Taboo je bil sprva uporabljen za pojasnjevanje delovanja divjakov, primitivcev, barbarov, dojenčkov, otrok in nevrotikov, nakar smo ga razširili na sprevrženo delovanje odraslih. Želel bi pokazati, da taboo ni le izraz vraževerja in bolezni, pač pa ima funkcijo.

V naslovu sem uporabil besedo taboo, vendar bom v nadaljevanju uporabljal tudi “prepoved”. “Prepoved” je preciznejši izraz, v kolikor želimo ne toliko razumeti našo predstavo o prepovedi, pač pa mehanizem, ki poganja njeno delovanje. Razliko torej razumem na relaciji predstava – funkcija.

Kontekst
Razmišljal sem o zanimivi nociji, ki naj bi spremljala taboo. Ideja je torej, da taboo skozi prepoved proizvede poželenje po kršitvi. Morda ne poznam ustrezne literature, vendar v Freudovem Totem in taboo nisem našel ustrezne razlage, čemu naj bi bilo tako.

Pogosto je stvar povezana z delovanjem superega, recimo z mehanizmom, po katerem se počutiš krivega tem bolj kot superego spoštuješ, krepiš. Kršitev bi bila svojevrstna rešitev.

Institucije
Cerkev je v tem mehanizmu pojmovana kot popolna institucija. Ustvari greh (taboo), ki je pogosto dokaj vsakdanja ali vsaj priložnostna aktivnost in način (ritual) očiščenja za isti greh. Podoben mehanizem se pojavlja v medicini (bolezen) in psihologiji (bolezen) v policiji (prekršek), šoli (neznanje) in ekonomiji (revščina), kjer institucija taboo najprej intelektualizira (ustvari razumevanje), ga naturalizira (postane nesporen), nato pa zanj proizvede tudi ustrezne načine reševanja. Tako recimo govorimo o medikalizaciji, kriminalizaciji, vseživljenjskem učenju in sociali oz. trgu delovne sile.

Iz omenjenega bi lahko sklepal, da ima lahko taboo dokaj močno vez z ideološko naravo institucij za urejanje življenja. Ni nujna, vendar institucija se postavi na podobno pozicijo kot superego. Ne želim reči, da je nefunkcionalna, pač pa da taboo iz strani uporabnika ni med zaželenimi produkti. Vendar prav taboo spremeni institucijo iz funkcionalno-pragmatične v emotivno-konservativno. Ni namreč naključje, da se taboo razvije, saj morda ni v interesu uporabnika, je pa v jasnem interesu institucije in šele skoznjo tudi uporabnika.

Identiteta
Identiteta ima določene značilnosti, ki so najbolj očitne skozi puberteto. Družina je primer institucije, kjer se vzpostavi razmerje mogočnega odraslega in nebogljenega otroka. Dokaj hitro se začne rušiti oz. je v dokaj stalnem procesu spreminjanja. Otrok se lahko izogiba tabooju izzivanja staršev oz. prevpraševanja svojega razmerja do njih, vendar tako otrok kot starši sčasoma postanejo nesmiselni za obnavljanje vlog. Otrok sčasoma postane krepkejši, samooskrben in razgledan, morebiti celo bolj od staršev, medtem ko starši sčasoma ostarijo, umrejo in postanejo nesposobni opravljati svojo vlogo, tudi če otrok nikoli ne nazove tabooja.

Eden bolj poznanih načinov ustvarjanja identitete je upor. Nekoliko manj znani so umik, adaptacija in zlom. Verjetno jih je več, vendar našteti za to analizo zadoščajo.

Pri adaptaciji bo šlo za presojo, da je taboo vsaj sprejemljiv. V tem primeru je kriza pubertete dokaj blaga, vendar zahteva dokaj zahtevne pogoje. Sprejem tabooja mora biti smiseln. Starši morajo recimo posedovati vsaj sprejemljive vrline (karkoli že pubertetnik ceni). Identiteta se najverjetneje pojavi v preverjanju možnosti, da taboo zavrne. Če je izbira samo navidezna, ne govorimo o adaptaciji.

Ta opcija je dokaj nepoznana, ker je družina idealizirana, hkrati pa neusposobljena in neopremljena za pripisane funkcije (vzgoja, oskrba, opolnomočenje in ostale možne funkcije) posledično običajno neustrezna za tovrsten razvoj. Predstavljajte si, da se nahajate v trgovini brez denarnice in edini način kako priti do želenih izdelkov bo kraja (prikrita prisila). To je položaj, v katerem se znajdejo starši (razbojniki) pred otroci (trgovci), katerim ne morejo ponuditi tega kar si otroci želijo oz. potrebujejo. Recimo da imamo družino, v kateri otrok ne sme kaditi, nakar otrok očita staršu, naj neha kaditi. Če doseže sram oz. kesanje in najpomembneje spremembo, se starš podredi avtoriteti družine, katero predstavlja otrok. Družina za otroka v tistem momentu ne predstavlja vir prisile, pač pa vir moči, s tem pa tudi samokreacije (ustvarjanja identitete). Brez tega izbira zanj ni smiselna.

Zatrtja identitete ne bi enačil z adaptacijo. Pri njej oseba nikoli ni uspela prevprašati tabooja družine, vendar ohrani iz otroštva pripisano identiteto, torej je in ostane produkt družine. Zatrtja torej ne štejem kot način ustvarjanja identitete.

Zlom bo nastopil, ko družina izgine, recimo v nesreči. Stanje bo travmatično, v kolikor si oseba tega za vzpostavitev identitete ni želela, recimo zaradi zatrtja ali površne adaptacije. Ker brez identitete ne moremo živeti, bo zlomu običajno sledil poskus vzpostavljanja in nato preverjanja nove ali stare identitete.

Umik bo deloval podobno kot zlom, le da se moramo umakniti za toliko časa, da popustijo samoumevne vezi, ki jih nudi ali sili družina. Ko se to zgodi, se lahko odločimo, če je dosedanja identiteta smiselna ali bi bilo bolj smiselno sprejeti oz. ustvariti novo.

Upor poustvari umik, ne da bi se umaknil. Mladostnik pogosto nima možnosti za umik, vendar adaptacija ni smiselna. V izogib zatrtja lahko poskusi upor, kar povezujemo s puberteto, obdobjem fizičnega in mentalnega opolnomočenja glede na starše ali celo preseganja. Za primer, če starš udari otroka, vendar je otrok tako močan ali močnejši od starša, se mu lahko 1. upre (nevtralizira odnos) in 2. udari starša (obrne odnos). Upor torej lahko poteka le ob določeni meri moči, ki posega v pravila prostora in tako rekoč ustvari nov prostor, temelječ na moči otroka in nesposobnosti ali nepripravljenosti na zatrtje iz strani okolice. Razdalja enega metra bi prav tako lahko bila vesolje stran, ustvarjeni prostor pa pomeni možnost za umik. Predstavljajte si recimo nesmiselnost družinskega kosila, v katerega je otrok prisiljen in perodično obnavlja izraz njegove nemoči in podrejenosti. Ker je prostor upora običajno težko ohranjati, je tudi umik otežen, s tem pa moten in dolgotrajnejši.

Taboo kot priložnost
Vsem nastajanjem identitete je bilo skupno, da so poskušala ustvariti razumevanje lastne moči. Če se rodimo brez identitete in nam je slednja pripisana, potem obstaja smisel v želji, da ob slutenju spremembe moči svojo identiteto, s tem pa tudi vlogo v svetu in samorazumevanje, prevprašamo. Kar nam ostane je, da se vprašamo, kaj je najočitnejši način prevpraševanja avtoritete. Odgovor je kršitev tabooja.

Kot sem nakazal, je taboo običajno pogojen z ideologijo, ideologije pa so v službi vladavine oz. vzpostavljanja skupnosti, četudi individualne ali globalne. Če taboo nič ne obnavlja, ga bo prej ko slej nekdo vede ali nevede prekršil in ugotovil, da ga posledice niso doletele onkraj mej sprejemljivega.

V kolikor je bila identiteta dodeljena, potem je mogoče slutiti, da nevtralni prostori ne prevprašujejo avtoritete, le potrjujejo jo. Če obstaja možnost, da ste večinsko pogojeni z avtoriteto, potem prevpraševanje nevtralnega prostora ne bo nič drugega kot skozi vas delujoča avtoriteta. Vi ste avtoriteta, vendar ker ste avtoriteta, je tudi avtoriteta vi. Jaz si recimo lahko kot slovenec izmišljam nove slovenske besede, oblikujem slovenski sleng, žargon in narečja. Namesto “adijo” lahko rečem “dijo”, namesto “pozdravljen” lahko rečem “hoj”, “čao”, “zdravo”, “oj” ipd.. Zapiram luč in ugašam vrata, celo spreminjam slovnična pravila, vendar vse omenjeno ne bo razumljeno kot “napaka”, dokler uspem prepričati o svojem poznavanju in pripadanju jeziku. Nasprotno bo tujec dokaj nemudoma izstopal z malenkost drugačnim naglašanjem besed.

Taboo je prostor, ki ni nevtralen, priporočen ali zaukazan. V moji (izvajalčevi) predstavi je nedvomno polje moči, prepovedi, strahu. Če se torej postavim v polje tabooja, bom z zavestnim delovanjem 1. ustvaril tveganje (skupnosti in avtoritete) skozi kršitev prepovedi avtoritete in v vsakem primeru 2. tvegal prenos tabooja, nato pa skozi upor prečiščevanju 3. postal nova avtoriteta (avtoriteta je vselej taboo). Lahko sem torej prepričan, da se nahajam izven dodeljenega, s tem pa zaženem proces ustvarjanja identitete.

Taboo torej sam po sebi seveda nikoli ni ustvarjal želje po kršitvi, kakor je pogosto interpretirano. Če bi jo, bi morali nekako pojasniti, zakaj kršitev v večini primerov tabooja, še posebno močnejših taboojev, ni stalnica in zakaj se kršitev taboojev razlikujejo ne po večji prepovedanosti (ubijanje), pač pa po šibkejši moči (kajenje). Poželjivo je to kar taboo ponuja, recimo v primeru ustvarjanja identitete, ki je, kot gre slutiti, lahko povsem nesenzionalen ali celo odvraten proces.

Primeri šibkejših taboojev so tako kajenje, alkohol, seks, kockanje, motenje javnega ali individualnega, obrekovanje avtoritet, kraje majhne tržne vrednosti, škodovanje naravi, škodovanje znancem, pomoč tujcem, seks s tujci, zavračanje pomoči ali znanja, laganje (širjenje lažnih informacij), zavajanje (širjenje ali dopuščanje pomanjkljivih informacij), nedelo, izpostavljanje bolezni ali poškodbi, stradanje, zapravljanje, samooskrba. Družba je običajno sestavljena iz mnogih in mnogoterih ideologij, avtoritet, zato tabooje nikoli ne smemo gledati univerzalno, pač pa v relaciji na avtoriteto. Kajenje recimo ni taboo trga, vendar je lahko taboo določene družine ali medicine. Avtoriteta ne rabi imeti določenega telesa, lahko gre za kolektivno telo.

Za lažjo predstavo, v kolikor otrok seksa, ubija, posiljuje, je posiljen, laže, je izpostavljen laganju, bo “manj otrok”, kar se lahko zmotno ali vede prevede v “odrasel”, odvisno od moči tabooja.

V razmislek
Lahko bi rekli, da otroci so (lahko) taboo, recimo nesprejemljiveje je posiliti otroka kot odraslega (ali tudi ne), ki pa izgubi svojo specifičnost, s tem ko se pomeša z zanj neznačilnimi tabooji. Odraščanje bi v tem primeru lahko prepoznali kot prekinitev tabooja, ki je zanj hkrati varovalo in obsodba ter menjava tega za samostojnejšo, vendar tudi mnogo bolj izpostavljeno vlogo, razčaranega človeka, ki skozi tabooje ohranja in ruši svojo identiteto.

Zaključne misli
Ničesar omenjenega ne bi želel idealizirati, bi pa upal, da bo razumevanje tabooja prispevalo k manjši fatalističnosti vseh, ki se z njim ukvarjajo. Opozoril bi tudi, da problem ne bo razrešen le z več “razumevanja”, pač pa bo naletel na obče odobravan odziv, le v kolikor se bo poravnal s skrbjo za ljudi oz. njihovimi potrebami. To je večino časa nedosegljivo, kajti taisti ljudje so pogosto taboo ali živijo pod taboojem. Za primer, četudi so vse avtoritete začasne, ne bi bilo smiselno čakati, da se bo lakota nemškega nacionalizma izpela sama od sebe. Ne ponujam rešitve, lepe poti, niti ne opravičujem kršenja taboojev. Želim vam predvsem omogočiti, da v kolikor se trudite, se lahko s primerljivo truda potrudite za več.

Aljaž Božičko

Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – oktober 2018