On November 1, 2008, “Satoshi Nakamoto” introduced his “Bitcoin P2P e-cash paper” in an email to The Cryptography Mailing List.

Današnji svet zaznamujejo spremembe. Če lahko zatrdimo, da smo se na njihovo hitrost že delno privadili – nihče izmed nas ne cilja k popolni informiranosti, tj. vsakomur je že bilo posredovano sporočilo, da razsežnosti komunikacijskih tokov močno presegajo zmožnosti njihove popolne interpretacije –, pa se zdi, da nadaljnji nastavki, izhajajoči iz nadaljnje rasti družbene kompleksnosti, še vedno v večini primerov ostajajo v temi. Z drugimi besedami rečeno, namesto da bi pojavljajoče se družbene transformacije poskušali interpretirati v navezavi na prihajajočo celoto, tj. na do zdaj še ne videno družbeno in predvsem tehnološko paradigmo v nastajanju, se raje oziramo nazaj. Dotične spremembe tako večinoma »varno« in brez slabe vesti (razen nujnega moraliziranja) inkorporiramo v klasične institucije, čigar izvor najdemo v bodisi razsvetljenstvu bodisi industrijski revoluciji, in ne v šele nastajajočo tehnološko oziroma tehnomsko (inherentna povezanost med ekonomijo in tehnologijo) paradigmo interneta stvari, kompleksnih statističnih analiz velikega podatkovja (informacijska družba šele na tej stopnji razvoja pridobi svoj dejanski pomen) in (ključno) tehnologijo veriženja blokov. Kot bomo videli, je potrebno ubrati drugo pot.

Kar torej ločuje dobre od slabih analiz prihajajočega družbenega dogajanja, je prav kontekst, znotraj katerega umestimo in poskušamo interpretirati nadaljnje socialne in tehnološke transformacije. Primer argumentacije (če se lahko tako izrazimo) »nizke resolucije« omenjenega problema, gre nekako takole: konstantno zbiranje podatkov uničuje razmerje med privatno in javno sfero, posamezniki tako izgubijo nadzor nad njimi, ti pa so zato podvrženi manipulaciji. Tovrsten nadzor je nadvse nedemokratičen, saj posameznika na internetu konstantno zavaja. Na podlagi »manka« regulacije posamezniki in posameznice naletijo na populistične desničarske ideologije in na miriado lažnih novic; te nepovratno učinkujejo na družbeno telo, ki se vedno bolj oddaljuje od zastavljenih idealov demokratičnega odločanja in političnega udejstvovanja, kot smo tega razumeli še nedaleč nazaj. Na drugi strani bi argument »visoke resolucije« pravkar zapisanemu pripomnil le: priča smo vojni proti povratni zanki. Kar običajno definiramo kot lažne novice in ostale oblike manipulacije, je le dejstvo, da se v vedno kompleksnejšem svetu izgublja osnovni kompas delovanja. Poleg tega ne moremo z gotovostjo trditi, da so ljudje resnično zavedeni, saj internet ni le polje oportunistov, lažnih teorij in eksplicitno pristranskih medijev, temveč tudi mesto, kjer se različni posamezniki in njihovi interesi srečajo s poplavo predvsem novih informacij. Biti razsvetljeni arbiter glede le-teh, je izjemno težko. Tako lahko brez težav zatrdimo, da so nekatere politične manifestacije bolj kot kaj drugega dokaz novih možnosti povezovanja in potencialno uresničljivih zastavkov, kot pa na primer posledica načrtne politične propagande s strani nekaterih dominantnih družbenih instanc. Trump je znanilec nečesa novega in ne simptom spodletelega preteklega stanja. A to na srečo še ni vse; poleg strogo političnih implikacij, ki smo jih pravkar navrgli, obstajajo v dotični domeni še bolj temeljne socialne transformacije – bistveno vlogo v prihajajočem družbenem telesu bo igrala fragmentacija. Tako kot mnenjski voditelji predstavljajo resničen problem za pretekle družbene avtoritete (sfera politike), t. i. čuvaje, nove tehnološke inovacije – decentralizirana infrastruktura, kriptografija, itd. – omogočijo napad na predhodne (sfera ekonomije) institucije. Od prihodnosti lahko pričakujemo, da bo ta ubrala nadvse nestandardizirano pot.

Da bi lahko nadzor romal iz centralizirane instance (banke, vlade, platforme) v decentralizirano, se mora v omenjenem procesu najprej še nekaj zgoditi – omenjena dinamika sicer ne predstavlja nič novega, saj je ta prisotna že vsaj od konca 18. stoletja dalje. Brez nepotrebne skrivnostnosti lahko zatrdimo, da beseda teče okoli razmerja med politiko in ekonomijo. Ti dve prepletajoči se instanci – s poudarkom na tem, da je politika do zdaj še lahko ohranjala pozicijo zunanjega –, doživita kulminacijo oziroma izpolnitev, ki enkrat za vselej pripelje do tega, da se politični vpliv (znotraj tehnomske sfere – inherentna povezanost med ekonomijo in tehnologijo) lahko vrši le še od znotraj. Za razumevanje omenjene tendence lahko izpostavimo vznik (za zdaj še v eksperimentalni verziji) »token« ekonomij, ki poskušajo na decentraliziranih platformah – kot je Ethereum – vpeljati novo razumevanje vrednosti. Standardni digitalni denar še vedno ne zmore monetizirati celotnega družbenega telesa, medtem ko različni žetoni[1] to lahko storijo: ti se v tem primeru odcepijo tako od standardnega dojemanja dela kot od standardnega dojemanja denarja – ko postanejo različni deli družbenega telesa med seboj enakovredno konvertibilni, postane tudi ves denar kapital, s tem pa vsako plačilo investicija, ki pozitivno vpliva na pravkar izvedeno transakcijo. Namesto običajnih pogodb se v ospredje pririnejo pametne pogodbe[2]; s pomočjo njih bo v prihodnosti mogoče ustvariti povsem decentralizirane in avtonomne organizacije[3], ali drugače, masovne korporacije brez človeškega elementa v njih.

Na podlagi tega nam ni težko zatrditi, da vstopamo v svet, v katerem je tehnologija zavzela mesto arbitra – namreč, da bi lahko decentralizirane platforme uspešno in učinkovito delovale, se morajo posluževati nekaterih tehnično specifičnih mehanizmov, ki omenjeni proces šele omogočijo. Za primer si lahko pogledamo nekatere značilnosti Bitcoina, ali še bolj natančno, specifični dizajn tehnologije veriženja blokov (blockchain), na kateri se odvijajo transakcije v svetu najbolj znane kriptovalute. Začnimo na začetku: oktobra leta 2008 je Satoshi Nakamoto objavil t. i. »white paper«, naslovljen Bitcoin: A Peer-to-Peer Electronic Cash System. Kot vemo, je šlo za prelomen tekst; Satoshi je namreč na vsega 9 straneh tehnično specificiral potrebne nastavke, ki so do sedaj kritično umanjkali pri temu, da bi kdorkoli predhodno lahko učinkovito definiral delovanje decentraliziranega sistema, še manj pa izjemno zanesljive in učinkovite ter kriptografsko zaščitene transakcije premoženja v njem. S pomočjo iznajdbe tehnologije veriženja blokov je omenjeni avtor (ali različni avtorji – psevdonim Satoshi Nakamoto) odgovoril oziroma iznašel aplikabilen odgovor na do zdaj nerešljivo vprašanje, tj. kako onemogočiti dvojno uporabo istega kovanca? »Kako v povsem digitalnem svetu, v katerem je vsaka kopija datoteke povsem enaka originalu, zagotoviti, da nekdo svojih elektronskih kovancev ne bo uporabil večkrat?« (Dolenc, 2018, str. 24). Odgovor na to vprašanje je relativno preprost, hkrati pa tehnično zelo robusten. »Ideja, kako strukturno preprečiti goljufanje in nekontrolirano kopiranje elektronskega denarja, temelji na dokazu opravljenega dela, ki se približno vsakih 10 minut zahteva za sprejetje novega bloka oziroma seznama opravljenih novih transakcij. To opravljeno delo mora biti tako veliko, da praktično ni mogoče goljufati, saj bi moral potencialni goljuf opraviti bistveno več dela kot vsi drugi skrbniki sistema skupaj, kar pa je v praksi težko izvedljivo.« (prav tam, str. 24,25) Iz tega sledi, da t. i. rudarji – vsakdo, ki ustvari nov blok v verigi transakcij znotraj blockchaina – nenehno beležijo, ali so bile transakcije najprej ustrezno izvedene, poleg tega pa, v primeru tehnično pravilnih transakcij, prisostvujejo pri ustvarjanju novega bloka oziroma nove zgoščene vrednosti (»hash«) – najdaljša veriga v sistemu je tista, ki nosi najvišjo mero verodostojnosti. Če so pri tem uspešni – »vložiti je treba res zelo veliko računalniškega procesorskega dela v obliki rudarjenja, saj pri iskanju ustrezne zgoščene vrednosti bloka ni mogoče goljufati.« (prav tam, str. 25) –, so nagrajeni z določenim številom Bitcoin kovancev. Rudarji so torej tisti, ki v distribuirani javni mreži oziroma javnem dnevniku (»public ledger«) delujejo kot nadzorniki vseh transakcij – ko so transakcije enkrat sprejete, te postanejo ireverzibilne, saj se vpnejo v že legitimirano verigo blokov, na katero se nato referirajo vse nadaljnje ekonomske transakcije.

Prav omenjena ireverzibilnost transakcij Bitcoinu omogoča nadomestiti to, kar bi v nasprotnem primeru bilo dodeljeno centralni oblasti, tj. ohranjanju legitimnosti verige kriptografskih izmenjav. »Bitcoin ne obstaja zato, ker bi določena tretja instanca zanj jamčila, da obstaja, temveč obstaja kot veriga digitalnih podpisov. […] Bitcoin zunanje instance ne potrebuje, saj sta njegov obstoj in delovanje popolnoma nezdružljiva. […] Nihče ne more storiti ničesar, česar ne bi smel storiti, preprosto zato, ker tega dobesedno ne more storiti. Nelegitimno, ne vnaprej predpisano delovanje znotraj metode podatkovnih blokov preprosto ni mogoče.« (Kuhar, 2018, str. 35,38,39) Kot se do zgoraj zapisanega opredeli Nakamoto: »Potrebujemo elektronski plačilni sistem, ki temelji na kriptografskem dokazu namesto na zaupanju.« (Nakamoto, 2008, str. 1) Na podlagi tega lahko zapišemo, da je v samem čtivu vedno bolj sofisticiranega tehnološkega delovanja vpisan točno ta proces, in sicer kako zmanjšati ali povsem izničiti nujo po zaupanju; kako narediti transakcijo med dvema tujima entitetama tem učinkovitejšo? »Ker se družbe povečujejo in zavoljo tega prihajajo v medsebojni stik, potrebujemo za nemoteno izvajanje posla med tujci mehanizem, ki minimizira nujo zaupanja med njimi – le tako bomo v nemoteno in učinkovito medsebojno poslovanje lahko prepričani. Za Nicka Szaba je zmanjševanje zaupanja temeljna ideja varnosti nasploh.« (povz. po Zulu Republic Team, 2018)

Kaj si potemtakem lahko obetamo od bližnje prihodnosti? Splošno znano je, da naš ekonomski sistem deluje ciklično, tj. nenehno se vrača k samemu sebi, da bi se reproduciral, optimiziral in na koncu tudi transformiral. Tovrstna sistemska rekurzivnost določa proces, ki postopoma odstranjuje pretekle elemente – ti so bili v določenem obdobju nadvse koristni, a so v vmesnem času postali ovira za učinkovito ekonomsko delovanje – in jih zamenjuje z novimi, bolj primernimi za nadaljnji razvoj in za novo postavitev produkcijskih sil znotraj nadaljnje faze kapitalističnega (u)stroja. Kot se do omenjenega opredeli Nick Land: »Konstantna samo-likvidacija esteblišmenta, je vpisana v samo regulativno idejo moderne. Bližnja zgodovina je le potrdila tale uvid. Kapital se revolucionira močneje, globlje in hitreje kot ”revolucija sama”. […] (Kapital – dodatek je moj) obide to, kar določi za izumrlo.« (Land, 2018, str. 1370) Kar nam torej zgornja definicija omogoča je, da poskusimo s pomočjo dotičnega uvida detektirati nekatere trende, ali natančneje, tehnološke inovacije, ki bodo odločilno vplivale na in zato tudi temeljno spremenile trenutno ekonomsko in družbeno delovanje. Da pa bi to lahko storili, se moramo najprej pomuditi pri zgodovinski raziskavi omenjene problematike.

Poglejmo si ključne tehnološke inovacije, ki so znotraj kapitalistične ekonomije (značilni vzorec valovanja) omogočile vznik novih paradigem in zato preskok v nove modele tehnomskega delovanja. Če se obregnemo ob shemo Edmunda Bergerja vidimo, kako so si distinktivno različne faze kapitalistične produkcije (paradigme) sledile nekako takole: »Industrijska revolucija (FU[4]: 1798–1820), Doba pare (FU: 1857–1874), Doba elektrike (FU: 1903–1920), Doba masovne produkcije (FU: 1945–1968/74) in Doba informacijskih tehnologij (FU: x)« (povz. po Berger, 2018, str. 1386,1387) Ker nas zanima izključno prihodnje družbeno stanje, bomo vso pozornost namenili zadnji zgodovinski manifestaciji tegale procesa – vprašanje se glasi: mesto česa zastopa označevalec x?

Če povzamemo: od 80h let naprej smo priča procesu, ki radikalno spreminja predhodne družbene nastavke – predhodno obdobje masovne produkcije (fordizem) tako kljub izjemno pomembnim tehnološkim in tehničnim inovacijam v sami sferi produkcije (taylorizem), še vedno sledi modelu delovanja, značilnemu za Ancien Regime oziroma za disciplinsko družbo, kot je to definiral Michel Foucault. Iz tega sledi, da na tej točki kapitalistični razvoj še vedno operira znotraj anahronističnih institucij, ki le delno odgovarjajo njegovi notranji logiki delovanja. Po mnenju Bergerja, pa bi konec 20. stoletja že lahko označeval prag, od katerega dalje postajajo tudi predhodno politične institucije[5] vedno bolj seznanjene z in operativne v podatkovni mreži nove informacijske paradigme. Rezultat tega je postopen prehod iz modela, utemeljenega na zapiranju (posameznik se tekom svojega življenja sukcesivno ujame v trdno definirane modele), v model, ki je prožen in sposoben nenehne modulacije. Postopen vznik resnično globalnega trga (konec Bretton Woods sporazuma in državne regulacije kapitalskih tokov), tako ne le povzroči eksponentne rasti skupka družbene kompleksnosti, marveč vpliva tudi na sam mehanizem delovanja nadzora, ali drugače, če ta želi še naprej učinkovito delovati, mora spremeniti svoj fokus. Nadzor v tem primeru migrira iz individuuma na dividuuma, tj. na njegovo infra- in/ali supra- raven informacijskih tokov, ki jih posameznik konstantno pušča v digitaliziranem in za njegove informacije izjemno dovzetnem okolju. Družba, ki prihaja v ospredje, se tako imenuje družba nadzora (Gilles Deleuze).

Bodimo še nekoliko bolj specifični in naštejmo dogodke, ki so odločilno zaznamovali družbo nadzora oziroma Dobo informacijskih tehnologij: v 80h letih smo bili priča masovni družbeni deregulaciji, v 90h in 00h je širše družbeno telo presenetil vznik in prevlada interneta. Nekoliko kasneje, in sicer po ekonomski krizi leta 2008, se je razbohotila še ekonomija storitev in zanjo značilen model platform. A nekoliko ironično je prav zadnji element, ki bi lahko služil kot kulminacija oziroma izpolnitev dotičnega obdobja – zakrpal praznino x –, prispel v času vsesplošne ekonomske krize – jasno se v tem primeru ponovno sklicujemo na že obravnavani dokument Satoshija Nakamota, v katerem avtor prvič koncipira tehnologijo veriženja blokov. Po mnenju Bergerja, bi prav blockchain lahko služil kot ključni faktor pri optimizaciji trenutne tehnomske paradigme.

S pomočjo tehnologije veriženja blokov bodo lahko za zdaj še neučinkovite vladne kot tudi korporativne entitete (birokracija, zdravstvo, e-volitve, logistika, beleženje transakcij, itd.) postale mnogo učinkovitejše, trenutna nekompatibilnost med sfero tržne ekonomije in sfero državnega vodenja, pa bi zavoljo tega lahko končno postala (vsaj v dobršni meri) odpravljena. Kot je na tej točki že jasno, po mnenju Bergerja pojav tehnologije veriženja blokov ne nujno priča o začetku nove tehnomske paradigme, marveč predvsem o optimizaciji zdajšnje. Kot to pojasni avtor: »Vladno eksperimentiranje s tehnologijo veriženja blokov, je usmerjeno v več ravni. Omenjena tehnologija najprej okrepi moč različnih akterjev v mreži, poleg tega novi državni model pripomore k bolj stabilni ekonomski rasti, ob vsem tem pa še uspešno odstrani nepotrebne akterje v dotični infrastrukturi. Jasno je, da je tehnologija veriženja blokov unovčena za optimizacijo vladnega administrativnega telesa oziroma za postopno eliminacijo človeškega elementa v njej. V skladu z novo nastajajočimi tehnologijami (UI, različnimi modeli algoritemske vladnosti) lahko pričakujemo nastanek nove državne forme (ta bo kljub vpeljanim spremembam še vedno centralizirana), ki bo končno usklajena s potrebami trenutne tehnomske paradigme, tj. Dobe informacijskih tehnologij.« (povz. po Berger, 2018, str. 1432) Na osnovi pravkar podane geneze lahko vsaj momentano ostanemo skeptični do znane izjave Petra Thiela: »Kripto je libertaren. UI je komunistična.« Ali pa vsaj sprejmemo, da se trenutni ekonomski trend – kljub večini potrebnih nastavkov za kontra smer – še vedno približuje centralizirani in ne decentralizirani prihodnosti. Realnost je – kot vedno – nekoliko bolj kompleksna.

[1] »Žeton se razlikuje od tradicionalne monetarne valute po tem, da je bolj generičen. Naše trenutne valute določajo zelo specifičen tip monetarne vrednosti, čemur pravimo korist, ki je bazirana na ekonomski logiki industrijske ekonomije, medtem ko žetoni, ker so bolj generični, lahko določajo širši set vrednosti, kot je socialni kapital, naravni kapital in/ali kulturni kapital.« (Colchester, 2018, 34,35)

[2] »Pametne pogodbe so računalniške kode, shranjene na tehnologiji veriženja blokov, ki kodirajo pogodbene sporazume. Pametne pogodbe so samo-izvajajoče pogodbe, z določili pogodbenih sporazumov in/ali operacij, direktno vpisanimi v samo kodo, ki je shranjena in ki se izvaja na ”blockchain” računalniku.« (prav tam, str. 25)

[3] »DAO-ji so predvsem seti kompleksnih pametnih pogodb, ki v kombinaciji formirajo set pravil, ki vodi delovanje skupine in njihovih resursov. Distribuirane organizacije bazirajo na nekaj osnovnih principih, ki v končni fazi poskušajo vzdrževati samo-ohranjajoč sistem organizacije s pomočjo lokalnih povratnih zank.« (prav tam, str. 39)

[4] Ker se besedna zveza faza uvedbe v tekstu večkrat zaporedoma ponovi, smo se jo odločili okrajšati v FU.

[5] Bolje rečeno: institucije z visoko stopnjo politične moči; ta moč se lahko izrabi za namene, ki ne poskušajo afirmirati, temveč prelomiti z nekaterimi osnovnimi nastavki ekonomske družbene podstati. V tej opombi želimo opozoriti predvsem na to, da je moderna država znotraj kapitalistične ekonomije ključna instanca pri zagotavljanju nemotenega tržnega delovanja – ker je ena izmed njenih funkcij prav zagotavljanje spoštovanja zakonov, je država potemtakem tista, ki ne pusti, da bi nujni predpogoji za »svobodno« ekonomsko trgovanje lahko bili prekršeni (privatna lastnina, zagotavljanje konkurenčnosti na trgu, suverenost nad represivnimi organi, itd.).

Viri

Berger, E. (2018). Waveforms: Art and Revolutionary Transformation in the Age of Blockchain. ŠUM, 10.2, 1373–1439. Dostopno prek http://sumrevija.si/en/issues/sum-10-2/

Colchester, J. (2018). Blockchain: An Overview. Dostopno prek http://complexitylabs.io/blockchain-circle/blockchain-book/

Dolenc, S. (2018). Blockchain kot digitalizacija zaupanja. Dialogi, 54(7-8), 21–31.

Kuhar, L. (2018). Ekonomija (ne)zaupanja: primer bitcoina. Dialogi, 54(7-8), 32–41.

Land, N. (2018). Crypto-Current: An Introduction to Bitcoin and Philosophy. ŠUM, 10, 1355–1372. Dostopno prek http://sumrevija.si/en/issues/sum-10-2/

Nakamoto, S. (2008). Bitcoin: A Peer-to-Peer Electronic Cash System. Dostopno prek https://bitcoin.org/en/bitcoin-paper

Zulu Republic Team. (25. oktober 2018). Towards a Trust-Minimized World: An Interview with Cryptocurrency Pioneer Nick Szabo. Medium. Dostopno prek https://medium.com/zulurepublic/towards-a-trust-minimized-world-an-interview-with-nick-szabo-90b900947683

Maks Valenčič