30. november, 2017 9 minutno branje

Virtualno sobivanje

Rubrika : EgoTrip

Zadnji del obravnave virtualnega predstavi še zadnje mimobežne
vidike, ki so morebiti deležni premalo pozornosti. Tokrat se
posveti interakciji virtualnega in občega. Želi pokazati, da
interakcija presega golo uporabo in je sposobno virtualno
prodirati v naše obče življenje ter nas vezati nase.


Ni težko razumeti, zakaj se vselej znova vračamo k virtualnim vsebinam. Nadomestijo in s tem olajšajo mehanske odnose.

Pisanje na računalnik je blaženost proti pisanju na pisalni stroj in mnogo učinkovitejše od pisanja na roko. To seveda ne pomeni, da bomo vsi to počeli. Vendar če se evolucija giblje po liniji najmanjšega odpora, potem je socialna evolucija brez dvoma v prid virtualnosti.

Včasih so morali starši najeti nekoga, ki se je ukvarjal z otrokom, sedaj pa otroku lahko porinejo v roke tablico in pokažejo, kako se z njo dela. Otrok ima stalno rastoč svet, v katerem se lahko zamoti. Morda ni natanko idealen primer vzgoje, vendar je cenejši. Če to možnost vzameš, se vzgoja podraži in seveda bodo nekateri starši nato najeli varuško ali poskušali otroka zamotiti kako drugače, vendar brez dvoma se jih bo več kot poprej enostavno odločilo za splav ali pa se bodo otroku izognili s kontracepcijo.

Knjižnice se prestavljajo v virtualno ali vsaj izdelujejo virtualne enačice. Dostop do gradiva je hitrejši, več ljudi lahko dostopa do njega in je mnogo cenejši, kar velja tudi za vzdrževanje. Za primer naj dam Library of Babel, ki je nekakšna knjižnica knjižnic, saj vsebuje vse že napisane in še ne napisane knjige znotraj dane abecede in omejitve znakov. Namesto da bi bile knjige napisane skozi idejo, so tukaj napisane skozi logiko, da v kolikor izdelaš vsa možna naključna zaporedja znakov, boš izdelal vse možne knjige. Kaj takega bi bilo brez virtualnega neizvedljivo.

Naprej je zanimivost, da se s prihodom interneta v države postopoma začne zmanjševati število posilstev. Brez dvoma pornografija nikakor ni namenjena vplivati na število posilstev oz. če kaj, jih spodbuja, vendar bi bilo najlažje interpretirati, da masa pornografskega materiala, ki je brezplačen in enostavno dostopen z malo posledicami na uporabnika, tekmuje z idejo, da bi se naključen posameznik odpravil vsebine iskati na ulico ali tvegal odnose v družini. Posilstvo naenkrat postane stvar okusa, tako kot to postaneta omenjena pisanje na roko ali tipkanje na tipkalni stroj v relaciji z uporabo računalniških pisalnih programov.

Naprej sem že v članku Virtualni svet načel temo, kako virtualna komunikacija konkurira obči komunikaciji.

Osebno seveda ne bi želel graditi proge “lažje je bolje”. Pogosto je, vendar sem tako kot recimo pri jemanju drog kot pri bližnjicah za osebno rast ali sprostitev, naklonjen bolj organskim pristopom. Razumem sicer argumente v prid rekreacijske ali terapevtske uporabe. Verjetno je to povezano s tem, da sem dokaj škrt, vendar se lahko podobno razpozna stvar okusa. Stanje poskušam pojasnjevati in tako olajšati določeno delovanje, vendar ne strogo gledano usmerjati.

Mimo tega interakcija presega golo pragmatiko, kakor hitro se zgodi. Virtualnega na neki točki ne izbiramo več predvsem zato “ker je lažje”. Razlog je ponovno v načinu delovanja zavesti. Že v Virtualnem svetu sem omenil, kako lahko virtualno izpodriva obče skozi primer knjige ob zaslonu. Čeprav se mi ta primer zdi osupljiv, gre vpliv specifične interakcije precej globlje.

Za predigro naj navedem dva primera. Človek, ki je bil vse življenje proti uporabi mikrovalovke iz zdravstvenih razlogov, se priseli v družino z mikrovalovko in sčasoma izniči svoje nasprotovanje uporabi mikrovalovk. Korporativni človek, ki mu ni mar za okolje ali družino, dobi otroka in se začne posvečati okoljski tematiki ter vzgoji otrok.

Seveda ne poskušam reči, da je kaj takega nujno. Želel bi nakazati, da zaradi načina delovanja absolutov, obstaja tenzija. V kolikor smo izpostavljeni neki vsebini in lahko pričakujemo, da ji bomo izpostavljeni še naprej, bo postalo pragmatično odnos vsaj nevtralizirati skozi racionalizacijo. Zgodba z lisico, ki v vinogradu ne doseže grozdja, nato pa si začne pojasnjevati, zakaj si grozdja nikoli ni želela racionalizacijo opiše, vendar je ne razloži. Razlog je v delovanju zavesti, interesu sestavnih delov, njihovi omejenosti pri obvladovanju vsebin zavesti v lastne interese. Mnogi ljudje se ne ustavijo tukaj in grejo tako daleč, da razvijejo pozitiven odnos do teme. Ne želijo se razumeti kot slabi ljudje. Izločeni, pomanjkljivi, hipokritski. Želijo se videti v dobri luči. Da bi bilo to mogoče, morajo to, kar počnejo prepoznati kot “pomembno, dobro, hvale vredno, požrtvovalno”. Nekako si morajo pojasniti, zakaj vlagajo energijo v nekaj in običajno to ni mogoče, če do tega ne razvijejo pozitivnejšega odnosa. Želijo biti občudovanja vredne osebe. Vzor tega kar zagovarjajo. Njihova dejanja naj se skladajo z njihovim prepričanjem. Vendar na podoben način pridemo do tega, naj se njihovo prepričanje sklada z njihovimi dejanji.

Cilj je torej mogoče doseči na dva načina in veliko ljudi bo izbralo spremembo prepričanj. S tem ni nič narobe, samo pokazati želim, da podoben mehanizem uravnava našo pogreznjenost v virtualno, v dobrem in slabem. Tako bo oseba lahko razvila slabe virtualne navade in jih poskušala za vsako ceno braniti ali vsaj precenjevati, medtem ko bo kritik virtualnega skozi uporabo ali povečanjem uporabe virtualnih vsebin postopoma omilil kritično noto in morebiti celo postal zagovornik. Kaj se je spremenilo? Njegov interes. Če namreč še naprej uporablja virtualno, potem kritizira samega sebe in svoje življenje. To je večji napor od kritiziranja neintimnih vsebin.

Interakcija z virtualnim nam torej ni le opcija, pač pa sčasoma postaja način življenja. Osebno recimo pogosto zasledim, da je moja prva misel v prostem času “Kje imam računalnik”. Občasno do nje niti ne pride, saj že imam oblikovano predstavo, kaj natanko bom na računalniku počel. Šele skozi miselni napor potem spoznam, da bi lahko počel mnogo drugih stvari, ki bi prav tako štele kot sprostitev ali smiselna poraba prostega časa, morda precej bolj smiselna od na primer igranja HeartStone (HS), kjer povprečna partija porabi 10-15 min. win or lose. HS si periodično brišem iz računalnika, da bi omejil porabo časa zanj. Ne, ker ne bi bil sposoben racionalno presoditi čemu je vredneje nameniti čas, pač pa ker uporaba diktira način življenja. Če recimo anime serijo pogledam v enem navalu, bom v prostem času z gotovostjo razmišljal o njej, morda celo sanjal o njej. Razen izsiljenih misli, si bom tudi sam želel sanjati o njej, predelati videno. Podobno bo igranje HS običajno povzročilo, da bom na primer med vožnjo s trolo spontano razmišljal, kako izpopolniti kupčke kart in razvijati strategije ter se tako izogniti scenariju, v katerem recimo dolga partija traja 30 min, nakar izgubim.

Na podoben način bo virtualno začelo izpodrivati ostale vidike življenja, še posebno v kolikor ne gre dejansko za razliko virtualno-obče, pač pa ko začnejo virtualne vsebine tekmovati med seboj, katera bo bolj pritegnila našo pozornost. Tako recimo ne tekmujeta HS in vezana knjiga, pač pa HS in e-knjiga. Torej, kaj je razlika med vezano knjigo in e-knjigo? Med drugim, pri e-knjigi računalnika ni potrebno ugasniti, pri vezani knjigi ga ni potrebno prižgati. Hah.

Osebno bi vendarle izpostavil osebno preferenco po obstoju ne le tovrstnega načina življenja, torej stvar posameznika, pač pa kar kulture. Južna Koreja recimo pozna internetne barčke, v katera ne greš piti, pač pa deskati. To državo omenjam, ker uspešno tekmuje oz. izpodriva klasične bare. Torej, kot introvertna oseba prepoznam pomen tega, da se javni prostori prilagodijo introvertnim osebam, saj so standardni bari, s katerimi je povezana ideja glasbe, pitja in plesa precej travmatična izkušnja. Pravzaprav bi bilo mogoče povezati pomen alkohola tovrstnih barov, da prestaneš stres druženja. Na podoben način skupina najstnikov spontano raje zaide v internetni bar, v katerem je kup računalnikov, ob katerih se lahko družijo. Opazi se torej lahko, kako kultura sobe prodre v kulturo ulice. Dovolj vpliva na življenje, da se internet obravnava skozi nacionalno politiko v obliki omejitev uporabe za mladostnike (korelacija z alkoholom). Prav tako se je okoli iger začela razvijati medicina, ki ponuja odvajalne programe za “obolele”. Slednji vključujejo serijo rahlih elektrošokov, kajti jasno je, da težava ni geno- ali fenotipska. Kako vplivati na nekaj, kar ne obstaja? Z nečim, česar ne razumeš. Magic counters magic.

Eno je torej, kako virtualno posredno vpliva na obče in obratno. Kako prevzamemo vzorce vedenja. Vendar pa prenos poteka tudi bolj neposredno. Morda se sliši nekoliko samoumevno, vendar ne moremo izpustiti še ene funkcije. Ljudje se na virtualne vsebine ne vračajo le, ker bi bil to hiter vmesnik za komunikacijo, ker obstaja v virtualnem kup orodij, in ker gre za priročno shrambo podatkov. Virtualno je mogoče tudi raziskovati. Vsebuje kup vsebin, iz katerih se lahko marsikaj naučimo. Osebno sem recimo zagnal svojo filozofsko pot skozi piratstvo, saj so mi bile le na takšen način dostopne vsebine, ki so sicer sila drage. Predrage za najstnika, pa verjetno nasploh za večino ljudi. Včasih smo to počeli z ilegalnimi tiskalnicami in s tovorjenjem knjig v sodih z dvojnim dnom po reki, v stilu slavnega Primoža Trubarja, velikega slovenskega pirata; sedaj to počnemo s Pirate Bay, Partis, Library Genesis. Stvar ni omejena na strogo intelektualne teme. Veliko teorij sem se naučil ali ustvaril ob gledanju precej bolj sproščenih vsebin. Rad recimo navajam Pokemone (anarhronija), Saga of Tanya the Evil (metaput) in Monogatari Series: Second Season + Planescape: Torment (vloga spomenika). Še sedaj je ne glede na vse bedarije, ki jih na računalniku počnem moj glavni argument pred seboj, da se ob vsem tem še vedno ogromno naučim, neredko iz nepričakovanih virov.

Podobno velja za kulturne vzorce. Lahko si privoščiš televizijo, radio in hojo na koncerte ter priščipneš drugje ali pa se za življenja v multikulturni družbi učiš preko virtualnega vsesvetja.

Virtualno ima torej elemente, zaradi katerih bi lahko nevešče za tipkovnico ne le označili kot manj funkcionalne, pač pa kar prikrajšane. V to smer je šla ideja, da se internet sprejme kot osnovna človekova pravica. Ko govorimo o pravicah morda opozorim, da je stvar liberalna, torej to ne pomeni, da ti bo nekdo omogočil dostop do interneta, pač pa da v kolikor ga imaš, ti ga ne smejo odvzeti. Kljub temu, zabavno je pomisliti, da človek potrebuje hrano, vodo, dostojanstvo in internet.

Aljaž Božičko


Prispevek je bil vključen v Špegel: Das Ü Magazin – oktober 2017