30. november, 2017 31 minutno branje

Poletje v tovarni 1/2

Rubrika : EgoTrip

Tovarna je znano področje produkcije in izkoriščanja, vendar
koliko dejansko vemo o tovarni? Kakšne so naše osebne, ne
akademsko-teoretične izkušnje? Kako razumeti tovarno, ko
dejansko mi ali naši bližnji postanemo del nje? Predstavljam
izčrpno osebno izkušnjo meseca dni dela v TOVARNI.


Uvod

Kot politologu v tovarni se mi je izkušnja zdela izredno zanimiva in bi jo priporočil marsikateremu študentu. Ne, ker bi bila tako navdušujoča. Zato, ker ti da vsaj kanček okusa, okoli česa je potekala sindikalna bitka. S čim se morajo sedaj ubadati države, ki delavskih bojev in seveda zmag, niso doživele ali pa so jih vmes že razgradile. Najbolj znane so seveda države, ki omogočajo pojav potilnic (sweat shops). Naj opozorim, da marsikateri ekonomist tovrstne delavce in države razume kot “konkurenco” in tovrstne delavce kot “konkurenčne delavce”. Akterje, ne pa enega najbolj izkoriščanih delov družbe oz. dno socialne lestvice. Dobiš občutek, kot da imajo izbiro. Zanimivo si je torej pogledati, kako izgleda sindikalizirana verzija tega, kar se je v precejšnji meri prestavilo iz Evrope.

Delovni termini

Najprej morda nekoliko pregleda nad sceno. Prvi teden sem bil na vzdrževanju, naslednja dva na odprtem oddelku, zadnja dva v in ob čisti sobi. Delal sem od 1. pa do 31. avgusta, pri čemer sem delal od 6.00 do 14.00 (8 ur) od ponedeljka do petka, z enim dnem državnega praznika (Marijino vnebovzetje), dvema kratkima odmoroma (10 minut) in enim daljšim (30 minut) za malico na dan. Občasno se je tudi razglasila vročinska pavza (10 minut), vendar odvisno od šefa.

Bil sem zraven, ko je delavka ob termometru razlagala šefu, naj razglasi vročinsko pavzo. Odvrnil ji je, da mora biti v tovarni določeno (pozabil) število stopinj. Nato je delavka pokazala na termometer, ki je kazal malenkost več od omenjene številke. Šef je odmahnil z roko. Odnos je bil podoben, kot ko imaš vročino, vendar dokler ni vsaj 38⁰, te večina ljudi ne jemlje resno.

Dogovarjanje in priprave

Dejansko so se dogovori za delo začeli že mesec pred samim začetkom dela. Takrat sem imel dva tedna, za katera nisem vedel, kako bi ju zapolnil. Potrudil sem se poiskati delo. Praktično vsi delodajalci študentskega servisa so mi odvrnili, da za dva tedna ne ponujajo službe ali da je to približno doba, v kateri se konča moje vajeniško obdobje.

Glede tega sem bil nekoliko presenečen, saj sem imel nekoliko poprej kosilo s teto z ministrstva, ki mi je poskušala vcepiti v glavo, da si kot študent ne iščem službe, pač pa delo. Nekaj imajo za opraviti, jaz pridem in opravim, grem z nekoliko več denarja v žepu. Tako naj bi stvar izgledala nje dni. Sedaj lahko rečem, da če nisem imel enega meseca službe, potem res ne vem kaj sem počel. Imel sem poln delavnik in nadure, študentski servis mi je odtegnil od plače zase, za pokojnino in zavarovanje, tovarna mi je čez študentski bon krila odmerjeno malico. Dobil sem lastno delavsko obleko, delavske čevlje, delavsko osebno izkaznico, delavski zdravstveni delovni pregled in delavsko usposabljanje (varnost pri delu). Tudi na prvem delovišču so me šefi pojmovali kot nekoliko bolj nesposobnega (brez strojne) delavca. Skratka, karkoli si že mislijo v vladi o študentskem delu, gre vsaj za mini službo. Torej, ni isto, ker se tovarna noče bosti s študentskim servisom in je manj pripravljena kršiti dostojanstvo ali pravice študenta, vendar je to glavna razlika od običajnega delavca.

Nisem našel dela za dva tedna ali manj z mojimi kvalifikacijami in vsaj 4 € na uro. Natančneje, eno je bilo sicer takoj pobrano in pri enem je delodajalec vmes prekinil kontakt. Zadnji del meseca sem imel prostovoljno študentsko delavsko brigado, tako da več kot dva tedna nisem mogel urediti. Sem pa uspel s Hella Saturnus Slovenija skleniti, da bom delal skozi avgust, torej mesec, saj običajno po besedah posrednice ljudje vzamejo službo za en ali dva meseca.

Izplačilo, vključno z odbitkom, bi moralo biti približno 4,5 € na uro, kar se mi je zdelo nekje povprečna plača študentskega dela, čeprav sem si dejansko iskal nekaj s 5 € na uro.

Ker je bilo to moja prva resna služba, sem moral opraviti zdravstveni pregled in test varnost pri delu. Pregled je bil zabaven. Izvedel sem, da imam nadpovprečno kapaciteto pljuč, vendar iz nekega razloga nisem mogel razbrati stereoskopske slike. Nekoliko me je motilo, koliko izven Ljubljane se je nahajala stavba, k čemur sodijo živci pri izbiranju pravilnega avtobusa ob pravilnem času.

Test varnosti je bil izkušnja zase. Bil sem pozitivno presenečen, da sem dobil lastne čevlje za delo.

Po drugi strani sem imel precej nesreče s samim testom. Prišel sem pravočasno, nato je sledila izbira čevljev skupaj s skupino. Vmes sem spremenil številko, tako da sem malenkost zaostajal in pristal s tremi mladeniči. Dva sta čakala prijatelja, ki je precej bolj zaostajal pri pomerjanju, medtem ko je šla skupina dalje. Odločil sem se počakati z njimi, saj se je precej bolj organizirano pomikati v skupini kot sam zase. Nekoliko sem sicer obžaloval odločitev, četudi ne preveč. Zanimivo je bilo opazovati, kako sta se dva, ki sta poprej dobrodušno čakala svojega prijatelja, istega prijatelja brez milosti obdelovala z besedami. Nismo namreč vedeli, kam je šla skupina, tako da smo bili precej napeti. Oni so se recimo vpraševali, kakšen vtis puščajo na delodajalca. Smejalo se mi je, ker govorimo o tovarni. Tvoja vrednost se bo pokazala pri tem, koliko profita jim lahko priskrbiš. Trudil sem se dajati pozitiven zgled, četudi sem bil tudi sam dokaj nebogljen. Neznan teren, neznani ljudje, neznani odnosi.

Poiskali smo informacije in začeli tavati. Delno so bili krivi oni, delno sam. Prepozno sem ugotovil, da so povsem zeleni, saj tudi sam nisem imel izkušenj z delom. Niso recimo želeli povedati, kaj natanko so rekli na informacijah (jaz sem vmes naokoli povpraševal za pomoč), vendar so bili preponosni oz. preprestrašeni da bi povprašali okoli. Te težave torej nisem imel, niti mi ni bilo z njimi tekmovati v moškosti. Tako sem nemudoma raziskal okolico in povprašal ljudi, kar nas je sčasoma usmerilo na pravo mesto. Še zdaj sicer ne vidim logike v tem, zakaj sta zbirališče in predavalnica povsem drugje (5-10 min. hoje iz tovarne v BTC info center).

Na predavanju o varnosti pri delu sem dobil občutek, da se večino nesreč zgodi na podlagi dveh dejavnikov. Glavni dejavnik je šef. Šef priganja z delom, saj si želi doseči kvote oz. se izkazati, zaradi česar delavci storijo napake. Večina nesreč, o katerih so nam povedali, je bila te narave. Drugi je ponos, vsaj delno bi lahko rekli senioriteta. Delavec sam po sebi želi narediti več od ostalih ali hitreje kot ostali, ter s tem pokazati svojo vrednost ali svojo seniornost, zaradi česar zanemari “priporočila”. Ta priporočila so nekakšna zasilna varovala, v kolikor gre karkoli narobe. Ni pomembno, če se zgodi še isti dan ali čez leta dela, prej ko slej se bo nekaj zgodilo. Preostanek nesreč je enostavna malomarnost oz. utrujenost in rutinskost pri delu. Nekoliko me je presenetilo, da nam je bilo jasno naročeno, naj po potrebi ne upoštevamo šefa in se ne pustimo vseznalstvu bolj izkušenih delavcev. Test smo rešili skupaj s predavateljem (varnostni inženir), tako da bi bilo hecno, če bi kdorkoli padel.

Na predavanju smo dobili listek, kdaj se začne delo, kar sem nekoliko spregledal. Komunikacija je potekala v glavnini preko maila, tako da sem pričakoval, da bom dobil kakšen urnik, kar se ni zgodilo. Nisem recimo vedel, katere dni delam.

Brigada se je končala dva dni pred delom, tako da sem si zadnji dan hitel v Rogaško popravljat očala, ki so med brigado razpadla.

Začetek dela

Ker nisem vedel, da je pričetek dela napisan na listku s predavanj, sem se na delo odpravil nekoliko bolj zgodaj in bil tam okoli osme ure. Na svojo srečo sem ugotovil, da bi morala tisti dan priti še dva novinca, o katerih ni bilo sledu. Nekoliko me je razbremenilo pozornosti.

Moji šefi so imeli kolektivni dopust, tako da so me za tisti teden namestili na nadomestni oddelek, vzdrževanje. Bil sem precej presenečen, saj sem se obetal dela za tekočim trakom, vendar sem podil delo mehanika. Amaterskega mehanika, saj verjetno ne rabim poudarjati, da sem znal le toliko, kolikor sem znal iz očetove kletne delavnice, kar je dokaj malo. Glavna prednost je bila vzdržljivost na udarnine in delo s pormašino (vrtalnim strojem). Dodeljena mi je bila delavska obleka, delavska izkaznica in študentski boni (listki za brezplačno malico). Kasneje sem se pozanimal še od kdaj do kdaj delam. Izvedel sem torej, da delam od ponedeljka do petka po osem ur, stalna izmena. Tovarna ima tri izmene po 8 ur. Dela se torej ves dan, vendar so šefi predvsem prisotni v jutranji (moji) izmeni, ki je posledično intenzivnejša.

Malica in sanitarije

Morda na tem mestu omenim še standardno malico. Malica se začne okoli 9.00, vendar je standard 10.00, torej sredi izmene. Različni oddelki gredo na malico ob različnem času, tako da se izognejo koloni pred menzo, kar pomeni manj čakanja in s tem več prostega časa. Malica se šteje od odhoda iz delovišča do prihoda na delovišče, skupaj 30 minut. Hoja od bolj oddaljenih oddelkov vzame približno 5 minut v eno smer, torej govorimo o približno 20 minutah za malico, ki dejansko spominja na nekoliko skromnejše kosilo. Kot študent sem prejel pravico do brezplačnega prvega menija, pri čemer so na na izbiro trije meniji in priloga. Prav tako je na voljo solatni bar, sladoledi, juhe, kruh, sokovi in pijače v plastenkah. Od tega sem imel pravico še do enega plastičnega lončka soka, kosa kruha in predpripravljene solate (naribano zelje ali mešanica paradižnika in zelene solate). Ostalo je doplačljivo po približno pol višjih cenah, kot so na voljo v trgovini. Vsi delavci menze ne uporabljajo, pač pa si namesto tega hrano prinašajo od doma ali uporabijo katerega od mnogih avtomatov in obedujejo na mestih za sprostitev. Morda omenim, da gre za lepo urejeno menzo z dobro hrano. Pravzaprav je menza narejena tako, da te spodbuja k potrošnji. Dnevni meni je recimo razstavljen v vitrini. Ni težko oceniti, da si tovarna od menze obeta profit, vendar to dela zelo dosledno.

Naj omenim še sanitarije. Večinoma je za higieno poskrbljeno, toaletni prostori so razporejeni čez tovarno in nekoliko bolj zgoščeni okoli menze. Edina pritožba je, da se dokaj hitro zamažejo okoli umivalnikov, primanjkuje papirja za brisanje rok, medtem ko na straniščih ne manjka ksenofobije. Tovarna je precej nacionalno mešana, tako da je mogoče brati pozive po “odidite od koder ste prišli”.

Prvi teden

Drugi dan sem zamudil par ur, tokrat povsem po svoji napaki, malenkost sem še imel težavo z zgodnjo uro. Na vzdrževanju smo imeli načeloma nekoliko bolj sproščen delovnik, saj je bilo težko vselej vedeti, kje je kdo. Delavci so bili raztepeni po tovarni, vendar je bilo potrebno za organizirano delo najti ljudi, ki ga znajo opravljati. Posledično je bil prvi teden verjetno najbolj ležeren. Razen neorganiziranosti tudi kot element potrebe. Vzdrževalci so tehnično najbolj priložnostna služba. Sicer sem pregledal grafe dela in ugotovil, da je vzdrževanje strojev podstandardno, četudi znotraj sprejemljivih vrednosti. Vsaka dejavnost v tovarni se vodi in oceni, nad čemer bdijo vodje delovišč, oni pa morajo zagovarjati delo svojega oddelka. Kakor razumem so standardi postavljeni precej visoko.

Kljub potrebi je vzdrževanje zelo težavno delo, ki že delno problematičen stroj spravi iz obratovanja. Posledično so oddelki redko pripravljeni prijaviti okvaro, pač pa raje o njej tožijo ali si jo celo vzamejo kot izgovor za nepovezane, vendar vseeno linijske napake. Stroj je kriv, njemu zbij plačo.

Ugotovil sem, da sem glede know-how  med vzdrževalci na samem dnu, torej sem vselej moral poslušati in izvajati navodila drugih. Sem bil pa hkrati najbolj izobražen v prostoru. To se je izkazalo, ko je prišel na pregled nemški inšpektor. Nekaj malega sem znal nemško, on je nekaj malega znal angleško. Celo midva večino časa nisva razumela, vendar je ugotovil, da ima z menoj najboljšo možnost, da se pogovori o čemerkoli. Posledično se je obračal za pomoč pri pregledu in oskrbovanju naprav name, namesto na ostale delavce in mi celo pustil, da sem si pregledal njegove beležke o oskrbovanju nekaterih strojev v tovarni, večinoma ceniki, roki, količine in podobno. Takrat nismo imeli ničesar pametnega za početi, tako da sem si z veseljem pregledal ponujeno čtivo. Od delavcev sem slišal, da so nekateri deli naprav pod patentom in dosegajo nore cene. Za tako specifičen trg, kot je del stroja, je težko tekmovati, trgovec pa lahko sam izbira, kdaj ima čas za popravilo. V računih sicer nisem zasledil norih cen, mi je pa bilo dokaj jasno, zakaj je monopolna drža enostavna. Mislim sicer, da je inšpektor pri pregledu naredil napako, zaradi katere se je kasneje pokvaril stroj. Če je temu bilo tako, je bilo povsem po nesreči, vendar je bilo vseeno zanimivo opazovati, kako so si ljudje belili glave, on pa tiho. Ne da bi se sicer lahko kakorkoli jasno sporazumeli, tako ali tako sem bil edini, ki ga je sploh kaj razumel.

Dejansko mi je bilo izredno dolgočasno, pričakoval sem več dela, tako da sem začel ugotavljati, kako zapolniti prosti čas, vsaj dokler nisem bil zadolžen za čiščenje. Zadolžen sem bil za urejanje polic. To ne pomeni urejati orodje, pač pa 7 metrov dolge kovinske cevi in palice različnih dolžin, kakor seveda tudi vse ostalo. Morda je delo vzdrževalca ležerno, vendar sem dobil prav prvi teden daleč največ poškodb, saj vselej obstaja nekaj, kar te lahko za trenutek nepozornosti pusti z modrico. Nekatere od cevi so bile dovolj težke, da jih nisem mogel dvigniti, četudi so recimo merile le 1 meter. Predstavljate si lahko, koliko dela sem imel, medtem ko sem delal z dvostransko, 6 metrov visoko omaro. Pogosto sem moral plezati po njej, da sem prišel do višjih polic. Kakorkoli, skupaj z ostalim čiščenjem, kot je razstavljanje starih vrat, mi je delo vzelo cel teden in še soboto. Pravzaprav ga nisem nikoli dokončal, saj so mi ostale še tri višje police, ki so bile ravno najnevarnejše in sem si jih prihranil za vikend.

Bil sem pohvaljen s strani delavcev. En je rekel, da v 30 letih, kolikor je zaposlen, še ni bilo tako pospravljeno, na kar sem bil precej ponosen. Takrat sem bil na pol poti z delom. Rahlo sem perfekcionost in sem rad urejal nekoliko bolj, kot mi je bilo določeno. Brez dvoma bo sedaj mnogo lažje iskati potrebne konstrukcijske dele.

Morda omenim, da si tovarna sama izdeluje osnovno pohištvo, kot so mize, vrata in podobno po naročilu raziskovalcev in vodij oddelkov.

Škoda mi je bilo, da nisem mogel dokončati dela, vendar sem bil z začetkom naslednjega tedna premeščen, šefi so se vrnili. Malenkost mi je bilo žal tudi zato, ker sem se kar dobro ujel z oddelkom. Moj prvi vodja je bil zanimiv in dokaj vsestranski človek, ki je med odmori kadil marihuano, zaradi česar je bil v sporu s nadrejeno na oddelku. Kljub vsemu sem se veselil dela “na tekočem traku”. Pričakoval sem manj poškodb dlani, pa tudi moja občutljivost na umazanijo ni natanko pomagala pri zadolženosti za čistočo verjetno najbolj umazanega dela tovarne v stalni rabi. Skladišča, ne delavnice.

Drugi teden

Premeščen sem bil na loščenje Volkswagen znakov. Očistiti jih moraš s krpo pomočeno v izopropanol in jih premestiti z vozov v ustrezne plastične matrice. Te nato odpeljejo na loščenje, kjer je pomembno, da so dovolj očiščene. Napake na izdelku prijaviš in izdelek zavržeš v izmet, sicer se na naslednjem koraku prijavijo kot tvoja napaka. To je pomembno, ker prej ko slej pride končno testiranje, nad katerim nimaš nadzora, in ki se kot grožnja vali nad proizvodnjo. V kolikor je končnega izmeta preveč, se začnejo pregledi posamičnih delov proizvodnje, namen katerih je poiskati krivca za škodo tovarni. Najbolj napeto je na začetku izmene, saj so še v pregledu kosi iz prejšnje izmene, tako da se morebitno površno delo prejšnje skupine zlahka zvrne nate.

Naj omenim še dejavnik, ki bo kasneje opaznejši.  Delavec v tovarni ni oseba. Spotoma ti pojasnijo, da si tam za to, da delaš. Karkoli, kar ne izgleda kot delo, se razume kot odsotnost od dela. Vprašanje torej, zakaj bi morala tovarna plačati za tvoje nedelo, saj te plačuje za delo. Nekateri šefi vse preradi vzamejo to za izgovor, zakaj je karkoli narobe z oddelkom ali pa enostavno kot pipico, da se lahko nad kom znesejo. Glede na to, da imajo šefi šefe, so tudi tisti izven sheme nadiranja pod občutkom, da te morajo primerno okarati in s tem “delati”.

To je njihovo delo. Motivirati delavce. Opozorim naj, da jim nekoliko manjka načinov “pozitivne motivacije”. Z gotovostjo ti ne bodo dali več plače, ker delaš in le omejeno količino problemov se da urediti s šalami, tako da jim ostane predvsem “negativna motivacija”, v kateri se dejansko urijo. Sedaj pa naj opozorim, kaj je posledica tovrstnega sistema. Oseba si, ko si sposoben odločati o svojem delovanju. Če delavec to stori, ga doleti negativna motivacija. Delavec lahko poskusi delati več kot ostali. Razvija sposobnost dela. Vendar ga tovarna ne bo nagradila, kvečjemu ga bo oštela, ker mu bo prej ko slej zmanjkalo dela ali pa celo dvignila normo. Kot posledico dobiš kup delovnih zablod, ki so dejansko kontraproduktivne in mejijo na psihozo, vendar ustvarijo vtis dela.

V tovarni se ustvari birokratski aparat, ki sega od delavca navzgor vse do šefov. Tovarna je posledično mesto neproduktivnosti. Neproduktivne produkcije. Veliko proizvede, vendar to dejansko ne počne, ker bi imel kdorkoli interes v tem. To se zgodi, ker je prepovedano delovati drugače. Vendar prepoved je zakon in kot vsak zakon brez ustrezne moralne ali represivne podpore bo kršen, če se odpre priložnost po kršenju. Delavec se skozi kršitev spremeni v osebo. Nekaj, kar je sicer v tovarni preganjano.

Med vzdrževalci sem se lahko precej sprostil in iskal načine kako se zamotiti med prostim časom, recimo branje revij. Kot deloholika me je nažirala možnost, da ostaneš brez dela, medtem ko je precej težko zapustiti delovišče, za katerega si zadolžen. Na lakiranju teh težav ni. Pri delu si omejen na 3 x 5 m2. Občasno nekoliko več, ponavadi precej manj. Vsakemu je jasno, kje si in kaj počneš. Posledično je delovna morala povsem drugačna. Ne sme izgledati, kot da ne delaš.

Bil sem še precej motiviran s prejšnjega delovnega mesta, kjer sem bil pohvaljen. Kljub moji nesposobnosti so me delavci spoštovali za mojo vnemo. Pri lakiranju je vrednota dela postavljena na glavo. Ne smeš delati prehitro, prepočasi ali površno. Torej, prvi dan sem si vzel za izziv biti marljiv. Posledično sva s sodelavcem, ki je imel verjetno 16 let in je podobno želel biti marljiv, stalno uspela biti hitrejša od ostalih oddelkov, tako da nama je ostajal prosti čas. Tu so se začele težave. Oba sva bila bolj introvertne sorte in on se je spravil igrati GTA4 na mobitelu, medtem ko sem jaz začel brati National Geographic. Kot posledica sva imela stalno okoli šefa, ki nama je dopovedoval, kako neprimerno je najino početje. Tako se je začel spopad okoli načel. Moja premisa je bila, “Nimava kaj za delati, saj sva naredila vse zahtevano, zato delava nekaj drugega. Če ne želi da sva brez dela, nama najde delo”. Njegova premisa je bila “Brati na delovnem mestu se ne spodobi, saj moti ostale delavce”.

Začel se je zelo zanimiv proces. S sodelavcem sva se pomikala v skladu z njegovim “ne spodobi” vse bolj stran od delovišča, kjer sva bila najbolj prepoznavna. Tako sem odkril drugo zanimivost pri delu. Usedel sem se na kup odpadnega materiala in naenkrat ni bila več težava, da le berem. Še mnogo hujše je bilo, da sedim. Ponovno ker “se ne spodobi”. Hkrati s tem procesom si je šef začel izmišljati nove zaposlitve za naju, recimo izpihovanje praznih kartuš. To sem si vzel kot izziv in dejansko izredno hitro začel opravljati nova dela. Tu se je začela nova težava. Eden od delavcev naju je ves prestrašen začel miriti, naj vendar ne izpihujeva toliko, saj bo sicer šef jezen na naju, da delava preveč zaloge. Tega nikoli nisem slišal od šefa in vedel sem, da mu zmanjkuje domišljije. Posledični sem vedel, da iz trme ne bo želel spremeniti ukaza. Precej bi me presenetilo, če bi mi rekel, da lahko prekinem z delom. Delavca sem ne pretirano uspešno pomiril, da v kolikor šef ne želi da delava, nama bo že rekel naj ne delava. Kakor sva uspela izpihati vse kartuše in urediti ostale malenkosti, se je šef domislil novega dela. Naj počistim enega od strojev. To zagotovo ni bil del dela, vendar me je nekoliko spominjalo na delo pri vzdrževalcih, tako da sem se spravil na delo. Dela je bilo več kot za en dan, saj nisem uspel dohajati skupaj z ostalim delom, tako da sem stroj počistil do naslednjega dne. V bistvu sem bil tako vnet, da sem uspel s čistilom pokvariti par Volkswagen znakov, saj sem čistil med obratovanjem. Ni mi bilo pretirano žal, saj nisem imel ne ustreznih delovnih izkušenj, niti nisem bil za to zadolžen ali ustrezno opozorjen.

Razen tega sem začel opažati še en pojav. Tovarna ni osredotočena na produkcijo. Osredotočena je na profit. V skladu s tem se obnaša do izmeta, torej neustreznih kosov. Niso enostavne smeti. Ne moreš jih recimo vzeti domov in ravnanje z njimi je osredotočeno na uničenje ali reciklažo. Prepričan sem, da bi bilo povsem mogoče nekatere predelati v končne produkte nižje cene, saj so napake pogosto estetske narave, vendar to ni mogoče, saj je v interesu lastnika, da ne dela konkurence samemu sebi, torej da ne more cenejši produkt praktično istega avtomobila konkurirati dražjemu. Tako po eni strani izmet ureja varovanje pred konkurenco v obliki kraje tehnologije (kar je dokaj nesmiselno, saj je identična tehnologija naprodaj kot končni izdelek). Po drugi strani tovarna ne bo proizvajala kosov, katerih vrednost ne zagotavlja profita. Če si predstavljate, tovarna bi hkrati lahko proizvajala avtomobile, katerih profitna stopnja bi bila zaradi napak lahko 0 ali nekaj podobnega. Tega ne počne, ker s tem izgubi potencialne kupce profitnejših izdelkov.

Če dam primero – ljudje pokupimo predvideno količino kruha in nekateri smo pripravljeni kupiti starejši kruh, v kolikor mu znižaš ceno, vendar to pomeni, da seveda ne bomo hkrati kupili svežega kruha. Pravzaprav bomo morda celo počakali, da se kruh postara in se mu cena spusti. Vendar strošek proizvodnje kruha ostaja isti. Posledično bo pekarna morebiti uničila več kot dan star kruh, s čimer bo preprečila negodovanje nad starostjo kruha in preprečila konkuriranje cenejšega starega kruha svežemu kruhu. Če bi namreč želela narediti svež kruh dovolj konkurenčen staremu, da ljudje ne bi čakali na postaranje kruha, bi morali spustiti ceno svežega kruha.

Na podoben način se bo tovarna poskušala znebiti kosov, ki bi onemogočili maksimalni profit. Namesto tega bo izmet štela v končno ceno kot strošek proizvodnje, kar je seveda povsem nesmiselno s strani produkcije.

Seveda to ni edini razlog. Prav tako obstaja varovanje izmeta. Pri izhodu iz tovarne čakajo varnostniki, ki naključnim delavcem pretipajo torbe in jim lahko celo rečejo, naj odprejo torbo, da jo lahko pregledajo. Drugače povedano, delavec ne le da v tovarni ni oseba, je osumljenec. Potencialni kriminalec. Tovarna do njega ne deluje kot do dela sebe. Nisi obravnavan kot nekdo, ki si želi prispevati tovarni. Do delavca se obnaša, kot da je v tovarno prisiljen priti in se z istim odnosom vanjo tudi vrača. Nekako nato ni presenetljivo, kako tovrsten režim proizvede vse ostale odnose, ki se bodo pojavili v tem poročilu. Pomembno je torej razumeti, da delavec za tovarno ni sodelavec, pač pa potencialni tekmec in kriminalec ter dejanski odžiralec prihodka, torej pijavka.

To še dodatno opozarjam, ker so po tovarni nameščene geste, ki bi morebiti dale drugačen vtis. Pozivi po prispevanju idej o izboljšanju tovarne in ostanki sindikalnih bojev, kot so slike končnih izdelkov (slika avtomobila, znamka in model) nad oddelki (delavec naj ve, kaj dela). Pogovarjal sem se že z nekdanjimi delavci, ki so mi opisovali, kako so želeli za čas zaposlitve dejansko prispevati k razvoju tovarne, torej odnosov, delovne logike in podobno, vendar je bil neuspeh standard. Nazadnje se uveljavi prepričanje, da delavec ni sposoben spremeniti desetletja starih delovnih procesov, tudi če bi bilo to smelo. Enostavno ni del logike tovarne. Dajanje drugačnega vtisa je namenjeno zunanjim opazovalcem in navajanju izgovorov o drugačnem ravnanju. Tudi izven tega sem po tovarni večkrat opazil mini inovacije, s katerimi si delavci olajšajo delo, vendar so bile uničene nemudoma, ko so šefi izvedeli zanje, saj niso del uveljavljenega procesa. Razlog je med drugimi v tem, da so pred tovarno in delavci tudi sami varni le, dokler je proces odobrila tovarna. V kolikor priznajo karkoli izven tega okvira, potem se izpostavijo možnosti, da karkoli gre narobe, četudi se le drega ob nestandardni del; oni so odgovori za oddelek in ali bodo v samoobrambi nanje pritisnili delavci “dovolil mi je” ali pa tovarna “dovolil si”. Če torej tovarna potrebuje rezervnega krivca, so najnižji šefi, torej nadzorni na terenu, idealni.

Naj se vrnem na začetno misel. Z nadzornim se zaradi moje nepripravljenosti po “normalizaciji” nisva pretirano razumela. Okoliški šefi so mu priskočili na pomoč, da so si izmislili delo zame, vendar so se lahko kmalu prepričali, da moj razlog za upornost niso lenoba, pač pa dejansko pomanjkanje dela in s tem argument po razglasu prostega časa. Ker torej “ni primerno” ni delovalo, so sčasoma obupali. Zaključilo se je na dva načina.

Eden je bil, da so me bili pripravljeni trpeti na “za delavce pripravljenem prostoru”. Drugače povedano, blizu pisarn je bila velika miza in klopi, kjer so se “delavci” lahko oddahnili v prostem času. Predvsem času malice in 10 minut odmora. Načeloma moje prisotnosti tam niso bili pretirano veseli, saj nadzorni težko prenaša, če delavec “dela” manj od njega. Torej, težko je delati kot nadzorni, če so nadzorovani odšli na pavzo, čakajoč delo. Mene je ta rešitev nekoliko motila, ker je bila 10—15 metrov od delovišča, tako da je bilo ob branju težko spremljati kdaj je bila pripravljena nova zaloga dela. To je bila torej prva rešitev.

Drugi je bil, da je šefu nekega dne enostavno prekipelo, saj mu je zmanjkalo domišljije kako me zaposliti, tako da je rekel “Zaboga, ne bom ti stokrat na dan rekel, da ne beri knjige na delovnem mestu.” (še preden smo se uredili glede prostora). Odgovoril sem mu “Ni mi potrebno stokrat reči, lahko sploh nič ne rečeš.” To je bil najin zadnji argument, se mi pa dozdeva, da je del razloga, zakaj mi je pri plači manjkalo okoli 100 €.

Drugi teden dela v tovarni sem bil kar veliko prestavljen. Študentsko delo se razume kot podporno delo, tudi če je povsem identično delu delavca. Če dela oddelek manj kot norma, se najprej izgovori na študenta, torej uvajalno obdobje. Prav tako delavci začnejo obrekovati šefe, če pretirano menjajo delovno mesto običajnega delavca, medtem ko tega ne počnejo za študenta.

Še najbolj sproščeni so delavci iz agencije in študentje, saj običajni delavci razumejo ti kategoriji kot nekoga, katerega zaposlitev ni le stvar njega samega, tako da prepoznajo interes, da tovarna noče imeti slabih odnosov z nekom, ki bo še v prihodnje priskrbel delavce. V bistvu gre za zelo jasen in vsem na očeh “kdo jači, ta tlači” odnos.

Bil sem torej na raznoterih mestih, čeprav sem največ časa lakiral. Poleg lakiranja je bilo potrebno še pripravljati škatle in kartuše, tako da je postopek tekel hitreje. Nekatere dni sem poleg lakiranja še tovoril valje za lakiranje med oddelki (3 metre dolga zadeva na kolesih). Osebno sem imel rad nekoliko bolj pestro delo. Učenje na maksimum. Med lakiranjem sem se tudi skoraj ujel z eno delavko, enkrat je prišlo recimo do trenutka, ko se počutiš, kot da se nekaj lomi v tebi, medtem ko se poslavljaš. Sem imel priložnost kaj narediti glede tega, vendar sem preveč rep med nogami, da bi se pobrigal zase xD. Z enim delavcem sem se med lakiranjem uspel dogovoriti, da mu sprogramiram spletno stran, saj je sicer še trgovec. Dal sem mu kontakt, vendar me do sedaj še ni kontaktiral, četudi se je takrat zdel navdušen.

Na lakiranju sem tudi prvič spoznal idealnega prestrašenega delavca, iz katerega se je kar cedila nervoza pred šefi. Tudi sicer sem iz pogovorov razbral, da ni pretirano naklonjen delu v tovarni. Kasneje se mi je tip delavca nekajkrat ponovil. Stvar gre tako, da šef pravi “ne spodobi se” (do delavcev), delavec pravi “ne sme se”. Torej, v kolikor se usedeš med delovnim časom, ker recimo čakaš na novo pošiljko izdelkov ali si hitrejši od ostalih v delovni verigi, potem bodo običajno prestrašeni ali zaskrbljeni prišli do tebe delavci in ti hiteli pojasnjevati, kdo vse me bo videl, torej ali šef oddelka, ali huje šef šefov oddelka ali huje varnostni inženir (samo enkrat sem ga dobil tako omenjenega ali omenjenega sploh). Da bom nadrt. Kasneje sem ugotovil, kaj pride za nadiranjem. Delavce sem miril, da sem se že sprl s šefom drugega oddelka iz podobnega “ne smeš”, vendar ni bilo nič prav posebno narobe. Ko so to slišali, se je njihova stopnja opominjanja običajno zmanjšala in spremenila na “študent”. Bil bi naj torej deležen blažjih predpisov, ker sem študent.

V tem času sem se domislil pojma demotivacija, torej zelo jasno sem na telesu čutil, da me šefi demotivirajo za delo. Zelo so mi zbijali voljo do dela in imel sem težavo razumeti, zakaj to počnejo. Kasneje sem ugotavljal, da so me nekateri šefi verjetno izmenjevali v upanju, kdo bo imel več roke nad mano, torej kje bo najmanj težav z menoj. Ugibam, če je nadšef imel kaj proti moji svobodomiselnosti, je verjetno raje enostavno menjal moje mesto v tovarni in s tem  šefa, kot pa da bi mi kaj rekel. Morda omenim, da šefu se sicer reče naddelavec. Verjetno. Nisem se naučil izrazoslovja hierarhije. Na terenu je glavno, da veš kdo ukazuje komu in kdo si od koga kaj želi.

Prve dni sem bil opozorjen, naj na delo prihajam pred časom. To je bila rahlo absurdna situacija, glede na to, da sem imel precej težav, če sem za par minut zamudil. Rečeno mi je bilo, da v kolikor ne bom prihajal prej, potem me bodo enostavno napotili domov, ker nimajo dela zame. To mi je rekel nadšef. V času pred delom se je izvajalo urejanje, kdo bo kje delal, kar je določalo ritem izmene. Urejanje je potekalo glede na delavce, ki so se ob času pojavili na delovnem mestu. Sliši se logično, vendar glede na ves govor o natančnosti, bi bilo vsaj tako logično, če se to stori v prvih 10 minutah izmene, ne pa 10 minut pred njo. Tovarni je očitno težko zapravljati čas za karkoli, kar ne izgleda kot delo, četudi je to razporejanje delavcev po deloviščih. Bolna scena. Deluje na liniji “vzemi (podredi se) ali pojdi”.

Boljši dnevi so bili na pakiranju. Tam sem se super ujel z delavkama, zelo naglo sem se priučil izredno hitrega dela in šef je bil dokaj popustljiv. Torej, čutil sem lahko, da sem zelo hiter in tudi precej pohvaljen sem bil glede tega. Bolje sem se ujel z Makedonko (vem ime, samo ga ne bi navajal), bila je bolj klepetava, pa občasno me je krmila s sladkarijami. Lahko sem sedel kolikor sem želel po ograjah, samo opozorjen sem bil, da šef od šefa temu ni naklonjen. Makedonka mi je razložila, da je bil njen šef še pri njej vajenec. Tega ni omenila, vendar je kot kaže napredoval hitreje od nje, ker je Slovenec.

Sicer sem imel nekoliko kasneje bolj neposreden odnos z nadšefom in ugotovil, da je prav tako ali celo bolj zmeden kot ostali šefi. Razporeja delavce, nadzira, to je to. Ko sem ga preveč vpraševal kako in kaj se je celo razjezil name, naj sprašujem šefa oddelka. Običajno imajo nižji šefi več pregleda nad dogajanjem kot višji, slednji običajno sploh ne vedo, kaj je potrebno na praktični ravni početi. Imel sem že recimo primer, ko je nadšef ves razburjen hotel razlagati šefu, kako se naslanjam na strani, nakar pride šef in opazi, da imam še precej zaloge, torej da nimam več kam odlagati, ne da bi ogrozil kvalitete izdelkov, kar se šteje kot škoda iz malomarnosti delavca. Nato mi je nadšef hitel razlagati, kako naj delam na dodatnem stroju, vendar je kmalu ugotovil, da ne zna delati na njem in poklical šefa za inštrukcije. Hierarhija skratka ni na principu sposobnosti, gre enostavno za razporejanje odgovornosti in pristojnosti, pa da je neka vmesna plast med vodstvom tovarne in delavci. Kot anarhizt sem seveda užival v tovrstnem sistemu. Vendar plača je plača.

Na pakiranju sem izvedel še za eno pravilo. Glasba je prepovedana. Poskušal sem si torej predvajati na mobitelu, vendar mi je bilo to dopuščeno le na pakiranju, torej tista dva dni.

Tukaj sem se tudi naučil nespoštovati produkcijo tovarne. Oddelki imajo kvote. Kvota po eni strani deluje kot “toliko naredi” in po drugi “ne naredi več”. Če se nahajaš proti koncu produkcije, imaš težavo, da ne moreš vedeti, koliko izdelkov bo šlo vmes v izmet. Večina oddelkov se torej znajde tako, da ali dela zalogo naslednji izmeni kadar imajo preveč izdelkov ali pa spusti skozi računalnik že skenirane izdelke in tako ustvari vtis večjega števila izdelkov, kot so bili dejansko proizvedeni. To je v interesu tako šefa kot delavca, saj se s tem izogneta jarmu nadrejenega. Tehnično je nato tudi to v interesu nadrejenega, vendar je slednji že vezan na končne številke in urejanje oddelkov, tako da je njegovo “sodelovanje” v procesu precej bolj majavo in ne želiš, da te opazi. Tako nekako sem torej razumel sceno. Hec nastane, v kolikor imaš preveč izdelkov, torej kaj z njimi. Nekateri oddelki nimajo enostavnega “ob strani”, saj je tovrsten izdelek potrebno ustrezno zavarovati. Namesto tega ga uničijo. Odlomi se kakšen lomljivejši del izdelka. Ker je v procesu vselej stroj ali robot, ga je seveda pokvaril robot. Nihče ne bo nadiral robota. Govora je torej o koncu produkcije, torej povsem dodelanem izdelku, 100—150 € vrednosti. Glede na to, da sem dnevno zaslužil 36 €, se mi je tovarna nekoliko zagnusila. Zelo jasno mi je bilo dano vedeti, da je moja dnevna vrednost precej pod vrednostjo enega žarometa, medtem ko jih dnevno obdelaš stotine. Naj bo robot ali višek, multinacionalka teh žarometov ne pogreša. V kolikor ti lahko dokaže krivdo, bo rade volje postavila vprašala “Kdo bo plačal?”. Namensko uničevanje je tovarni nerazumljivo, tako da niti nima ustreznih mehanizmov za obravnavo. Predstavljam si opombo “Na našem oddelku uničujemo izdelke. Bi lahko uredili, da to ne bo več potrebno?”. Disciplinaren režim ni natanko naklonjen prijavljanju težav v proizvodnji. Če kaj, si lahko prepričan, da te gotovo ne bo nagradil za to. Težavo prijaviš, kadar se bojiš, da bo sicer izpadlo, da ne delaš, ali da pristane napaka velikega izmeta na tebi.

Na drugem pakirnem mestu oz. končni obdelavi luči sem sicer doživel največ živcev delavcev. Tam blizu je bil tudi prostor, kjer so se šefi običajno sestajali.

Tam je bil poseben predvsem dan, ko mi je bilo dodeljeno sorazmerno preveč dela. Torej, ponosen sem bil, če sem uspel delati hitreje od drugih. Takrat moje delo ni bilo standardno, pač pa na oko odmerjeno. Zgodilo se mi je, da mi je bilo dodeljeno enostavno veliko preveč. Posamično delo se šteje po korakih in času, ki ga korak zahteva. V delo sem dobil več korakov, vendar je bil en moj korak tako časovno zahteven kot celoten proces delavke pred menoj. Namen merjenja korakov in trajanja je uskladiti delo med delavci.

Drugačna logika vlada v razmerju med delom znotraj oddelka in delom med oddelki. Oddelek ima s prehitevanjem navzven le to težavo, da nima kaj početi, saj se nekateri oddelki lahko sklicujejo na stroje. Znotraj oddelka pa obstaja precejšen pritisk, da delaš vsaj tako hitro kot ostali, saj sicer ostalim ostaja delo oziroma izgleda, kot da delaš počasi.

Psihološko me je uničevalo, da nisem le ne uspel dohajati dela oddelka, pač pa sem se zavedal, da zaradi razporeditve dela nisem sposoben dohajati dela ljudi pred menoj v verigi. Ponižanega sem se počutil, ko so me ob takšni razporeditvi priganjali, naj pohitim.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – oktober 2017