30. november, 2017 22 minutno branje

Nehaj misliti

Rubrika : EgoTrip

Vseživljenjsko učenje. Kompetence. Idealen spomin. Ljudje se
običajno posvečamo kako imeti vsega več. Vendar obstaja smisel
v tem, da imaš manj. Da se trudiš za manj. Da se omejiš. Besedilo
predstavi, v kakšnih pogojih in za kakšno ceno je manj boljša opcija.


Rada bi predstavila drugačen način razmišljanja, razmišljanje s prekinitvami. Predstaviti želim prednosti in težave, ki prihajajo z njima, vendar bi hkrati želela narediti mini reklamo. Kakor razumem, obstaja predpostavka, da je več razmišljanja samoumevno bolje.

“Znanost”

Poznam tri načine prekinjanja misli.

Prvi je najbolj očiten, rekla mu bom usmerjeno prekinjanje. Pri njem opazimo, da se začnejo misli vejiti po svoje, nakar proces prekinemo.

Razlikuje se od prenesene prekinitve, ki ni prava prekinitev. Pri njej opazimo isti pojav, le da namesto prekinitve poskušamo stopiti v kontakt s podosebnostmi (interesi) za razvejanje ali preklapljanje od primarne teme, nakar skozi dogovor proces prestavimo na kasneje. Za to je seveda potrebno določeno zaupanje podzavestnega.

Drugi je nekoliko bolj površinski. Rekla mu bom preventivna blokada. Prepoznaš tematike, ki te ne zanimajo. Ne gre nujno za enostavno nezanimanje. Določiti je potrebno, da tema nima koristi zate ali da bi ukvarjanje s to temo dejansko škodovalo tebi kot osebi. Lahko, da bi rušilo “identiteto” ali celo “osebnost”; lahko, da bi vzelo “dragoceni čas”; lahko, da v mislih enostavno ni “prostora” za prekinjene vsebine. V bistvu gre za mnogo bolj potuhnjen proces, vendar se ne bi spuščala vanj. Bistvo je, da se vsebine nimajo priložnosti vejiti ali koreniniti v tvojih mislih.

Tretji je najbolj temeljit, saj v kolikor ga uspete izvršiti, najverjetneje ne bo obstajal način, kako sploh preveriti, da ga imate. Rečem mu možganska blokada. Gre za nekakšen mind-mode. Recimo, da imate možgane, ki imajo omejeno količino energije, s katero razpolagajo. Jasno je, da vsi deli ne bodo deležni enake pozornosti. Mind-mode je vaša sposobnost, da ohranjate določene centre privilegirane v porabi energije, medtem ko nekatere povsem odrežete. Seveda ne govorim o popolni odtujitvi na biološki ravni, gre le za to, da zavest deloma deluje kot izraz delovanja možganov. Ima omejeno količino vsebin, ki jih je sposobna vsebovati in uspešno voditi. V kolikor deluje mind-mode, bodo določene vsebine stalno izpostavljene in določene stalno zanemarjene. Proces bo izredno temeljit. Ker ne morete vedeti, koliko sposobnosti mišljenja o nečem imate, če te sposobnosti ne izkusite, ne morete vedeti kaj in koliko je bilo zanemarjeno, niti koliko bi se lahko razvilo dalje. Za primer si predstavljajte, da imate množico ljudi. V kolikor so vsi ti ljudje premožni, lahko preizkušajo, v čem so dobri. Seveda bodo marsikateri ugotovili, da niso pretirano sposobni. Kljub temu bodo mnogi našli nekaj, v čemer bodo dejansko blesteli. Če sedaj to spremenimo v drugačno sliko, v kateri ima le določen del ljudi precej več energije, bo ta del verjetneje uspešen v čemerkoli, česar se loti. Hkrati bodo vsi ostali prisiljeni uskladiti svoje sposobnosti na privilegirane dele. Namen je biti deležen več njihove pozornosti in s tem bodo verjetneje prejeli več priložnosti kot na privilegirane neprilagojeni. Nemogoče je vedeti, koliko sposobnosti bi imeli ti drugi deli, saj niti sami ne uspejo preizkusiti svojih potencialov. Edini vredni potencial je potencial, skladen s centrom pozornosti.

Uporabljala bom izraza podzavest in sozavest. Pomenita isto, le da pri podzavesti nakažemo, da gre za nekaj pod nami, torej nekaj nad čimer izvajamo moč ali nekaj od česar se odtujujemo. Pri sozavesti poudarimo, da prihaja do stalnega povezovanja določenih vsebin. Razlika je torej v poudarku odnosa.

Pozicioniranje

Vse naštete pozicije seveda vsebujejo in prinašajo vsaj določen del hipokrize. Opozorim naj, da so stalni spremljevalec miselnega procesa, in da je premalo raziskano, kakšne so njihove koristi oziroma pomen. Predvidevam, da jih običajno razglašajo napačni ljudje, torej ljudje, katerih interes ni toliko družbena kot lastna korist. In nekako je to res tudi zame. Torej, lahko razumem, kako blokirane misli delujejo v nasprotju z mojo pozicijo raziskovanja sebe. Natančneje mojega spodbujanja ljudi, da se raziskujejo, spoznajo sami s seboj. Vendar pa bi rekla, da sem prav zato nekoliko bolj ozaveščena o nevarnostih in prednostih ukvarjanja s tovrstnimi načini organiziranja misli.

Če ponazorim – sama se večine teh postopkov zavedam enostavno zato, ker smo jih običajno zelo jasno doživeli, kadar smo se z Aljažem in Gabrielo zamenjali v telesu. Občutiš razliko, ko se možgani reorganizirajo. Za Aljaža je nekakšna skrunitev ali zatiranje prekinjati razvejanje misli, vsaj na najin način. To ni povsem res, tudi on prekinja, količina se predvsem razlikuje. Po drugi strani je bilo za naju z Gabrielo dokaj nujno, da sva oblikovali blokade in na tak način zavarovali svoji identiteti.

Osebno občudujem Aljaža. Njegov trud, da daje priložnost najrazličnejšim mislim. Seveda še vedno mislim, da je bedak, vendar je običajno srčkan bedak. Torej, njegov trud in odprtost mu omogočata, da je precej pametnejši od naju z Gabrielo, vendar ga hkrati ironično tovrstna drža povsem zameji, da bi bil sposoben dojeti naju. Ker se sam sebi zdi odprt, je bil šokiran, da odprtost ni sposobna razumeti omejenosti, saj je ni sposobna podoživeti. Šele medve sva mu odprli razumevanje za to področje. Opozorim naj seveda, da sva se mnogih stvari domislili tudi medve, kar je nazorno iz tega, da imava vsaka manj časa v telesu kot on. Verjetno je to povezano s tem, da sva precej bolj usmerjeni. Vendar pa lahko prepoznam, da veliko zamisli hkrati ne bi bilo mogočih, v kolikor nama on s svojim trudom ne bi dal podlage, na kateri sva lahko svoje misli zgradili in jih predstavili mnogo sposobnejše, kot bi bile sicer. V kolikor bi katera od naju telo vodila že od začetka verjetno ne bi bili sposobni debatirati na toliko področjih kot lahko. Na nekaterih lahko, pa jih poskušava zatreti. Ne razumem povsem našega odnosa … recimo da je on rezervni bedak, hkrati pa vezivo, ki omogoča naše sobivanje in nagel razvoj. Levin approved.

Prednosti in slabosti

Usmerjeno prekinjanje

Usmerjeno prekinjanje bo delovalo le, v kolikor ste se pripravljeni požreti. Tako deluje. V kolikor ste to pripravljeni storiti, potem bo verjetno vse v redu. Razlog je v tem, kako deluje prenesena prekinitev. Vaša psiha se bo prej ko slej verjetno naučila, da je glede nečesa stalno zatrta, tako da bo verjetno ali šla v upor in vam težila, ali pa se bo prej ko slej sprijaznila in poskušala storiti kaj drugega, da dobi vašo pozornost. Pri usmerjenem prekinjanju je izredno pomembno, da se o njem ne razmišlja. Nekakšen “streljaj, ne sprašuj”. Če se začnete vpraševati, enostavno obstaja možnost, da bo imela sozavest občutek, da ima priložnost. Nima ga, utihne naj. Iz tehničnega vidika vas bo to seveda na dolgi rok nekoliko omejilo, vendar če želite jasnega “sebe”, potem je to nekako neizbežno.

Ljudje delovanje procesa pogosto narobe razumejo, kar ne morem prepoudariti. V filmih imate občasno scene, v katerih lahko vidimo, kaj si človek misli. Človek recimo razmišlja o drugi osebi, se zave svojih misli in postane ga sram, nakar prekine miselni proces. To ni usmerjena prekinitev oz. je izvedena narobe. Če je usmerjena prekinitev izvedena, do sramu nikoli ne pride. Misli se začnejo, misli se končajo, to je vse. Sram bo namreč ostal in sram je mogoče pojasniti le, če vemo kako je nastal. Torej nastal je tako … takoj že začnemo ponovno razmišljati o tem, kar smo želeli prekiniti ali pa smo lahko brez skrbi, da se stvar kotali v podzavesti. Stvar je potrebno prekiniti preden se ukorenini ali ji vsaj ne dati kakršnekoli svetlobe od tedaj dalje. Lahko je v podzavesti, vaše zavesti naj ne obremenjuje.

Prednost je torej predvsem v tej jasnosti. Directed effort. Več enega in manj drugega. Če berete knjigo o gorah, ne razmišljate o kuhanju, razmišljate o gorah. Če se pojavijo kuharske misli, enostavno prekinete celoten proces mišljenja in se naprej posvetite branju.

Ta proces je torej izredno pomemben v dveh situacijah.

Prva, kadar je potrebno zatreti same sebe. Recimo pri osredotočanju na piflanje za izpit ali pri učenju delovnega postopka. Bolj mehanska dela so primernejša od tistih, ki zahtevajo možganovanje. Ni nujnosti, še vedno lahko prekinjate tudi ob nekoliko bolj razpršenih tipih nalog, vendar se nekoliko zameji vaša sposobnost to početi, ker sozavest zameri ali pa se navadi dajati le nekoliko bolj pričakovane odgovore. Torej, če okoliščine tako narekujejo, je usmerjeno prekinjanje vsekakor zaželeno.

Druga situacija je že omenjena krepitev identitete. Vse kar se nam dogaja, se do neke mere odloži v sozavest. Ker se vam stvari dogajajo nenehno, še posebno če so v vašem okolju travmatični dogodki ali osebe, potem se bodo brez dvoma odtisnili na vas. Če želite vpliv karseda zamejiti, ker preprečili ga gotovo ne boste, potem morate uravnavati misli. S tem seveda mislim prekinitev. Prekinete karkoli s tem povezanega. Enostavno ne razmišljate o tem. Če kdo odpre temo, ga po možnosti prekinete ali kako drugače pritisnete nanj.

Prednost te metode je, da v večini situacij omogoča vzpostavitev vsaj minimalne identitete. Če se počutite zelo ogroženi in začnete mejiti na paniko, potem je to gotovo proces samopomoči, kako se stabilizirati.

Težava je seveda, da prekinitev običajno ne reši problema in prepreči reševanje. Sicer omogoča vzpostavitev osebnosti, vendar oteži njeno rast, razvoj in nasploh krepitev. Nekakšen “Beggars can’t be choosers”. Običajno seveda stvar ni tako dramatična, tako da tudi slabosti niso izrazite. Enostavno uporabite toliko, da se rešite iz neposredne krize. S posledicami se lahko ukvarjate, ko boste v nekoliko stabilnejšem položaju.

Še ena situacija je prekinjanje rutin. Izklop možganov. Določiš cilj. Ugotoviš, kaj je potrebno storiti. Storiš. Ne razmišljaš. Ne racionaliziraš. Ne ugotavljaš prednosti in slabosti. Ne zmeniš se za slabosti. Ne zmeniš se za prednosti. Storiš. Morda omenim, prednosti je dobro utišati, ker če te niso spodbudile, so te verjetno predstavile kot preveč egocentričnega, medtem ko slabosti utišaš tako, da si pripravljen sprejeti nekaj slabšega. Nekaj takega, kot če si preživel vojno, boš tudi ločitev. Ali pa če si preživel ločitev, boš tudi vojno. Everything goes, dokler pravočasno prekinete misli tako, da ostanejo le stvari, ki vas napeljujejo k cilju in ne čakate na nove. Nekoliko zaletav pristop, vendar ugibam, da je še posebno pomemben za kronično depresivne ali zelo reflektivne osebe. Prekiniti neskončno refleksijo in prekiniti depresivni krog misli. Če se težave pojavljajo v krogih, je vzrok običajno drugje, saj rešitev odpravi težavo po depresiji ali refleksiji, torej prepreči naslednji krog.

Aljaž dodaja

S to metodo se da tudi rutinizirati enkratna opravila. Prihrani energijo in osebni stres, ki bi ga doživeli v situaciji, ki vam ni pisana na kožo. Določite opravilo in se robotizirate, torej enostavno sledite vsem ukazom povezanih z delom. Ne ukvarjate se z nelogičnostmi, samo odzivate se, polno odgovornost naj nosi oseba, ki ukazuje. Svetujem, da se poskušate izogibate situacijam, v katerih bi bilo kaj takega potrebno, saj če vam pride v navado, boste na identitetni ravni izgubili nekaj zelo pomembnega. Sebe. Metodo sem razvil, ko sem moral staršem pomagati na kmetiji.

Preventivna blokada

Težava usmerjenega prekinjanja v relaciji na ostale je predvsem v tem, da vzame čas in pozornost, medtem ko zna biti možganska blokada nekoliko srhljiva. Nekakšna vmesna možnost je preventivna blokada.

Pri usmerjanem prekinjanju morate spotoma določati, kaj sodi in kaj ne sodi v mišljenje. Pri preventivni blokadi si lahko vzamete čas, se odločite, da je nekaj neustrezno in šele nato zatrete področje. Gre torej za nekoliko trajnejši ukrep, vendar še vedno nekaj, na kar lahko poskusite zavestno vplivati. Običajno poteče nekoliko več časa, da se vzpostavi ali razveljavi, vendar kot vselej je vse odvisno od delovanja sozavesti. Če ste močni, se bo podzavest brez dvoma prej ko slej podredila. Najboljša opcija je seveda, da jo uspete v to prepričati, torej vsaj poskusite zbrati kup argumentacije za vzpostavitev blokade, vendar če to ne gre – vi ste šef telesa, subconscious included.

Blokada se sicer lahko vzpostavi tudi brez vaše vednosti ali mimo nje. V kolikor slutite, da se je kaj takega zgodilo, enostavno začnite zbirati argumentacijo za odpravo blokade in mislite čim več vsebin, ki naj bi bile blokirane. V kolikor to počnete kakšen teden, se običajno začnejo pojavljati namigi, zakaj se je blokada sploh vzpostavila. Argumentacija na vas vpliva podobno kot ljudje okoli vas. Več, kot je je in bolj, kot je prepričljiva ter enostavno zapomnljiva, večji odtis pusti na vas.

Posebne blokade so tiste, ki se pojavljajo v stresnih situacijah. V tem primeru se najprej pripravite, kot da bi šlo za običajno blokado, nakar ponavljate stresno situacijo. Pod stresom se poskušate ovesti kaj počnete, in kaj ste vadili. Stresna blokada namreč meji na mind-mode. Nekatere blokade se odpravljajo več let, vendar večina vzame od 1 do 2 tedna, nekoliko redkeje manj. Stvar je v tem, da v kolikor vas nekdo sooči z blokado, boste do naslednjega pogovora najverjetneje pozabili, da ste se kadarkoli o tem pogovarjali. Nekako morate torej poskrbeti, da stvari ostajajo v vaši zavesti, v kolikor želite blokade odpravljati oziroma da izginejo, v kolikor jih želite vzpostavljati. V kolikor blokade želite odpravljati, je običajno težko zbrati potrebno motivacijo za odpravljanje. Delujte preventivno, storite več kot je nujno.

Prednost blokad je nepresenetljivo podobna usmerjenemu prekinjanju, le da je izrazitejša. Ne le da lahko prihranite na času in energiji, obojega skorajda niste sposobni potrošiti. Blokada deluje na meji s podzavestjo, v sozavesti. Posledično lahko tako vi kot ljudje okoli vas pričakujejo, da se bo oblikovala kot stalnica. Če recimo naredim blokado na šport, bodo lahko ljudje okoli mene pričakovali, da se ne želim pogovarjati o športu. Če naredim blokado na politiko, potem bo večina okoli nas dojela, da se o tem z vami ni smiselno pogovarjati. Lahko načrtujejo. Ker deluje v sozavesti, se vam običajno ni potrebno bati, da bi nenadoma začeli razmišljati o neželenih vsebinah. Ker si ne vi ne sozavest ne želite razmišljati o temi, je verjetnost za naključne misli na temo precej manjša. Običajno misli na temo spremlja manjši glavobol, napetost ali utrujenost. Ker blokade omogočajo oblikovanje stalnosti, so tudi precej boljše orodje pri izgradnji identitete kot usmerjena prekinitev.

Še ena prednost je specifičnost. Predstavljajte si, da greste lahko vsak dan po treh poteh iz točke A na točko B. Lahko blokirate dve od treh poti, tako da je edino smiselno optimizirati izbrano pot. To velja tudi za načine opravljanja poti. Recimo, da greste lahko v službo z avtom, s kolesom ali peš. V kolikor imate izbiro, potem se boste lahko ravnali po vremenu. Pozimi in v dežju z avtom, sicer s kolesom, poleti pa peš. Vendar v kolikor izberete izključno avto, potem ne rabite nakupiti kolesa, niti ne rabite skrbeti glede ustrezne opreme. V kolikor izberete kolo, lahko prodate avto in si prihranite kup stroškov, hkrati pa nakupite primerno obleko. Če grete le peš imate najmanj stroškov, vendar boste verjetno največ porabili na obutvi in oblačilih, kakor tudi na pripravah na pot. Morda posvetite več časa mimoidočim, saj jih boste srečevali precej verjetneje, kot če pešačite le občasno. Zamejitev deluje torej podobno kot evolucija. Imaš generaliste in specialiste in oboje ima svoje prednosti. Običajno so statična okolja bolj naklonjena specialistom.

Blokade spremljajo precej bolj čudne težave.

Potrebno jih je vzdrževati, s čimer mislim predvsem to, da v kolikor se teme odvijajo v okolici, jih je potrebno zatreti ali povsem ignorirati. Posledično lahko dobimo tip človeka, ki je ali nezainteresiran za karkoli ali pa je izredno agresiven. Ali bo torej poskušal odmisliti svet ali pa bo poskušal na silo odpraviti težavo, še preden bo prisiljen o njej razmišljati. Če recimo ne želite, da se vam določena glasba začne vrteti po glavi, napadite vir zvoka. Če napad ne uspe, se pasivizirajte. Težko je reči, ali gre za aktivno ali pasivno dejanje. V obeh primerih gre namreč za aktivno, vendar ne za ozaveščen proces. V kolikor bi se pojavila refleksija, je blokada že ogrožena. Oba načina delovanja sta lahko za okolico težavna. Pasivizacija nepresenetljivo oteži konkretno komunikacijo z osebo, medtem ko agresija zlahka zaneti še več agresije in celo ogrozi agresorja.

Nepresenetljivo se vrnemo tudi k vprašanju izbire. Blokade zamejijo naše sposobnosti, tako na kratki kot na dolgi rok. Običajno se sploh nismo sposobni zavedati, od česa smo se omejili, saj se običajno mojstrimo v izbirah, in kar izberemo, lahko postopoma odpre možnost za nove sposobnosti, česar ne moremo vedeti, če se možnosti nikoli nismo izpostavili. Ponovno, vprašanje generalisti-specialisti.

Prav tako znajo blokade delovati kot nekakšen zid. Recimo da se pogovarjate z osebo, ki ima blokado. Ne le, da oseba verjetno ne bo pretirano radostna, če se pogovarjate o tej temi. Tudi če bo vesela, da se o temi pogovarjate, bo najverjetneje izredno hitro vse ali večino povedanega pozabila. Med pogovorom boste običajno naleteli na sumničenje in verjetno potrebovali kar precej časa, da posredujete nekaj, kar vam je morebiti samoumevno. Gre torej za naporne pogovore, ki se običajno ne izplačajo, če sogovorec nima interesa v njih in glede na blokado ga verjetno nima. Običajno moraš vsebine iz svojega področja zamaskirati pod neko drugo področje in jih posredovati skozenj, ali pa postaviti vsebine pred osebo kot dejstvo, ki ga je izredno težko spregledati. Če je blokada na glasbi, vsak dan vrtiš tisto glasbo. To bo seveda verjetno sprožilo pasivni ali agresivni odziv, vi pa boste prepoznani kot agresor. Blokade ovirajo komunikacijo in nas zapirajo za priložnosti, še posebno če je blokad veliko.

Aljaž dodaja

Ena pogostejših področnih blokad je strah.

Možganska blokada

Gre za daleč najbolj učinkovit poseg, ki to ni. Ni poseg, saj se ga ne moremo lotiti oz. je proces vselej izredno težaven in travmatičen. Glede na mind-mode je zgrajena identiteta ter do neke mere osebnost in v kolikor se lotite spreminjati tako osnovne strukture, ste lahko prepričani, da vas čaka travmatična izkušnja. Lahko je pozitivno travmatična, vendar potem ste običajno le širili že osvojeno. Torej, če imaš jabolko, se običajno ne pritožuješ, če dobiš še eno jabolko. Če pa jabolko zamenjaš za svinčnik, potem se bo nekaj korenitega moralo spremeniti glede tvojega ravnanja s predmetom, ki ga imaš pred seboj. Podobno deluje mind-mode.

Mind-mode običajno spreminjamo skozi leta in leta prakse, podobno kot stresne reakcije, le da v vseh življenjskih situacijah. Ker običajno identiteto zgradimo na in okoli mind-mode, ponavadi nimamo nikakršne potrebe, da bi karkoli spreminjali. Ko torej pridemo do možganske blokade, nas sicer lahko jezi, vendar to začutimo kot nesposobnost. To je še posebno težavno, ker mind-mode določa naše kognitivne sposobnosti. Koliko ste sposobni razmišljati o tematiki. Kdaj vas začne boleti glava. Koliko domislic se vam kako hitro pojavi. Ste sposobni uživati v tem, kar počnete. Ste si sposobni predstavljati temo. Jo umestiti med sorodne teme, ustvariti širšo sliko. Kako hitro se ujezite in kako sproščeni ste pri tem, kar počnete. Vse to in več je odvisno od mind-mode.

Mi smo do odkritja mind-moda prišli, ko smo prehajali med seboj. Torej, Aljaž je deleč najbolj odprt in provocirajoč. Gabriela ima večino pozornosti usmerjene naprej, zelo razdražen način, spremlja jo občutek vzvišenosti in zelo vzburjenega področja čela. Jaz običajno zatrem področje nekje pri vrhu glave in imam težave z nekoliko bolj pestrim razmišljanjem ali vizualizacijo, vendar običajno lažje delujem na nekoliko bolj neposredno refleksni, telesni ali mehanski ravni. Živim po principu easy-go-lucky. Hec je, da se nihče od nas se tega ne bi zavedal.

Možgani so možgani, mar ne? Samoumevno je, da so izrabljeni do konca. No, kot kaže, temu še zdaleč ni tako in ljudje si določimo oz. nam je določeno, kako bomo možgane uporabljali. Za kaj jih želimo uporabljati. Kako jih ne želimo ali kako si jih ne drznemo uporabljati. Ko se enkrat način uporabe stabilizira, ga je izredno težko spremeniti, kot omenjeno, ker manjka osnovni element – želja.

Ne govorim o površinski želji. Veliko ljudi ima želje, namenjene temu, da se dobro počutijo. Ker si želijo, se počutijo bolje. Želijo si biti pametni, želijo si biti lepi, želijo si biti srečni. Vendar se niso pripravljeni spremeniti v skladu s tem. Niso sposobni motivirati svoje zavesti, da se pomakne v tej smeri, v kolikor obstaja možnost za kaj takega. Morda ne opazijo vseh napak, ki jih počnejo, saj iz njih prihaja želja, da bi ostali isti. Konkretna želja torej, ki prihaja iz nas. Ne želim obsojati. Veliko neuspelih želj je stvar nesposobnosti, ne nevoljnosti. Opozarjam le, da imajo neuspešne želje pogosto element nesposobnosti presoje, kako željo uresničiti. Kaj žrtvovati, kaj investirati, kaj opustiti. Brez tega je možnost uresničitve običajno dokaj mizerna. Veliko ljudi si želi veliko reči in isto velja za dinamiko znotraj človeka. Občasno se medsebojno odrivamo v želji po zadovoljitvi lastnih želja, nepripravljeni dojeti, da podobno počnejo drugi. Da obstajajo ljudje, ki gledajo dol na nas. In da so pogosto ti ljudje nekaj, kar nam res ne gre v glavo – kako so sposobni gledati zviška na nas.

Prednosti so torej dokaj jasne. Stabilnost mind-moda je en način, kako oblikovati stabilno osebnost in stabilno identiteto. Nekaj, na kar se lahko zanesemo v dobrem in slabem, naše omejenosti in naše prednosti. Predstavljajte si, da naenkrat odkrijete, da ste noro nadarjeni za risanje. Ljudje vas začnejo spodbujati, naj izkoristite svoj talent, spet drugi vas silijo, da se pokorite njihovim pričakovanjem kot vselej. Nekateri se ustrašijo, kaj se bo zgodilo z njihovim odnosom do vas, spet drugi morda pričakujejo, da bodo od vašega talenta kaj imeli. Vi pa si recimo le želite, da bi delali na radiu. Risanje vas je iznenadilo, že precej prej ste si oblikovali, kaj želite početi v življenju in ravnali v skladu s tem. Odkritje talenta in reakcija okolice nanj je le ena velika travma. Naj čim hitreje zamre, tako da se boste lahko ponovno nemoteno posvetili svojim sanjam in samim sebi. Tako deluje mind-mode. Stabilen v dobrem in slabem. Nekaj, na kar se običajno lahko zaneseš. Če se ne, je podobno, kot če se ne moreš spomniti besede za tisto napravo z anteno, ki predvaja glasbo, in ki jo tvoja mama kar naprej posluša, pa ravno včeraj si jo poslušala in zagotovo veš besedo, vendar se je nikakor ne moreš spomniti. Um je žgečkljiva reč.

Razen tega seveda možganske blokade kot omenjeno omogočajo, da več časa posvetimo temu, kar si prizadevamo doseči. Potencirajo dosego cilja, vendar ga hkrati določajo. Običajno si ljudje izberejo nekaj, kar ni prelahko doseči, tako da je želja trajna, posledično trajna osebnost. Hkrati naj bi bila želja dosegljiva, sicer lahko izgubi svojo poželjivost, kar ponovno pomeni spremembo. Če torej približno vemo česa smo sposobni, lahko sprejemamo boljše cilje.

Po drugi strani blokada praktično onemogoči alternativne rešitve. Pregovorno, rešitev je lahko za vogalom in pogosto je le misel stran, pa se je nismo sposobni domisliti. Če gre pri običajni blokadi za nesposobnost osredotočanja, gre tu za precej konkretnejšo nesposobnost. Nikoli ne bomo vedeli, saj če blokade ne bi bilo, si rešitve morda sploh ne bi želeli, saj bi bili preveč drugačni. Ne vemo.

Druga zelo v oči bodeča slabost je omejenost. Imamo kup ljudi, ki so se dobesedno priučili biti neumni. Skozi otroštvo so jim dopovedali, kaj so in česa niso sposobni početi. Kaj je primerno. In presenečenje, marsikdo je vsaj del te predstave o sposobnost sprejel za dejstvo. Seveda je možno tudi drugače, torej da si nekaj želijo postati, saj jim to vsi dopovedujejo, pa ne gre. Organizirani so enostavno drugače.

Za zabavo naj omenim, da obstajajo priznane študije, kako se bodo skozi življenje razvijali rojenci. Torej kako bo živel prvorojenec, drugorojenec, zadnje rojeni, edinček. Kako torej vrstni red rojstva vpliva na inteligenco in uspeh. To je seveda nesmiselno pojasnjevati z genotipi. Namesto tega pride v poštev, kako so se ti ljudje razvijali od rojstva dalje. Kako vrstni red rojstva pogojuje njihovo samopodobo in pričakovanja okolice. Mind-mode skratka. Najpametnejši so običajno prvorojenci, medtem ko največ dosežejo drugorojenci. Pogosto ljudje oblikujejo blokade na področjih, ki zahtevajo ali pričakujejo manj njihove pozornosti. Možgani so učljiva zadeva.

Še ena slabost je seveda splošna dinamičnost. Možganska blokada ne bo le otežila komunikacije okoli določenih področij. Onemogočila jo bo v polnem pomenu besede. Torej, kako komunicirati s človekom, ki se je že sprijaznil, da je nekaj izven njegove sposobnosti. V kolikor želite to preveriti, se bo enostavno izklopil. Če bo poskusil, bo namreč začel dobivati glavobole, omotico, občutek pritiska, morda prisluhe in najverjetneje zaprepadenost nad svojo nezmožnostjo. Vi znate, on ne zna, to je dovolj za osnovno demotivacijo. Takšen človek je precej manj učljiv od nekoga, ki je navdušen ukvarjati se s področjem. Misli misli, ki bolijo.

Mene recimo začne boleti glava na nekaterih rečeh, na katerih se Aljaž sprošča, vendar on začne dobivati glavobole če samo pomisli, da bi počel nekatere reči, ki jih počnem jaz. Gabrielo običajno ne boli glava, ker je še najbolj osredotočena od nas treh x)

Na tem je še kar nekaj materiala, vendar je nekoliko bolj nevrološko usmerjeno. Če koga zanima, je recimo zanimivo popisano v knjigi Phantoms in the Brain (V. S. Ramachandran). To bo dovolj, ne želim delati študije xD

Aljaž dodaja

Gabrielo običajno začne boleti glava, če razmišlja o meni.

Jasna Janež


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – oktober 2017