31. oktober, 2018 10 min to read

Pred metamodernizmom

Category : Iskanje Resnice

Morda bomo doživeli novo dobo razumevanja sveta, vendar preden se slednja začne, je smiselno razumeti njeno jedro, kaj si lahko obetamo in česa se je smiselno paziti.


Ta tekst je nastal ob mojem soočenju z izrazom metamodernizem, ki je poznan tudi kot post-post-modernizem. Prav tako je nastal ob moji želji napisati manifest in moji nervozi, da se okoli mene ne nahajajo metamodernisti. Nisem prepričan, če delijo moja prizadevanja in zaenkrat se je kot najboljši način preverjanja prepričanj/opažanj izkazala metoda “povej na glas”.

Besedilo poroča o mojem razumevanju, za katerega upam, da bo v kratkem dopolnjeno. Bolj ali manj pozdravljam pojem, ki po mojem ustrezno izraža to, kar sem običajno poskušal doseči z gematognozo in anarhronijo. New Game.

Lupina metamoderne
Glede na wikipedijo se metamodernizem pojavi na potrebo po izrazu za idejna gibanja, ki so se želela oddaljiti od postmoderne in jo hkrati preseči. V tem kontekstu se pojavi predstava, da gre za “postpost” ali za “kompromis” med moderno in postmoderno.

Osebno razumem, zakaj bi bilo tako najlažje pojasniti pozicijo metamoderne, vendar menim, da ima tovrstna razlaga določeno težavo. Meta ni kompromis, četudi naredi prerez tako z moderno kot postmoderno. Kritizira oboje, uporabi oboje. Niti ni le radikalnejša kritika radikalne kritike. Je nova pozicija z nekaterimi povsem lastnimi elementi.

Čisto anekdotno, včeraj sem se pogovarjal s postmodernistom in prej ko slej je izrazil, da “nič ni res”, prepričanja so brez pomena, vendar skozi “vse je res”. Relativizacija. Za metamodernista je to šele začetek, ne konec razlage sveta. S kritiko moderne se nov svet začne, ne konča.

Razvoj postmoderne nam je omogočil nastanek sveta, v katerem se “resnice” spremenijo v zgodbe, mnenja, “dejstva” v predstave in “dogajanje” v spektakel. Glavna težava novega sveta je seveda v tem, da je večina institucij izdelana v drugačnem okolju za drugačen svet. Novinarstvo mutira iz sitwatch v sitcom. Politika iz powerfight v likefight. Vojna iz conquest v permabattle. Obvladovati bojišče je pomembneje od zmagati. Obvladovati poglede je pomembneje od biti pravilen ali celo všečen. Resnica je tako likvidna kot denar. Imeti, pomeni, da drugi nima. Boriti se, pomeni, ne dovoliti miru. Z nastopom odvrneš pozornost od tekmeca. Kar je novo ni ideja, da bi se to lahko zgodilo, pač pa splošno sprejemanje tovrstnega organiziranja.

Moderna je imela svoje težave, te težave so sedaj skozi kritiko in pop vsem na očem. Kar imamo pred seboj je poblaznela rešitev brezizhodne situacije. Najti moramo rešitev, ki nas ne bo vrnila v obup moderne, vendar bo kljub temu uspela razrešiti sedanje stanje “uboja boga”. Postmodernizem je bil rešitev. Skupaj z njim so prišli (kot vselej) tudi povsem svojevrstni problemi.

Podlubje
Do metamoderne pridemo skozi celovito aplikacijo postmoderne. Relativiziramo relativizem. “Nič ni res” dopolnimo s “Nič ni res, tudi da nič ni res.”

Navidezni paradoks ni nerazrešljiv, saj je postmoderna uvedla multiplost, mnogotere, slojevite resnice. Tega sicer ne prepozna ustrezno, vendar to lahko sedaj storimo skozi metamoderno.

Resničnost je odvisna od pozicije. Vsaka resnica se bo izražala skozi vsaj dve plasti, ki sta zgoščenina mnogoterih plasti. Nič ni resnično. V katerokoli pozicijo razen pozicije nazvane “resnice” se postavimo, bo resnica izgubila svojo resničnost. Vendar ohranila jo bo v natanko oz. vsaj eni poziciji. Lastni poziciji. Z drugimi besedami, stvari so resnične same po sebi (vse je resnično). Vsaka resnica bo torej hkrati neresnica in resnica, kar je nadgradnja. Lahko oblikujemo vednost, tako kot v moderni in lahko ohranimo kritično, multiplo distanco od vsake vednosti posebej, tako kot v postmoderni. Nastane metamoderna.

Temu sedaj le še dodamo posebno lastnost resničnega, da je lahko potencialno res, kar osebno povežem s kvantno fiziko. Obstaja raven nižja od resnice, v kateri resnica razpade na potencial oz. se še ni oblikovala. Resnica, prepričanje, zavedanje predstavlja kolaps vala potencialov v eno samo resnico.

To ima določene omejitve. Ker so stvari res same po sebi, so hkrati lahko res le same po sebi. Onkraj njih niso dokazljive. Za primer, ne morem dokazati, da drugi ljudje mislijo ali sploh obstajajo izven moje predstave o njih, vendar sem lahko prepričan, da lahko obstajajo kot moja predstava o njih, v skladu s čimer tudi delujem, tako kot kdorkoli, karkoli in kadarkoli. Če recimo stola ne opazim, bom deloval kot da ga ni in se obenj spotaknil, nakar bom “pogledal kaj je zadelo ob mojo nogo”, si v skladu s tem “oblikoval predstavo” in od tedaj naprej “v skladu s to predstavo reagiral”. Stol bo torej postal del moje resničnosti dokaj pozno v procesu, le moje sklepanje bo, da je obstajal že prej, kar pa ni evidentno iz našega delovanja.

Če me recimo ubije sevanje, katerega ne morem zaznati, se do smrti ne bom mogel umakniti. Zame ne bo obstajalo, bo pa obstajalo za moje telo. Žal obvestilo o nevarnosti (za razliko od stola) mi ni bilo posredovano.

Tovrstna pokrajina bo torej obdržala lastnost moderne, da je oblikovanje Resnice še mogoče. Pravzaprav ne utemelji (le) univerzalne Resnice, pač pa individualno resnico, ki je za individum že univerzalna resnica. In obratno za vse ki bi upravičeno menili, da je tovrstna postavitev sila nevarna, s tem je tudi vsaka univerzalna resnica hkrati individualna resnica. To ni trditev, ki omogoča moderno resničnost. Tudi postmoderna ne more oblikovati tako samoutemeljujočih se postavitev.

To se najbolje pokaže v trenutku, ko si prizadevamo razumeti delovanje ljudi. Ljudi ne “potrebujemo”, vendar so zelo priročni. Ljudje oblikujejo tako individualno kot v skupnostih mnogotere predstave, vrednote. Če smo pozorni slednja temeljijo na organizaciji mnogoterih atomarnih zavesti v kompleksnejše sisteme. Če imamo torej vernika, ki veruje v obstoj naključnega boga, bo njegovo prepričanje, pozicija, lahko imela vpliv na njegovo celotno telo. Kako bo umrl, s kom se bo družil, katera dela bo izvajal, kaj in kdaj bo jedel, kaj ga bo veselilo in kaj navdalo z gnusom. Imamo torej vrsto delovanja, ki je prepoznavno, ne glede če obstaja pozicija predmeta njegovega verovanja tudi izven njega kot makropozicije. Če se ta makropozicija sooči z drugačno makropozicijo, drugim človekom, ki recimo verjame v spiritualizem, ki prav tako vpliva na njegovo potrošnjo, rituale, druženje … to ne predstavlja težave. Ker v naprej ne obstaja resnica vseh resnic (razen kot še ena makropozicija), to ne predstavlja težave. Težave so povezane z obstojem vsake pozicije posebej, njenim prizadevanjem stabiliziranja svojega obstoja. Vendar tudi mikropozicija je makropozicija. Lahko smo zdravnik, torej vsebujemo pozicijo z zelo jasno definiranim prepričanjem, vendar hkrati verjamemo v reinkarnacijo, ki je del povsem drugega sistema prepričanj in ga skozi razumevanje zdravnika ni mogoče pojasniti. Ti dve poziciji se lahko borita, vendar se običajno ne rabita, dokler se ne ogrožata. Obe lahko sobivata.

Tako med ljudmi kot v ljudeh lahko torej vzpostavimo razumevanje in načrtovanje sistemov, ki so bili do sedaj preganjani ali zasmehovani. Moderna je zahtevala eno absolutno resnico. Postmoderna je zasmehovala vsako resnico. Obe sta vzpostavili okolje, v katerem ni bilo mogoče ali je bilo travmatično bivati. Metamoderna predstavi razumevanje, ki omogoča sobivanje, s tem pa tudi kompleksnejše sisteme. Ne izniči obstoječih trenj, prepojmuje (spremeni njih) in kontekstualizira (spremeni okolije) jih na način, da izniči potrebo po trenju. “Kaj je resnično” se spremeni v “Kako je resnično”.

Reševanje
Osebno mislim, da se rešitve razvijajo oz. so razvite in uporabljene že sedaj. Težava je, da so v rokah posameznikov tipa Putin in Trump. Kar ju povezuje je poustvarjanje kaosa. Vzdržuj boj, vzdržuj debato, vzdržuj kaos, vendar ti bodi tisti, ki obvladuje bojišče. To storiš tako, da ga izpodrineš iz rok vsem ostalim, jih zmedeš in jim preprečiš doseči zmago, medtem ko se ohranjaš na poziciji, ki zgošča poglede in moč. Organizirani kaos.

Morda se to ne zdi kot rešitev, kvečjemu težava, vendar je to le ena od rešitev, narejena za določene ljudi in določeno organizacijo v danem svetu. Tarča so otroci moderne. Najbolj ranljivi. Z zastarelimi predstavami in pričakovanji o svetu. Željni resnice in gotovosti. Povsem nebogljeni ob nezainteresiranosti postmoderne populacije za njihove ideale. Če zmagajo, se bo moderna ponovila. Moderna je bila dovolj travmatična, da je dala rojstvo postmoderni. Otrokom moderne posledično ne preostane nič ob kar bi se lahko oprijeli. Izpostavljeni ljudem, ki razumejo novo realnost in se razvijajo v skladu z njo.

Rešitev se nahaja v tem, kar se že dogaja v politiki, vendar prirejeno tako, da služi masam. Če pomislite, ideja tvorjenja kaosa z masami ima eno ključno pomanjkljivost. Mase. Vsebino. Temelji na ideji, da lahko kaos ohranjaš v nedogled in da ga nihče ne more uporabiti proti tebi. Vendar kaos tudi pomeni, da obstaja mnogo več iniciatorjev, medtem ko si ljudje dejansko ne želijo kaosa. Zmaguješ lahko le tako dolgo, dokler imaš v množici dovolj modernih ljudi, ki so na tovrsten pristop povsem nebogljeni ter tebi v prid. Prav tako so povsem sprejemljivi, ker so tako nestabilni, pasivni ali enostavno neorientirani (facing every direction), postmoderneži. Vendar če se človek postmoderne nauči uporabljati iste sile kot orožje proti koncentraciji moči, potem se kaos spremeni v silo. Silo, ki lahko prepozna le eno tarčo. Bojišče. Brez bojišča ostane morebitni izkoriščevalec izpostavljen istim silam, ki jih je poprej dirigiral.

Opombe
Moderna, postmoderna in vsa ostala razumevanja sveta se niso zaključila. Prihod nove misli nikakor ni enak uspehu taiste misli. Metamoderna ne bo uspešna, dokler moderna in postmoderna ne postaneta makroresnici metaresničnosti. To v skladu z lastnim prepričanjem ne bo enostavno. Razen volje posameznikov upam, da so zgodovinske okoliščine, trenja inherentna moderni in postmoderni, težave ki jih povzročata, primerne otvoritvi novega zgodovinskega obdobja kompleksnejših družbenih sistemov.

Morda tudi opomnim na pojavljanje izrazov, kot so “ozaveščena naivnost”, ki jo metamoderna utemelji. Gre se za dovršeno diskontinuiteto med dvema na videz nezdružljivima pojmoma. Za naivnost predvidevaš pomanjkanje ozaveščenosti, poznavanja, vedenja, vendar akt naivnosti sproži prav nasprotje. Naivnost naj bi bila dobro premišljena in premišljevana, sposobni smo jo utemeljiti in zagovarjati ali pa vsaj trdimo, da jo lahko. Naivnost je torej mikroskopski izraz makroskopskega razumevanja. Odrasel, ki premišljeno zaigra vlogo otroka. Policaj, ki se izbirno preobrazi v civilista. Opustimo razumevanje in moč, ne da bi ju zavrgli ali zanemarili. Prav razumevanje in moč nam omogočita zavzemanje, ohranjanje in menjavo partikularnosti, ki sicer ni dosegljiva.

To omenjam kot opozorilo, ker ni težko predvideti, da se bo kmalu izpridilo. Preden prevlada glas, ki opozarja na vse težave, ki jih nova vrsta delovanja prinaša, naj opozorim, da je izraz tako “smiseln” kot “potreben” glede na obdobje, v katerem živimo. Pozicija vernika recimo ne sme biti slojevita. Verjameš ali ne verjameš. Vmesno je le odtenek ali bledica raznih ideoloških izbir. V pozicijo padeš ali jo presežeš, nikoli javno oboje. Živimo v okolju, ki je v primerjavi s poprej naravnost nabito z izobrazbo, priročniki, informacijami, enciklopedijami, nasveti, poročili. Mnogotere nimamo možnosti preveriti ali pa bi bilo preverjanje enostavno nesmiselno. Znanost recimo temelji na predpostavki, da je vsako trditev mogoče preveriti, vendar realno je za preverbo potrebna draga oprema, poznavanje opreme in gora časa. Večino preverb, če se zgodijo, je formalne narave. Niso namenjene preverjanju, pač pa potrjevanju trditve. Nastanejo “znanstvene resnice”, kjer se znanstvenik razume kot obrtnik za izdelavo iskane resnice (it is a job).

Sedaj upoštevajmo, da večina nima niti sposobnosti preverjanja. Priznavanje tovrstnih informacij je “formalno” (naivno). To je novo okolje. Nasičenost informacij z omejeno preverljivostjo, tako v šoli kot na televiziji. Hkrati si nepredstavljivo izobražen in izredno omejen v svojem znanju. Informacije si pogosto nasprotujejo in ukalupljenje nas lahko zelo omeji v delovanju, medtem ko se katolik, hindujc, ateist in musliman nahajajo v isti sobi ali klepetalnici. Pojavi se smisel, da se oblikuje osebnost, ki je sposobna naglo (dnevnega, urnega) menjavati prepričanje, razumevanje, vendar proces je mnogo bolj organiziran, pregleden, če v vloge sestopamo (naivnost), kot če jih le odsevamo (kameleon). Gre za intenziven in dodelan proces, zato me nikakor ne bi presenečalo, če bi ga večina ljudi ponotranjila brez ustreznega makroskopskega razumevanja, s čimer se vrnemo v težave moderne in skozi moderno v težave postmoderne. Natanko ta krog bo verjetno vzvod, na katerem se bo (so)oblikovalo karkoli že namerava naslediti metamoderno.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – oktober 2018