izmerljivo) stopnjo državnega profita. (Prav vodena drža je zelo profitna.) Vsaka delnica ima tako en glas in delničar(ka) izvoli odbor, ki zaposluje in odpušča menedžerje. […] Stranke tega podjetja so torej njeni rezidenti. Profitno-vodena neokameralistična država, kot vsako podjetje, služi svojim strankam učinkovito in efektivno. Slabo vladanje je enako slabemu upravljanju. (Land, 2013)
S tem, ko vodenje države postane popolnoma transparentno, je hkrati mogoče vzpostaviti mnogo preglednejši proces, ki z lahkoto objektivno definira željene in neželene komponente v sistemu, v določenem patchu. Ob popolni formalizaciji obstoječih dobrin in dejavnosti na določenem področju, prebivalci tegale patcha pridobijo ustrezen in učinkovit mehanizem, ki omogoča hiter proces selekcije – profitne[16] stvari so tiste, ki dobijo prednost; ustreznost določenega (dela) patcha tako ni stvar vnaprejšnjega odločanja – za njegovo merjenje ne poznamo in ne uporabljamo drugega kriterija kot le lastne uspešnosti, ki – ravno zaradi tega dejstva – avtomatično sprovede višanje nivoja zadovoljstva med njegovimi uporabniki. Za boljše razumevanje pravkar zapisanega, je vredno citirati dva komentarja, objavljena na Landovem blogu xenosystems.net.
nydwracu: Neokameralizem ne zanimajo vprašanja kot so [glede specifik socialne organizacije]; namesto tega je neokameralizem mehanizem, ki odgovori točno na ta vprašanja…Lahko vprašaš ”ali je Kokakola (»Coke«) bolj cenjena (»considered better«) kot RC Kola (»RC Cola«), lahko pa le uvedeš kapitalizem in dobiš odgovor. Lahko vprašaš ”ali so etno-nacionalistične države bolj željene (»considered better«) kot pa mešane?, ali pa le uvedeš patchwork in dobiš odgovor… RiverC: Neokameralizem je, če ga razumemo v tej luči, politični sistem sistemov (»a political system system«), patchwork ni politični sistem, ampak sistem za implementacijo političnih sistemov. Kot je znano, je isti ”tip”, ki je prišel do te ideje, tudi tisti, ki je iznašel operacijski sistem (sistem za implementacijo softver sistemov). (Land, 2014)
Ne pozabimo: čeprav Moldbug opisuje novo družbeno ureditev, katere osnovni motor je kakopak kapitalističen – profit je ključni dejavnik, eden in edini sodnik –, je patchwork mogoče preizkusiti tudi na drugi način – prednost patchworka, njegova aktualnost, je predvsem v tem, da ta deluje (kot je že bilo rečeno) kot sistem za preizkušanje potencialnih sistemov. Res je, da tako Land kot Moldbug – sicer z razlogom – afirmirata, zgoraj opisani – iz današnjega demokratičnega stališča gledano –, izredno grob in hladen proces; ker verjameta v bistvene zakonitosti kapitalizma, tj. v aksiom konkurenčnosti (tehnološke inovacije) in aksiom presežne vrednosti, ne moreta drugače kot podpreti še bolj tekmovalen, še bolj kapitalistični sistem. Stava je predvsem v tem, da je boj za prevlado, ki je najprej boj za obstanek, tisti, ki že sam po sebi določa, da tekom nadaljnjega sistemskega razvoja, ali širše, tekom samega odvijanja Moderne, v poštev pride le model družbeno-ekonomske politike, ki je v prvi instanci ultra-kapitalističen. Ko postajajo silnice kapitala vedno bolj abstraktne in ko človeško racionalnost postopno zamenjuje ta, ki je lastna sistemu, potem je edini način ohranitve (pri življenju) izključno sprejetje te temeljne zakonitosti; pretekli prometejski projekt 20. stoletja je nadomeščen z nasprotujočo si tendenco – človeštvo bo končno prišlo do spoznanja, da resnično ni več »the only game in town«. Po drugi strani pa je kapitalistično osamosvajanje in odvečnost človeka lahko tudi pozitiven faktor; ko kapital v delovno razmerje vnaša vedno več strojev in strojne inteligence – ker je decentraliziran išče obvode, ne pusti se ujeti: konec je njegovega nadzorovanja –, postaja s tem tudi vedno bolj verjeten Marxov prerok iz Fragmenta o strojih. Četudi nam te špekulacije ne delujejo kot nič kaj dobrega, menimo, da znotraj paradigme pospeševanja in prihodnosti kot jo zarisuje patchwork, še vedno obstaja možnost za temeljno emancipatorno politiko in za prakticiranje svobode. Takšnega mnenja je tudi Justin Murphy:
Res je, da je dehumanizirajoče, da gre za kapitalovo avtomatizacijo in da bodo (temu) sledile zelo brutalne posledice. Vendar kljub temu, če je to, v kar si zares zainteresiran…če vidiš svet skozi kategorije kot so svoboda in osvoboditev ter emancipacija, in recimo izhod od zatiranja, če je to torej način kako vidiš svet, potem ima akceleracionistična perspektiva še veliko vsebine, do katere ti je lahko mar… Še vedno je, vsaj na nek način, dosti kar lahko postoriš. In prav imaš, da spet zapadam v uporabo humanističnega vokabularja, kar je le nesrečna neprijetnost in prav imaš ko praviš, da moramo biti pazljivi, da ne reproduciramo nepotrebnih naivnih predstav o človeškem subjektu. Toda pravilno razumljeni, ti procesi, ki jim pravimo ”k-war” ali ”neolemurian time war” ali pa hacking the human securiry system, vse te različne vrste taktik, ki si jih sam zelo slikovito predstavil ljudem v tvojih zgodnejših tekstih, so še vedno tu… In to so stvari, ki jih ljudje danes še vedno lahko izvedejo, če se počutijo zatirane. In mogoče te procese res ne bo zagnal naivni človeški subjekt in mogoče bo res prišlo do nekakšnega trganja-narazen človeškega subjekta v samem aktu sistemskega delovanja. Ampak moja poanta je preprosta in zanima me, ali se strinjaš s tem, da karkoli že to bo (rezultat trganja človeškega subjekta – dodatek je moj), je to še vedno najbližje temu, čemur se lahko kot človeški subjekti približamo, ko imamo v mislih ”svobodo” ali ”emancipacijo”, ali pa ”osvoboditev”; še vedno obstajajo stvari, ki jih lahko postorimo v tej akceleracionistični paradigmi, ki se še vedno precej skladajo s predstavami, ki so jih ljudje imeli takrat, ko so govorili o osvoboditvi in svobodi. (Murphy, 2018)
Upamo, da smo v tem koraku razčistili potencialne skrbi: nihče ne poskuša zatreti določenih idej; nobenega razloga ni, zakaj bi tako Land kot Moldbug sploh poskušala načrtno onemogočiti vzpostavitev določenega patcha, ki bi temeljil na, lahko tudi, nekakšni komunistični zasnovi. Da je temu res tako, vidimo čisto na koncu nedavnega intervjuja med Justinom Murphyem in Nickom Landom; potem ko mu prvi za konec poda svojo vizijo komunističnega patchworka, mu Land odgovori: »to je bilo res zabavno Justin. Vso srečo. Šel bom celo tako daleč, vso srečo s tvojim komunističnim blockchainom, vse dokler seveda ne iščeš moje investicije.« (prav tam, 2018) Po vsem tem se torej ne gre čuditi, da je razprava okoli patchworka zajela tako desni kot levi pol. Nasploh je ideja, ki afirmira stališče, da je nek sistem vreden preizkusa in uporabe, vse dokler se ta seveda (ob predpostavki, da se) ne iztroši, nekaj nadvse novega. Če tako vzamemo v obzir vse zapisane problematike, ki smo jih diagnosticirali v temle eseju – predvsem so te: kompresija časa oziroma časovno pospeševanje (dogodki se odvijajo hitreje), postopna avtonomizacija in postajanje tujega kapitala (proces realne subsumpcije, je predvsem tehnološki proces) in še problem biološke determiniranosti človeških možganov, ki zavoljo te določenosti posamezniku onemogočajo zmožnost celovitega razumevanja svojega okolja. Ko torej globoke informacijske ekologije začno preurejati pretekle, na nespremenljivih spremenljivkah zasnovane plitve kognitivne ekologije, je jasno, kako akceleracionistična prihodnost ni nekaj, o čemer bi se lahko filozofsko prerekali, temveč bolj nekaj, sredi česar smo se znašli – bolje kot da objokujemo obstoječi problem, se raje naučimo plavati: kdo ve, mogoče pa nam bodo lovke na obrazu tokrat prišle prav?
Viri
Abloh, V. (2018, junij). Louis Vuitton Men’s Spring-Summer 2019 Fashion Show [Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=I1AqjvdiubA
Adams, S. (2018, april). Scott Adams tells you how Kanye showed the way to The Golden Age [Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=UEHrndvoefw&t=1111s
Bakker, R. S. (2018, 20. marec). Enlightenment How? Pinker’s Tutelary Natures [Blog]. Dostopno prek https://rsbakker.wordpress.com/2018/03/20/enlightenment-how-pinkers-tutelary-natures/
Bakker, R. S. (2014, 20. maj). Neuroscience as Socio-Cognitive Pollution [Blog]. Dostopno prek https://rsbakker.wordpress.com/2014/05/20/neuroscience-as-socio-cognitive-pollution/
Bakker, R. S. (2016, 20. oktober). Visions of the Semantic Apocalypse: A Critical Review of Yuval Noah Harari’s Homo Deus [Blog]. Dostopno prek https://rsbakker.wordpress.com/2016/10/20/visions-of-the-semantic-apocalypse-a-critical-review-of-yuval-noah-hararis-homo-deus/
Bakker, R. S. (2011, 21. junij). What is the Semantic Apocalypse? [Blog]. Dostopno prek https://rsbakker.wordpress.com/2011/06/21/what-is-the-semantic-apocalypse/
Baty, E. (2018, 1. junij). The 9 Most Controversial Lyrics from Kanye West’s New Album ‘YE’. Cosmopolitan. Dostopno prek https://www.cosmopolitan.com/entertainment/music/a21049465/most-controversial-lyrics-kanye-west-new-ye-album/
Bauer, M in Tomažin, A. (2017). ‘Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija’: intervju z Nickom Landom. ŠUM, 7, 801–821. Dostopno prek: http://sumrevija.si/issues/sum-7/
Brett, J. (2015, 30. oktober). Kanye: ”I got discriminated against in fashion for not being gay”. AJC. Dostopno prek https://www.ajc.com/blog/buzz/kanye-got-discriminated-against-fashion-for-not-being-gay/k284SJ5B13E6IckQHO5P1N/
Bubandt, N. in Willerslev, R. (2015). The Dark Side of Empathy: Mimesis, Deception, and the Magic of Alterity. Comparative Studies in Society and History, 57(1), 5 – 34.
Colquhoun, M. (2018, 26. februar). State Decay: Kant, Bataille and Patchwork [Blog]. Dostopno prek https://xenogothic.wordpress.com/2018/02/26/state-decay-kant-bataille-and-patchwork/
Crawford, A. (2018). On Letting Go. ŠUM, 9, 1175 – 1195. Dostopno prek http://sumrevija.si/en/issues/sum-9/
de Oliverira, H. (2016). Piskač iz Hamelina. ŠUM, 5, 473 – 482. Dostopno prek http://sumrevija.si/en/issues/sum-5/
Fisher, M. (2010). Misrecognising Narcissus. Predstavljeno na skupinski razstavi in performativnem programu Narcissus Trance, London in Bristol, Velika Britanija. Dostopno prek http://flatness.eu/fisher-essay.html
Fisher, M. (2004, 13. avgust). SPINOZA, K-PUNK, NEUROPUNK. [Blog]. Dostopno prek http://k-punk.abstractdynamics.org/archives/003875.html
Griško, M. (2018). Skrivni Jeruzalem. ŠUM, 9, 1011 – 1028. Dostopno prek http://sumrevija.si/en/issues/sum-9/
Hayek, F. A. (1960). The Intellectuals and Socialism. The University of Chicago Press, 371 – 384.
Hui, Y. (2018, 2. marec). On Automation and Free Time. E-flux. Dostopno prek https://www.e-flux.com/architecture/superhumanity/179224/on-automation-and-free-time/
Ireland, A. [AI]. (2018, 19. junij). And suddenly, time changes its nature, it ceases being circular. [Twitter]. Dostopno prek https://twitter.com/qdnoktsqfr
Krašovec, P. (2017). Ideologija kot tehnologija. Javnost – The Public, 24(1), 64 – 81.
Krašovec, P. (2017). Razred, kultura in kapital. Leukhup 1515 – Študije o predmodernem uporništvu in njegovih paralelah v modernem in sodobnem času. Predobjava na spletu. Dostopno prek https://www.academia.edu/33655544/Razred_kultura_in_kapital
Krašovec, P. in Bauer, M. (2018). Scarlett Johansson Leaps to Your Lips: An Interview with R. Scott Bakker. ŠUM, 9, 1073–1100. Dostopno prek: http://sumrevija.si/en/issues/sum-9/
Krašovec, P. (2017). Tujost kapitala. ŠUM, 7, 747 – 775. Dostopno prek: http://sumrevija.si/en/issues/sum-7/
Laber, J. A. (2018, 20. februar). Is Democracy Doomed?. Quillette. Dostopno prek https://quillette.com/2018/02/20/is-democracy-doomed/
Land, N. (2013, 25. oktober). Against Orthogonality [Blog]. Dostopno prek http://www.xenosystems.net/against-orthogonality/
Land, N. (2014, 4. avgust). Disintegration [Blog]. Dostopno prek http://www.xenosystems.net/disintegration/
Land, N. (2014, 8. avgust). Exterminator [Blog]. Dostopno prek http://www.xenosystems.net/exterminator/
Land, N. (2018). Fanged Noumena:Collected Writings 1987 – 2007. Falmouth: Urbanomic.
Land, N. (2014, 24. marec). Meta-Neocameralism [Blog]. Dostopno prek http://www.xenosystems.net/meta-neocameralism/
Land, N. [Outsideness]. (2018, 8. maj). “I don’t … want to live in a culture where there are no gatekeepers at all.” — The 21st Century is going to be rough for you. [Twitter]. Dostopno prek https://twitter.com/Outsideness/status/994061065435713536
Land, N. [Outsideness]. (2018, 24. februar). Political opponents, we increasingly realize, are people we would sensibly separate ourselves from… There’s nothing noble or ”politically healthy” about prolonging proximal co-existence with people who have an entirely incompatible conception of the good life. [Twitter]. Dostopno prek https://twitter.com/Outsideness/status/967468273666150400
Land, N. (2017, 6. junij). The Atomization Trap. Jacobite. Dostopno prek https://jacobitemag.com/2017/06/06/atomization/
Land, N. (2013, 30. maj). The Cult of Gnon [Blog]. Dostopno prek http://www.xenosystems.net/the-cult-of-gnon/
Land, N. (2013). The Dark Enlightenment. Dostopno prek http://www.thedarkenlightenment.com/the-dark-enlightenment-by-nick-land/
Lanier, J. (2018, junij). Jaron Lanier interview on how social media ruins your life [Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=kc_Jq42Og7Q
Lyotard, Jean-Francois. 2002. Postmoderno stanje: poročilo o vednosti. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Murphy, J. (2018, 7. januar). Atomization and Liberation. The Vast Abrupt. Dostopno prek https://vastabrupt.com/2018/01/07/atomization-and-liberation/
Murphy, J. (2018, 15. avgust). Ideology, Intelligence, and Capital: An Interview with Nick Land. The Vast Abrupt. Dostopno prek https://vastabrupt.com/2018/08/15/ideology-intelligence-and-capital-nick-land/
Neoreactionary movement. (2018, 25. julij). Rational Wiki. Dostopno prek https://rationalwiki.org/wiki/Neoreactionary_movement
Owens, K. (2017, september). Candace Owens on Her Journey From Left to Right (Live Interview) [Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=BSAoitd1BTQ&t=3158s
Pinker, S. (2018). Enlightenment Now: The Case for Reason, Science, Humanism, and Progress. New York: Viking.
Sanchez, K. (2015, 6. oktober). The Best Style Quotes From Kanye West’s SHOWstudio ‘In Camera’ Interview. Complex. Dostopno prek https://www.complex.com/style/2015/10/style-quotes-from-kanye-west-showstudio-interview
Schwartz, A. (2018, 18. april). ”Virgil Ablog’s Social Media Rise to Success”. Medium. Dostopno prek https://medium.com/rta902/virgil-ablohs-social-media-rise-to-success-4b741abacc21
trannycita [Feroz]. (2018, 24. avgust). If your idea of “socialism” doesn’t coincide with the total destruction of structural whiteness it’s rooted in reinforcing racism and anti-Blackness. [Twitter]. Dostopno prek https://twitter.com/trannycita/status/1032879390382809089
West, K. (2015, oktober). Kanye West: In Camera: SHOWstudio Live Interview [Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=fYwiR1kA7gI
West, K. (2018, april). Kanye West – Ye Vs The People Ft. T.I (Official Audio + Lyrics Video) [Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=rKccGYCtc-k
West, K. (2018, maj). TMZ Live: The Full Kanye West Episode [Videoposnetek]. Dostopno prek http://www.tmz.com/2018/05/02/tmz-live-kanye/
xero. (2018, 8. april). Patchwork: A Minor Introduction [Blog]. Dostopno prek https://xerosones.wordpress.com/2018/04/08/patchwork-a-minor-introduction/
Žižek, S. (2018, 12. avgust). Slavoj Žižek: Saudi-Canada spat reveals the real new world order. RT. Dostopno prek https://www.rt.com/op-ed/435787-saudi-canada-row-new-order/
Opombe
[1] Ogled je mogoč tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=I1AqjvdiubA
[2] O medijskem vplivu Abloha se lahko prepričamo na tej povezavi: https://medium.com/rta902/virgil-ablohs-social-media-rise-to-success-4b741abacc21
[3] Zdaj že slavni SHOW studio intervju je dostopen na tej povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=fYwiR1kA7gI
[4] Intervju je dostopen na tej povezavi: http://www.tmz.com/2018/05/02/tmz-live-kanye/
[5] https://www.zara.com/au/en/slogan-t-shirt-p04873321.html
[6] Za vpogled v osnovne elemente NRx gibanja zadostuje RationalWiki: https://rationalwiki.org/wiki/Neoreactionary_movement
[7] Članek je dostopen prek: https://jacobitemag.com/2017/06/06/atomization/
[8] Yeezus Arrives from the Future.
[9] Video je dostopen prek: https://www.youtube.com/watch?v=UEHrndvoefw
[10] Naj omenimo, da je Scott Adams tukaj zelo radodaren. Vsaj v tem Youtube posnetku daje človeku občutek, da je Candace Owens oseba, ki zmore prestopati meje mogočega, ali čigar agenda – v svetu kulturnih vojn – naj bi prikazovala nekaj svežega. Po ogledu njenega nastopa na The Rubin Report, si mislimo ravno nasprotno. Vse skupaj je le (boleče očitno) oportunistični projekt nove ameriške desnice (vsaj njenega najbolj vidnega dela), ki preko kritike (najbolj običajne) politične korektnosti dobiva publiciteto in glasove. Ogled posnetka je mogoč tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=BSAoitd1BTQ&t=3158s
[11] Spomnimo se samo razkritij Snowdna ali Assangea, ali pa, današnjega problema nadzora nad podatki in pravico do zasebnosti uporabnika. Vsakič, ko določena iniciativa poskuša razrešiti problem, se v času razreševanja le-tega že pojavita dve ali tri novi/e težavi/e, večinoma v še krajšem času, kot je to bilo predhodno. Zamujanje je postalo kronična bolezen.
[12] Teorija Slepih Možganov je najpopolneje eksplicirana tukaj: https://rsbakker.wordpress.com/essay-archive/the-last-magic-show-a-blind-brain-theory-of-the-appearance-of-consciousness/
[13] Potreba po učinkovitosti in konstantnih inovacijah v produkciji – katero jasno določajo tržni mehanizmi (tehnološke inovacije so vpeljane le tedaj, ko je njihova aplikacija tudi smiselna; višanje profitne stopnje ni odvisno le od fiksnega kapitala, temveč tudi od variabilnega kapitala) –, povzroča (in je posledica tega dejstva) prisila konkurence, ki deluje na obstoječe produkcijske dejavnosti v sistemu – vsak poskus neupoštevanja te temeljne zakonitosti, je avtomatično selekcioniran (konec delovanja).
[14] Esej je dostopen prek: http://sumrevija.si/en/article/sum7-primoz-krasovec-tujost-kapitala/
[15] Predstavljajmo si telefon, na katerem na dnevni ravni dostopamo do – za proizvajalce željeno –, širšega in širšega nabora aplikacij; tale ekspanzija različnih aplikacij ima limito, saj uporabnikovo izkušnjo še vedno determinirajo bloki časa, neodvisni od življenja znotraj aplikacije – opisujemo življenje znotraj t. i. ekonomije pozornosti.
[16] Naj nas ves govor o profitu ne zmede: patchwork je sistem, ki poskuša optimizirati učinkovitost svojega delovanja – (kot to pozicijo zagovarjajo nekatere druge, alternativne koncepcije patcha) je mogoče zatrditi, da je višanje uspešnosti nekega patcha, višanje stopnje napredka in sposobnosti produktivne koeksistence med njegovimi rezidenti, možno izvesti na podlagi drugačnega mehanizma, ki daje strogo ekonomski način vodenja (temelječ na profitu in tekmovalnosti) na stran – več o eni izmed takšnih alternativnih možnosti, si lahko preberemo tukaj: https://theotherlifenow.com/aristocracy-and-communism/
Maks Valenčič
Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – oktober 2018
