17. oktober, 2018 26 min to read

The City & The City: razprava o času in njegovih skrivnostih

Category : Iskanje Resnice

The city of the future dives deeper into the past. 

Nick Land [1]


Uvod v BBC-jevo miniserijo The City & The City ne deluje nič kaj drugače, kot vsak drug žanrski pričetek v gledalcu že znano problematiko – v tem primeru to pomeni, da se takoj na začetku prve epizode srečamo s skrivnostnim umorom mladega dekleta, razpoznavne karakteristike pričetka zgodbe pa pričajo, da se bomo v seriji srečali s klasično detektivsko dramo. Da pa temu tokrat ne bo tako, se lahko prepričamo s pomočjo dveh uporabnih informacij. Prvič, avtor novele, na podlagi katere je bila ustvarjena istoimenska televizijska adaptacija, China Mieville, je priznan kot eden izmed začetnikov relativno novega literarnega žanra new weird; ta se je širši publiki precej uspešno približal z leta 2008 izdano antologijo The New Weird, njegove žanrske začetke pa je moč najti v Veliki Britaniji, in sicer v obdobju sredine in konca 90h let. Gre za poskus pisanja, ki bi lahko »združil fantazijo, znanstveno-fantastiko in grozljivko, skupaj z eksperimentalnim dodatkom. Trk žanrov in obnovljeni interes za grozo med mladimi pisci, je tako postal ključni faktor za zgodnji New Weird.« (Walter, 2008). In drugič, ponovno je v ospredju Mieville, čeprav ne obstaja ena sama definicija new weird-a, se spodaj podana citata še kako skladata s fikcijskim okoljem, kot ga bralec in/ali gledalec lahko izkusi ob branju in/ali ogledu tegale, medijsko različnega si izdelka, tj. knjige in/ali miniserije The City & The City. Kot se do dotičnega žanra opredeli Jeff VanderMeer, ko v že prej omenjeni antologijo opredeli new weird kot »tip urbane, ”secondary-world” fikcije, ki subvertira romantične zamisli o mestu (dogajanja – dodatek je moj), kot ga najdemo v tradicionalni fantaziji; večinoma je temu tako zavoljo realističnih in kompleksnih modelov sveta kot izhodišč za ustvarjanje prizorišč, ki lahko združujejo elemente tako znanstvene-fantastike kot fantazije.« (Tyler, 2017) Ali, kot se izrazi Robin Anne Reid, new weird fikcija »subvertira fantazijske klišeje in jih usmeri proti vzbuditvi vznemirjenja in nelagodja, in ne k vzpostavitvi tolažbe in utehe. (prav tam, 2017)

Takšna zastavitev zgodbe, ki se sicer začne v varnem pristanu že obstoječih form, a jih od nekega trenutka dalje začne transformirati ali celo v celoti transcendirati, tj. kljub začetni žanrski zastavitvi je odvijanje dogodkov popolnoma odprto za vdor nepredvidljivih, lahko pa tudi povsem tujih sil, omogoča avtorju vzpostaviti še ne viden preplet mogočih potez in zaključkov – pomembno je poudariti, da »čudni« del zgodbe ne temelji na običajni magiji, ki je bolj ali manj plod človeške domišljije, temveč tujost v tem primeru nakazuje proces, kako znotraj človeškega sveta vznikne nekaj nečloveškega; ta nekomenzurabilni element je realen toliko, kolikor je njegov obstoj znak pomanjkljivosti človeške presoje in interpretacije okolja, predvsem pa zakonitosti, na podlagi katerih naj bi realnost-sama delovala. Nastop tujosti je nekaj, kar se tako ne bi smelo zgoditi.

Ne gre se torej čuditi izjavi Mievilla, ki pravi:

Želim si napisati vsaj eno knjigo, znotraj vsakega žanra posebej – kolikor bo to pač mogoče. Do zdaj sem napisal nekaj podobnega Vesternu, nekaj podobnega Romanci in tako naprej, zato sem si zdaj želel napisati nekaj podobnega policijski kriminalki. […] Vprašanje je, ali res lahko rečemo, da je tale roman realističen? Obdaja ga nekakšen pridih sanj, malce neresničen občutek, ki zaznamuje to detektivko. […] Zelo so mi všeč ostale detektivske zgodbe, pri katerih večinoma ne moremo slediti vsem zaporednim korakom raziskave, kljub vsemu, pa celotna zgodba še vedno deluje povsem smiselna. (Mieville, 2009)

Brez težav lahko rečemo, da je China napisal eno izmed takšnih zgodb, njena ekranizacija pa uspešno sledi tej dinamiki in zatorej ohranja distinktivne značilnosti, ki delajo to zgodbo drugačno od vseh ostalih. Kar bi torej morala biti še ena rutinska preiskava – kljub tragični usodi mladega dekleta –, postane živčno in zaskrbljeno raziskovanje okoliščin obstoječega umora. V žarišče dogajanja je postavljen glavni protagonist serije, inšpektor Tyador Borlú, član Besźelske ekstremne policijske enote, skrb, ki jo vzbuja preiskava, pa izhaja iz same prostorske umestitve smrti; tragični dogodek je umeščen zunaj oziroma vmes strogo varovane meje med obema mestoma[2]. V seriji sicer ni časa za daljšo pojasnitev vzrokov, ki so privedli do takšne prostorske razmejitve – razen občasnih namigov o medsebojni sovražnosti –, poleg tega pa se (vključno s prejšnjim) načrtno ohranja nevednost o tem, kje naj bi se ti mesti sploh nahajali. Kar nam je dano, je le krvavo nasilje med prebivalci obeh mest, ki je postopno rezultiralo v popolno segregacijo med njima.

A kako je mogoče ločiti dve, delno prepleteni in delno prekrivajoči se območji? – sintagma mesto-v-mestu priča ravno o tem problemu. Ker sta si mesti preprosto preveč blizu, je bilo tudi samo iskanje rešitev drugačno, vsaj ko razmišljamo o možnostih, kako razrešiti mejni problem: da bi mesti lahko delovali nemoteno, je fizično nasilje – čeprav prisotno (mejo nenehno nadzoruje posebna policijska enota v civilu imenovana »Breach«) –, nadomestilo psihološko. Za to da bi bila implementacija uspešna, morajo prebivalci obeh mest opraviti poseben trening, ki s pomočjo psihofizične kalibracije čustvenih in kognitivnih zaznav posameznika privede do tega, da se temu prepovedani del sedaj skoraj v celoti izrisuje kot nekaj nedostopnega in zastrtega – kot nekakšen zunanji svet, ki jasno obstaja, a kateri mu, po sami logiki delovanja, mora nujno ostati v celoti nedostopen. Na platnu tako vidimo skoraj hipnotično meglico, nekakšen tanek plašč, ki ločuje obe mesti; ta deluje še posebej srhljivo, ko se iz pozicije prebivalca Besźla[3] na skrito ozremo vanj in uvidimo, kako odboj modro-rdečih odtenkov nakazuje nekaj povsem drugega – to mesto prihodnosti sliši na ime UI Qoma.

S tem pa nismo dorekli še ničesar. Šele ob prvi omembi besede Orciny postane jasno, kako je usoda med mestoma vse prej kot zapečatena; vsem dosedanjim poskusom zadušitve spornih idej še vedno ni uspelo izkoreniniti tiste najbolj temeljne in zato tudi najbolj preproste, tj. težnje po združitvi med njima. V času ko Besźel pretresa politična nestabilnost (med političnimi alternativami tudi tukaj prevladuje skrajno desna pot), na ulicah najprej dobimo nekakšen klasičen upor – poleg že omenjenega hujskanja na desnici, se ob različnih instancah pojavlja še eno gibanje; v tem primeru gre za t. i. »združitelje«, ki poskušajo na precej predvidljiv in trivialen način apelirati na ponovno združitev Besźla in UI Qome[4] v eno mesto. Kot se do idealistične mladine brez političnega programa opredeli inšpektor Tyador Borlú, gre za »razvajene otroke, ki jim nikoli ni uspelo odrasti. Ti preprosto ne razumejo, da mesti uživata v sovraštvu drug do drugega.« Ob vsem tem se še vedno nahajamo na površini, čudni element pa naj bi se nahajal drugje.

Subverzivno idejo o tretjem mestu, imenovanem Orciny, ki naj bi se nahajalo med obema mestoma[5], je zanetil dobro znani arheolog in akademik David Bowden, v knjigi »Between The City and The City«; od takrat je njeno evociranje postalo vsaj sporadična praksa nekaterih bolj vedoželjnih prebivalcev obeh mest. Prav je poudariti, da je vsakršno posedovanje in/ali sklicevanje na dotični izdelek v Besźlu strogo prepovedano; na drugi strani (v UI Qomi) je tovrstna teorija sicer izgubila večino zanimanja med običajnimi prebivalci, a je svoj obstoj ohranila v sferi akademije – posebej na oddelku za filozofsko antropologijo je omenjena ideja ohranila svoj (ne)slavni status. Za boljše razumevanje trdovratnosti izrečenega, je vredno vpeljati še dve dejstvi: najprej je treba upoštevati, da je smer večinoma zastopana s strani tujih študentov, nato pa še, da je antropološko filozofski oddelek pred kratkim odkril novo najdišče »Bol Ye’an«. V še ne čisto raziskanem predelu so raziskovalci naleteli na ostanke starodavne civilizacije, čigar predmeti, njihova sestava in na prostranih sobanah gravirane tuje pismenke nikakor ne sovpadajo z obstoječo koncepcijo zgodovine območja; samo odkritje – prav zaradi te neumeščenosti – zato z lahkoto presega tako Besźel kot UI Qomo, njen izvor pa se očitno veže na nekaj drugega. »Orciny, mesto, svobodno pred zakoni tako UI Qome kot Besźla«, spet stopi v ospredje, novo nepojasnjeno odkritje pa tretjemu območju daje življenje.

Potem ko smo skicirali ključne značilnosti zgodbe, na hitro povzeli travmo, prisotno predvsem med prebivalci Besźla in na koncu še predstavili (skoraj) nadnaravno prepričanje o obstoju tretjega, na površini nevidnega prostora, ki bi bil zmožen spodkopati trenutno ozemeljsko ujetost, je čas, da se do definiranih stanj poskušamo bolj teoretsko opredeliti: na kakšen način se ta znajdejo ujeta v širšem kolesju modernih razprav o prihodnosti, kaj lahko v zvezi s temporalnostjo potegnemo iz usode obeh mest in kaj je sploh značilnega za nastop obdobja Moderne, ki (pospešeno) drvi proti svoji limiti?

Da bi lahko odgovorili na zastavljeno vprašanje, moramo najprej vpeljati Mievillovo razlikovanje med dvema modeloma groze oziroma grozljivega, tj. med »hauntological« in »weird«. Kot avtorjevo razlikovanje[6] povzame Elizabeth Sandifer:

Prvi, pooseblja ga figura duha, je zvezan z Gotsko tradicijo. Grožnja je mrtva, zakopana ali zatrta in postavlja pod vprašaj integriteto sedanjosti, ko razkriva, kako je ta bila pojedena ali le kako je podlegla obupni neizbežnosti preteklosti. »Weird« na drugi strani, ni toliko stara kot je starodavna – ne pokopana, temveč izgubljena, pozabljena, ali idealno, nikoli zares poznana že v štartu. Njeno poreklo je zunanjost. »Hauntology« prihaja k nam od znotraj nas, »Weird« pa od zunaj. (Sandifer, 2017, str. 82)

Mievillovo razlikovanje se odlično sklada tudi s tistim od Marka Fisherja, saj ta uporablja skoraj identičen konceptualni model, le da namesto »hauntological« uporablja koncept »eerie«. Zaradi želje po boljšem razumevanju, je vredno podati še interpretacijo Eugena Thackerja, ki povzema in citira Fisherja. Najprej je treba najti izhodišče, ki hkrati velja za oba koncepta, a ju tudi v dobršni meri med seboj ločuje. Ključ, po katerem lahko med njima sploh razlikujemo, najdemo prav v različnem dojemanju čudnega/nenavadnega, kar naposled tvori precej različne ontološke implikacije. Kot zapiše Fisher:

»”The eerie” […] je sestavljen iz manka odsotnosti ali iz manka prisotnosti. Tukaj je nekaj, kjer ne bi smelo biti ničesar oziroma tukaj ni ničesar, kjer pa bi moralo biti nekaj.« Tu naletimo na raztelešene glasove, spodrsljaje v spominu, sebstva, ki so druga, razkritja tujosti znotraj sebe in na podle motive, zakopane v nezavednem, neorganskem svetu, v katerega smo vpeti. […] »”The Weird” pa zaznamuje navzočnost – navzočnost nečesa, kar ne pripada.« Čutiti je nekaj čezmernega/pretiranega, nekaj-izven-mesta in nekaj neprimernega glede na ”čudno”. Je del, ki se ne sklada s celoto, ali del, ki to celoto razruši – (srečamo se z – dodatek je moj) mejnimi svetovi, poseljenimi s portali, s prehodi, s časovnimi zankami in s simulacijami. Osnovna prepričanja o sebstvu, drugemu, znanju in realnosti bodo tako morala biti ponovno premišljena. […] »”čudna” entiteta in/ali objekt je tako nenavadna/tuja, da nam daje občutek, kako ta sploh ne bi smela zares obstajati, ali pa da vsaj ne bi smela obstajati tukaj. Ker pa je tu, morajo biti kategorije, s katerimi smo do sedaj razumeti dogajanje v svetu, nujno napačne. ”Čudna” stvar se ne moti: naše razumevanje je tisto, ki ni adekvatno.« (Thacker, 2017)

Stopimo korak naprej; da bi zgoraj definirano razlikovanje imelo kaj smisla, moramo v enačbo vključiti še dimenzijo časa – obe mesti tako ne zaznamujejo le prostorske specifike, temveč tudi časovne. Za nas bo na prvem mestu prav način, kako učinkoviti sta obe pri upravljanju časa[7]: »(Vele)mesta so časovni stroji.« (Land, 2014, str. 1) Obregnimo se najprej ob Besźel. Če kaj, lahko že na začetku zatrdimo, da mesto ne deluje kot utečen, kaj šele učinkovit (časovni) stroj. Namesto reda, ga zaznamuje nered; entropija je beseda, ki najbolje opiše stanje v tem kaotičnem predelu – kar bi morala biti endogena produkcija, ki se ščiti pred njo s pomočjo tega, da jo usmerja navzven, je eksogena disipacija le-te v samem centru obstoječega polja. Ne gre se čuditi, če nekoliko parafraziramo Landa, da je tukaj šla zgodovina spektakularno narobe. »Sem iz prihodnosti; predlagam ti, da ostaneš v Besźlu« – nihče iz UI Qome ne bo kaj takšnega rekel. S tem, ko je bila prihodnost nekomu odvzeta, skoraj neizbežno sledi, da se bo slednji začel ukvarjati s politiko – prav omenjeni fiktivni prostor je postal komaj vzdržno žarišče različnih, povsem nekompatibilnih političnih sil, stalnica med njimi pa je prav težnja po ponovni pridobitvi kakršnekoli možnosti (svobodnega) odločanja. Desna stran tako kaj kmalu najde rešitev za lastni problem; v političnem programu se poleg spodbujanja skrajno nacionalistične agende, ki naj bi bila v trenutni situaciji še edina sposobna rešiti prebivalstvo popolnega debakla (na tem mestu dodajamo dve možni rešitvi, ki bi bili lahko aplicirani v resnični situaciji, a jih serija ne izpostavi; mogoče zato, ker sta tako zelo očitni), prikradejo tudi ponovni poskusi upravljanja prebivalstva s pomočjo evgenike, razvrščanja prebivalstva po stopnji IQ-ja in vznik ”znanosti”, osnovane na rasizmu. »Politika je torej reakcija na indiferentno podobo visokotehnološkega kapitalizma, potencira pa se ravno v času večanja prepada med človeškim na eni ter pospeševanjem tehnokapitala na drugi strani.« (povz. po Zupančič, 2017, str. 43,46) Podobno šibki so tudi poskusi z levice, le da so ti v še manjši meri primerni za vsakršno sobivanje s hladnostjo kapitala. Za zgleden primer ponovno poskrbi serija, ko izpostavi levičarsko gibanje »združiteljev«. Tako imenovana ideološka politična frakcija je povsem brez moči, njihovi protesti pa niso toliko stvar mobilizacije in agitacije – čeprav na slednjima še vedno temeljijo –, temveč so ti precej bolj osnovani na določeni performativnosti – njihovo delovanje bi lahko analizirali kot poskus obskurne skupine (brez političnega glasu), ki poskuša na podlagi normativnih idealov najprej povezati celotno skupnost v nekakšno koherentno celoto, ki bi nato, v drugem koraku, tj. ob njeni vzpostavitvi, lahko zacelila trenutno vrzel in predvsem omogočila dotični skupini ponovno vzpostavitev določenega prostora za zavetje in pripadnost. Če povzamemo to pomeni, da sta tako prva, tj. skrajno desničarska stranka zasnovana na prepričanju »blood and soil« kot druga, tj. frakcija »združiteljev«, ki na omenjeno ne zmore reagirati drugače, kot le z apeliranjem po varnosti in zaščiti, zastopnici koncepta »hauntological« oziroma »eerie«. S tem v mislih nam ni težko izreči, da Besźel resnično nima dostopa do »weird-a«; ker je Besźel »hauntological«, ga »weird« ne more zadeti. Omenjeno mesto je tako še vedno pred-moderno, saj v njem ni nobenih nastavkov za prakse preseganja, tj. za prakse, ki povzročajo vpade zunanjosti. Za desno, nacionalistično verzijo ni smiselno izgubljati besed; težko bi jo kdo povezoval s prihodnostjo, saj je vsakršna težnja po »organski« ali avtohtoni skupnosti v modernem svetu stvar »zaostalega« mišljenja – ta pozicija je tako že v začetku diskreditirana. Mnogo bolj skrita, čeprav si de facto z desno (v zgoraj definirani obliki) deli isto izhodišče, je prav leva, tj. sprejemajoča, na sintezi osnova kozmopolitska skupnost. V seriji je to jasno prikazano – »združitelji« so, ali bolj natančno,

kar je levica je uporniško gibanje, je nasprotovanje procesu pospeševanja. […] Zaradi tegale razloga levica ne more uporabljati te zadeve (ne more pristati na osnovne predpostavke akceleracionizma – dodatek je moj), resnično, levica se mora pozicionirati/uskladiti z novim humanističnim odporom glede na dehumanizirajoče, avtonomne tehnološke procese na delu. […] Če bi se spraševal o tem, kaj se bo zgodilo z levico, bi rekel, da bo ta postala še bolj in še bolj eksplicitno humanistična v svoji orientaciji. Tako nonšalantna do dehumanizirajočih se tendenc teh procesov, bo – tako mislim –, postala zgled (sprožilec – dodatek je moj) za novo afiniteto do desničarskih ideologij. (Land, 2018)

Za vzpostavitev meje med Besźlom in UI Qomo smo tako našli krivca, ali bolje rečeno, UI Qoma je bila tista, ki je postajala vedno bolj selektivna, od določene točke dalje, pa je bilo za njeno delovanje – težnja po napredovanju in emancipaciji (predvsem produkcijskih) sil – potrebno vpeljati tudi določena varovala. Pesek v kolesju je potrebno uničiti.

Mesta prihodnosti definira/določa izjemna tekmovalnost, saj je jutri ozka, goreče izbojevana se niša. Kot enota Socialnega Darvinizma je mesto prihodnosti primerljivo z eksotično tropsko rožo. Ta tekmuje, prvenstveno, s pomočjo privlačnosti. Lahko je nekaj takšnih mest, ampak res samo nekaj. Že sam govor o »globalnem mestu« priča o tej realizaciji. Ohranjanje singularnosti linije časa pa odstrani vse slabotne pretendente z edinstveno neusmiljenostjo. Čas, ki prihaja, je neenakomerno razporejen, ker je redek. (Land, 2014, str. 29)

Prikličimo zopet v obzir koncept mesta kot časovnega stroja; le tako nam bo namreč omogočeno, da v naslednjem koraku povežemo UI Qomo s konceptom »weird-a« in s tem s samo idejo o tretjem mestu. Kar zaznamuje mesta prihodnosti, je prav njihova sposobnost upravljanja s temporalnostjo; način, kako se krivulja časa obrne[8]. Namesto običajne predstave, ki čas razume kot napredovanje iz točke A v točko B – t. i. divergent wave –, se zgodi sprememba v predstavi o temporalni ireverzibilnost; mesta prihodnosti, »nič več omejena s strani kavzalnosti, lahko svobodno vstopijo v razpravo o produkciji« (prav tam, str. 36) – »če obstaja proces, ki deluje samostojno/samoorganizirajoče, ga je mogoče definirati kot convergent wave.« (Land, 2017) Bolj kot ta dobiva sebi lastno življenje, bolj je podvržen še eni dinamiki – v prostoru, katerega je še nekaj časa nazaj zaznamovala visoka stopnja entropije, se zgodi podoben obrat. Za kompleksni sistem kot ga že po definiciji pooseblja mesto prihodnosti, je značilen proces negativne entropije– Land tako zatrdi, da je »vse kar razumemo kot tehnološki in ekonomski napredek[9] prav negativen entropijski proces« (prav tam), ali kar smo že prej poimenovali kot convergent wave. Šele na tej točki, šele ko je izvor kavzalnosti stvar prihodnosti in ne preteklosti, smo prišli do izhodišča za nastop vseh možnih scenarijev za potovanje-v-času. Za lažjo predstavo zgornje definicije oziroma za še eno praktično ponazoritev[10] – ta se sklada z dogajanjem v UI Qomi –, dobro služi znani primer znotraj znanstveno-fantastičnega žanra; govora je o filmu Terminator. V njemu »ne gre za to, da bi Skynet poslal robota v preteklost; gre za nekaj, kar ima retro-temporalne, kavzalne učinke –  to ne stori tako, da vstavi neki nov »tuj« element v sedanjost ali v preteklost. Ta »tujost«, ta kavzalna prihodnost te »tujosti« je že tukaj.« (prav tam)

Za konec, tj. da pravzaprav sploh lahko v celoti izpeljemo definicijo IU Qome, moramo še definirati sam sistemski proces, ki omogoča vznik convergent wave-a, s tem pa tudi vznik različnih časovnih anomalij. Kot je v osnovi že jasno, se vsak kompleksni sistem obnaša po načelih nelinearne[11] dinamike, predvsem pa na osnovi dejstva, da skupek del(a) – lahko tudi splošneje rečeno: interakcije –, med različnimi entitetami znotraj sistema vedno tvori več ali manj kot bi sicer proizvedle/sprovedle enake enote v posamičnem in izoliranem stanju: ob predpostavki, da bi jih seveda združili skupaj. Za nadalje razumevanje moramo omenjeno ugotovitev še nekoliko potencirati – ker je za nelinearne sisteme značilno aktivno večanje oziroma manjšanje »outputa« glede na začetni »input« in obratno (gre za samo-rekurzivni proces), lahko omenjeno delovanje razumemo kot delovanje povratne-zanke; tako v pozitivni (krivulja eksponentne rasti) kot v negativni (stanje ravnovesja) verziji. Ko se v enačbo priključi še sam kapitalistični proces – ki je hkrati tudi katalizator pravkar zapisanega –, postane očitno, da (v najbolj abstraktnem smislu) govorimo o samo-nanašalnem kibernetičnem procesu. »Immanence is the ”sinner”.« (Geopoetics, 2018) Zaradi nenehne težnje po iskanju profita, ki jo narekuje aksiom konkurence, sistem teži k optimizaciji, k inovaciji, a le za to, da bi pridobljeno lahko vrnil nazaj in to še bolj učinkovito izkoristil, vpeljal vase – »ko se krogotok postopoma zapira ali intenzivira, izkazuje vedno večjo avtonomijo oziroma avtomatizacijo. Postane tesneje avtoproduktiven (kar je zgolj to, kar pove že ”pozitivna-povratna-zanka”). Ker ne apelira na nič onkraj sebe, je inherentno nihilističen. Nepredstavljivo je, da bi imel poleg samopovečevanja še kakšen drug pomen. Raste, da bi rasel. Človeštvo je njegov začasni gostitelj, ne gospodar. Njegov edini namen je on sam.« (Land, 2017) Tako nam hitro postane jasno, da ključ za obstoj časovnih zank poseduje kar sistem sam; prav rekurzivni proces, tj. proces nenehnega vračanja k samemu sebi – nedvomno povezanega z intenzifikacijo in modernizacijo predhodnega stanja: tehnološki napredek kot temelj za potovanje v času[12] –, je tisti, ki medsebojno poveže in subsumira ciklični čas v nadaljnje napredovanje linearne časovne krivulje. Antagonizem med njima lahko razreši koncept časovne spirale.

Kakršen koli nelinearni dinamični proces, v direktni proporciji s svojo kibernetično intenzivnostjo, že vsebuje razlago za svojo genezo. Deluje, asimptomatično, kot da bi sam sebe ustvaril. Kibernetična tehnika – utelešena v robotski proizvodnji robotov  –, zlasti vsebuje trend po avtonomizaciji. Čista (ali idealizirana) kapitalistična inklinacija po eksponentni rasti zajema enako abstraktno nelinearno funkcijo. Kapital, definiran maksimalno abstraktno […], je krožna produkcija, v dvojnem, medsebojno prepletenem smislu. Ta vzame indirektno, tehnološko izvedeno pot, speljano skozi okrepljena produkcijska sredstva in se vrne nazaj k sebi, regenerativno. Ko se mehanizira, se kapital vedno bolj približuje zaprtemu, samo-produktivnemu krogu, v katerem deluje kot […] nekaj podobnega ”očetu” samemu sebi (D – B – D’). (Land, 2014, str. 40,41)

Zavoljo tega, ali še bolje, na podlagi logičnih konsekvenc razvoja, tako ni nobeno naključje, da je UI Qoma mesto (predvsem v prostorskem smislu), ki šele zmore vzpostaviti kontakt z Orciny. Če gledamo čisto faktično in znanstveno drži, da tehnološki napredek, z možnostjo naprednih oblik skeniranja Zemljinega površja – kot tudi vsebine pod njeno skorjo (znotraj omejenih možnosti) –, omogoča iznajdbo odkritij, ki jim običajna (zastarela) metoda ne bi mogla priti na sled. V tem oziru se nahajališče novega izkopa, ki vsebuje ostanke nekdanje civilizacije povsem sklada s tehnološko superiornostjo UI Qome – s pomočjo boljših orodij je ideja o Orciny dobesedno dobila življenje. A tretje mesto – gledalcu je časovna zanka prikazana v dramatizirani obliki – predstavlja dvojno karakteristiko delovanja sistema; zanjo ni značilna le izgubljenost, temveč tudi starodavnost – da se je Orciny sploh lahko vzpostavila, je bilo potrebno narediti obod, tj. iti v tako zelo oddaljeno preteklost, da je bila ta dostopna šele z nastopom ultra-moderne prihodnosti, ali v tem primeru, z nastopom mesta prihodnosti. Orciny je »weird« ravno zato, ker ta ne bi smela obstajati; njen obstoj omogoči šele vznik in povečana avtonomija brezosebnih sil kapitala, ki so na plano pritegnile elemente nečesa, kar v ”človeškem” svetu sicer ni imelo in ni moralo imeti mesta. Orciny tako ne označuje nič drugega kot le nekontrolirano rekurzivnost sistema samega oziroma tisto, kar Land poimenuje s konceptom templexity.

Čeprav je prikazana kot prekinitev s cikličnostjo časa, si je modernizacijo mogoče bolj realistično predstavljati kot dir v cikličnost. […] Ko se njena kultura prepogne nazaj k sami sebi, začne množiti samo-referencialne modele kibernetičnega tipa, nagnjene k za povratno-zanko senzitivnim samo-stimulirajočim se ali avto-katalitičnim sistemom. Večji kot je progresivni pogon, bolj odločno se cikličnost vrne. Pospešiti hitreje od svetlobne hitrosti pomeni obrniti smer časa. Sčasoma, v znanstveni-fantastiki, Moderna izpolni svoj proces teološkega revizionizma, s tem ko ponovno najde eshatološko kulminacijo v časovni-zanki. Sodni Dan. Konec nastopi, ko se prihodnost iztegne nazaj, da bi nas zgrabila. (prav tam, str. 32,33)

 

 

[1] Land, N. (2018, julij). Time Spiral: On Templexity, Looper, Architecture and Shangai/China (with Q&A)[Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=kDTjw_P7sIU

[2] T. i. »Dissensi«, tj. liminalno območje med Besźlom in UI Qomo, označuje nekatere prostore in območja, ki se izmikajo, ali bolje, ki ne sovpadajo z uradno in zatorej strogo varovano prostorsko razmejitvijo med njima; ko je družba do potankosti nadzorovana, vsakršna slepa pega pritegne pozornost – izogibanje radarju tako spodbudi razmišljanja, ki povsem presegajo običajni okvir potencialnih možnosti (politične) akcije, rešitve, ki prihajajo v ospredje, pa so že okužene s strani nekaterih najbolj subverzivnih idej in teorij; te bi – vsaj po mnenju represivnih organov –, lahko delovale kot uporniška sila za destabilizacijo miru med mestoma.

[3] Fiktivnega prostora, ohlapno baziranega po modelu vzhodnoevropskih oziroma balkanskih mest, po mnenju nekaterih piscev, pa celo na izgledu Istanbula iz 70h let. Tudi če se izognemo direktnim primerjavam je jasno, da je Besźel hrupno, analogno, fosilno potratno in predvsem nametano ter kaotično mesto, katerega bistvo precej dobro ujameta rjava in rumena barva; poleg cigaretnega dima, ki je trdno vpet v njegovo čtivo, Besźel označuje spodleteli politični projekt, ki – topološko gledano –, ne zmore dohajati tehnološko superiorne, spolirane prihodnosti. »Prihodnost je že tu, le ta ni enakomerno porazdeljena.«  (Land, 2014, str. 28) Atavizem v sferi politike tako ne nastopi kot nobeno presenečenje.

[4] V »mestu prihodnosti« so pravila nekoliko drugačna: »nobene politike odprtih vrat. Ni šans. Nobenih ekstremistov brez volilne pravice. Nobenih ”združiteljev”, nobenih socialističnih strank, nobenih fašističnih strank, nobenih verskih strank. Mi imamo stvari pod nadzorom.«

[5] Po mnenju nekaterih je vanj mogoče vstopiti prav na eni izmed točk območja »Dissensi«, govori se tudi o tem, da je za vstop potrebno najprej pritegniti pozornost skrivnostnega mesta, šele nato pa naj bi bilo možno narediti naslednji korak.

[6] Do originalnega eseja lahko dostopamo prek te povezave: http://weirdfictionreview.com/2011/11/m-r-james-and-the-quantum-vampire-by-china-mieville/

[7] Potrebno je dodati, da v obstoječem eseju že sprejemamo predpostavko, da nastop obdobja Moderne predstavlja določen rez: Moderna kot singularnost. Z nastopom kapitalizma je človeštvo postalo vključeno v proces, ki teži k limiti – dogodki se odvijajo čedalje hitreje, z novimi in novimi (predvsem tehnološkimi) modifikacijami pa tudi sam sistem postaja čedalje bolj vešč pri upravljanju časa oziroma sebi lastne časovnosti: pozitivna-povratna-zanka predstavlja enega izmed mehanizmov, ki določajo opisovano tendenco. Kapitalizem je (v njegovi tehnološki, samo-referencialni verziji) tako sistem za časovno modulacijo, njegovo distinktivno delovanje pa zaznamujejo nelinearni procesi krivulje eksponentne rasti.

[8] Opisovano tendenco lahko povežemo z implementacijo (predvsem) naravoslovnih znanosti v produkcijska sredstva industrijskega kapitalizma, tj. od druge polovice 19. stoletja naprej smo priča tej združitvi.

[9] Red usmerja fiktivni prostor UI Qome. V njej ni mesta za nastop ideologij, razen te, ki je ves čas prisotna, sedaj že popolnoma materializirana. UI Qoma ni stvar Zahoda; namesto težnje po izražanju, jo vodi težnja po dejanski izvedbi, v angleškem jeziku rečeno »getting things done«. Vse ostalo postane obrobno tej preprosti zahtevi. Ob tem, ko se modra in rdeča zrcalita na steklenih stolpnicah mesta, je (nasploh) celotna krajina že nekaj odtenkov svetlejša od običajnega; tudi sterilnost je ena od karakteristik reda. UI Qomo ne zanima preteklost – vsaj ne tista, ki jo povezuje z Besźlom: mesto poseže naprej oziroma nazaj in se dotakne starodavnega, brez pospešene modernizacije za vedno izgubljenega (v času) zadaj.

[10] Tako kot v ostalih filmskih izdelkih, ki na takšen ali drugačen način poskušajo prikazati potovanje-v-času oziroma različne časovne anomalije, tudi tu velja, da je gledalcu omenjena časovna zanka primarno prikazana v dramatizirani obliki – v obliki kot jo filmski jezik sploh lahko prikaže.

[11] Bralec se lahko seznani z zakonitostmi nelinearnih sistemov na tej povezavi: https://www.youtube.com/playlist?list=PLsJWgOB5mIMDL4AVYAxG05IE3zL5Z9weW

[12] Ne gre za dejansko potovanje v času – termodinamični argument še vedno drži –, gre se predvsem za to, da nam tehnološki napredek omogoča boljši vpogled v predtem oddaljeno in nevidno preteklost. Najbolj banalen primer te rekurzivne logike delovanja lahko najdemo kar v sferi akademije; šele z vzpostavitvijo kompleksnejše programske opreme in interneta je postalo mogoče preverjati, ali so bile posamične diplome, magistrske ali doktorske dizertacije stvar samostojnega dela in znanstvenega raziskovanja ali žal le plagiat. V prihodnosti bodo takšne stvari še mnogo bolj potencirane. Nadalje, čemur lahko rečemo tudi argument višje resolucije, se s podobno dinamiko srečujemo v samem načinu merjenja časa kot tudi v samem načinu njegovega dojemanja. Če so bile predhodne naprave za njegovo merjenje še docela nenatančne – »delovanje prvotnih ur ni bilo dovolj napredno, da bi lahko »razrešilo« oziroma merilo sekunde; to spoznanje drži še v obdobju Renesanse. Nato, nekoliko naprej po časovni osi, v 18. stoletju z izumom morske kronometrije postane merjenje že veliko učinkovitejše; natančnost v tem primeru pomeni, da pridemo do 5 sekundnega odstopanja na vsake dva tedna –, je za ure v 21. stoletju značilna že skoraj srhljiva natančnost; zavoljo novih, kvantnih ur je merjenje postalo tako popolno, da sekundo izgubimo šele vsakih milijard let!« Poleg tega predstavlja nadaljnji razvoj obdobja Moderne še eno tendenco: časovno ekspanzijo ali razširjeno dojemanja časa; začetna predvidevanja o starosti Zemlje s strani Zahodnjakov so starost le-te ocenila na manj kot 6000 let. V 18. stoletju se je starost povečala na 75.000 let, v 19. stoletju je bila ocena nekje med 20 do 400 milijonov let, v 20. stoletju je bilo že potrjeno, da je dotični planet star že vsaj nekaj milijard let.« (povz. po Land, 2018) Moderno tako zaznamuje prav intenzivno raziskovanje časa.

Viri

Geopoetics [Department of Visual Cultures]. (2018, 14. september). Immanence is the ”sinner”. [Twitter]. Dostopno prek https://twitter.com/_geopoetics/status/1040710611213189120

Land, N. (2017, 25. maj). A Quick-And-Dirty Introduction To Accelerationism. Jacobite. Dostopno prek https://jacobitemag.com/2017/05/25/a-quick-and-dirty-introduction-to-accelerationism/

Land, N. (2014). Templexity: Disordered Loops through Shanghai Time. Dostopno prek http://www.ufblog.net/templexity/

Land, N. (2018, julij). Nick Land – Time Spiral: On Templexity, Looper, Architecture and Shangai/China (with Q&A) [Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=kDTjw_P7sIU

Makoszay, E. (2017, julij). Tomorrow can take care of itself ft Nick Land [Videoposnetek]. Dostopno prek https://vimeo.com/223902358/bbf68a469d

Mieville, C. (2009, maj). The City & The City by China Mieville — Border Crime [Videoposnetek]. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=nSUhGhn8vOo&t=19s

Murphy, J. (2018, 15. avgust). Ideology, Intelligence, and Capital: An Interview with Nick Land. The Vast Abrupt. Dostopno prek https://vastabrupt.com/2018/08/15/ideology-intelligence-and-capital-nick-land/

Sandifer, E. (2017). Neoreaction a Basilisk: Essays on and Around the Alt-Right. Eruditorum Press.

Thacker, E. (2017, 27. junij). Eugene Thacker – Weird, Eerie, and Monstrous: A Review of ”The Weird and the Eerie” by Mark Fisher. B2o. Dostopno prek http://www.boundary2.org/2017/06/eugene-thacker-weird-eerie-and-monstrous-a-review-of-the-weird-and-the-eerie-by-mark-fisher/

Tyler, R. W. (2017, 26. januar). Writting the Weird [blog]. Dostopno prek https://robwtyler.com/2017/01/26/writing-the-weird/

Walter, D. G. (2008, 22. januar). The new world of New Weird. Guardian. Dostopno prek https://www.theguardian.com/books/booksblog/2008/jan/22/thenewworldofnewweird

Zupančič, A. (2017). Kritika Heglovega državnega prava ІІ. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Maks Valenčič


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – oktober 2018